Tekme prodamo, kulture ne damo

Nogomet kot stroj za tiskanje denarja

Nogomet je vsaj v Evropi eden od najbolj priljubljenih športov. Ampak to še ne pomeni, da se v drugih regijah sveta ne zavedajo pomena in vpliva, ki ga ta šport ima. Posebno uspešno poslovno idejo so dobili predvsem vodilni možje v avtoritarnih monarhijah zalivskih držav. V zadnjih letih se v zameno za zajetne vsote dolarjev v te države selijo številni nogometni dogodki. V večini primerov gre za superpokalne tekme, ki jih nacionalne panožne zveze organizirajo v tujini, a piko na i je nedvomno postavil mundial v Katarju, ki se je odvijal novembra in decembra 2022.

Modus operandi je preprost in v interesu obeh strani. Nacionalna nogometna zveza, ki organizira superpokalne obračune, kjer se za trofejo načeloma pomerita pokalni in ligaški zmagovalec iz pretekle sezone, želi ob izvedbi tekme kar največ zaslužiti. Denar v blagajno nogometne zveze pride s strani pokroviteljev in partnerjev dogodka. A to je le kaplja v morje, če v enačbo prištejemo bogate ponudbe zalivskih držav, da lahko gostijo najboljše ekipe iz posamezne evropske države.

Zalivska država, običajno je to Savdska Arabija, ki gosti tovrstni dogodek to stori v zameno za več deset milijonov evrov. Organizacija španskega superpokala, kjer sodelujejo štiri ekipe, stane okroglih 40 milijonov evrov. Real Madrid in Barcelona imata očitno posebno tarifo, saj bo italijanska različica, ki bo na sporedu med 18. in 22. januarjem veliko cenejša. Celoten strošek gostiteljev namreč znaša 23 milijonov evrov.

Vsi bogati, vsi srečni, vsi zadovoljni, vsi navdušeni

Tudi Riad si lahko od dogodka obeta določene ugodnosti. Del sredstev se povrne s pomočjo nogometnega turizma in prodaje vstopnic. Še pomembnejša pa je pozitivna luč, ki jo organizacija tovrstnega dogodka, prinaša gostiteljem. Le kos kruha in nekaj iger ter skoraj vsi pozabijo na sistematično kršenje človekovih pravic ali pa brutalno ravnanje s kritiki rabot despotskih monarhov.

Štirje italijanski predstavniki, ki se bodo pomerili v Savdski Arabiji si bodo razdelili 16,2 milijona evrov, preostanek denarja pa bo končal na kontu italijanske nogometne lige, ki uradno organizira dogodek. Vsi bogati, vsi srečni, vsi zadovoljni, vsi navdušeni. Kljub navidezni perfekciji tovrstnega modela pa smo v zadnjem mesecu lahko opazili nekaj nesoglasij in medkulturnih incidentov v zvezi z izvedbo nogometnih dogodkov.

Ob koncu leta so za pravi mini škandal poskrbeli gostitelji turškega superpokala in kluba udeleženca. Tekma med Galatasarayem in Fenerbahcejem bi morala biti na sporedu 29. decembra v Rijadu, a se zaradi nesoglasij lokalnih oblasti in klubov ter navijačev, ni odigrala. Kluba že od obelodanitve, da bo superpokalna tekma odigrana v tujini, tej odločitvi ostro nasprotujeta.

Razlog je moč iskati v stoti obletnici ustanovitve turške republike, zato oba kluba smatrata, da bi bilo tekmo potrebno odigrati v Turčiji. Kapljo čez rob, da bosta kluba zavrnila igranje pa je bila odločitev, da so majice s podobo Mustafe Kemala Atatürka, očeta turške republike, in nekatere proturške parole prepovedane. Zaradi ceremonialnih nesoglasij sta moštvi bojkotirali tekmo. Številni turški klubi so izrazili solidarnost s kluboma, igralci in navijači. Kljub temu pa nov termin ali lokacija jubilejnega superpokalnega srečanja nista znana.

Tudi španski superpokal ni minil brez nepotrebne drame in vznemirjenja med igralci ter navijači. V spomin na Franza Beckenbauerja, ki je umrl le nekaj dni pred polfinalnima obračunoma, so predstavniki španske nogometne zveze predpisali minuto molka pred začetkom srečanja. Za ogorčenje in predvsem razočaranje v evropskih medijih, pa so poskrbeli domači navijači, ki so med minuto molka žvižgali in glasno izražali nestrinjanje. V Savdski Arabiji namreč ne poznajo običaja minute molka. Gre za medkulturno razliko, ki pa ni povezana s spoštovanjem ali spominom na nogometaša.

Ne glede na kulturne običaje pa to ni ustavilo plaza kritik s strani navijačev pred televizijskimi ekrani in začudenja nogometašev na zelenici. Kdor želi imeti v svojih rokah ceremonialni vidik nogometnih dogodkov, naj se pač odloči za organizacijo tekem v lastni režiji in se odpove denarju ter drugim ugodnostim, ki jih ponujajo bogate zalivske države. Vse ostalo je licemerstvo. Kdor plača, načeloma tudi pije, zato je sila nenavadno, da se nad tovrstnim početjem najbolj pritožujejo tisti, ki imajo največjo korist pri izvozu nogometnih tekem na Bližnji vzhod.