Intervju: Jonas Sonnenschein

V prvi letošnji številki Mladine smo lahko prebrali intervju z Jonasom Sonnenscheinom, v katerem je lepo predstavljena vladajoča pripoved o podnebnih spremembah. Nekaj nasprotnih argumentov je navedel že Tomaž Ogrin, obstaja pa še veliko drugih. Lahko se vprašamo, kako je mogoče, da naj bi plin, ki ga je v ozračju presenetljivo malo – 25-krat manj kot žlahtnega plina argona – ogrožal vse življenje na zemlji. Nasprotno, premajhna količina CO2 bi lahko otežila fotosintezo in ogrozila življenje. Iz zgodovine vemo, da so bila topla obdobja časi razcveta, hladna obdobja pa časi pomanjkanja. Dobro je pogledati stare zapise in seveda tudi novejša dognanja, arheologov, botanikov in zoologov, ki nam dajejo dober vpogled v davno minule čase. Tako so na arktičnem otočju Svalbard poleg drugih rastlinskih vrst odkrili tudi tri toploljubne rastline, ki rastejo tudi na ugodnih rastiščih v Alpah: arniko, alpsko mastnico in barjansko kopišnico. Tam so se naselile, ko je bilo občutno bolj toplo kot danes. Na jugu Grenlandije je pred tisoč leti uspeval ječmen, ki danes tam ne raste. Pred nekaj tisočletji je bila drevesna meja v Arktičnih predelih približno 300 km bolj severno, kar pomeni, da je bilo takrat podnebje precej bolj toplo kot danes – pa ni bilo konca sveta.

V avstrijskih Alpah so na višini 1450 m odkrili fosilne ostanke zobrov (evropskih bizonov), ki se prehranjujejo predvsem z listjem dreves, in ostanke cvetnega prahu listavcev (hrasta in lipe), ki danes rastejo samo do višine 800 m, iz česar znanstveniki sklepajo, da je bilo pred 2000 leti v Alpah za 4 do 7 stopinj bolj toplo kot danes. Sicer pa burno vremensko dogajanje ni značilno samo za topla obdobja – veliko viharjev je bilo npr. tudi na začetku 17. stoletja, na vrhuncu male ledene dobe. Že od nekdaj je tudi znano, da ima največ vpliva na podnebje sonce, ne pa toplogredni plini. Poleg tega takoimenovana fosilna goriva nikakor niso vsa fosilnega izvora, kako bi sicer lahko razložili velike količine metana na lunah velikih planetov našega osončja, ki gotovo niso nastale v bioloških procesih. V starem leksikonu najdemo podatek, da je švicarski znanstvenik Nicolas Théodore de Saussure 1827-29 v bližini Ženeve opravil 225 meritev ogljikove kisline (danes bi rekli CO2) v zraku in dobil povprečno vrednost 415 ppm, kar ni dosti manj od današnjih vrednosti. Torej sploh ni zares dokazano, da bi se količina CO2 v atmosferi tako dramatično povečala, kot trdijo.

Pred začetkom podnebnih konferenc okoli 30 let nazaj so Američani kot pogoj za svojo udeležbo zahtevali, da se vojska in vojne izvzamejo. Seveda pa je vsakomur jasno, da vojne pomembno vplivajo na podnebje. Pa tudi »popravljanje« vremena nikogar ne zanima, čeprav je znano, da vse večje sile to počnejo. Vse apokaliptične napovedi so bile zgrešene: govorili so, da bo arktični led izginil, pa ni; trdili so, da bodo severni medvedi izumrli, pa niso. Res pa je, da so nekateri s tem nesramno obogateli. Zato ne nasedajmo pravljicam.