Spoštovana predsednica Republike Slovenije, ga. Nataša Pirc Musar!

Že drugič se obračam na vas s prošnjo, da beguncem, ki jim ponovno grozijo deportacije na Hrvaško, pomagate, da dobijo dovoljenje za bivanje in ostanejo v Sloveniji. Ne želijo nazaj, ker so tam doživeli nasilje in ponižanje, kar je bil razlog, da so s Hrvaške pribežali k nam. Sprenevedanje ministra Boštjana Poklukarja, da ne gre za deportacijo, ampak za predajo, je bizarno. Besede ne spremenijo dejstva, da se jih hoče zahrbtno znebiti.

Upanje, da jim boste vsaj vi prisluhnili, mi vliva vaša odločitev, da ste že v prvem letu svojega mandata uporabili akt milosti in pomilostili štiri zapornike, kar zelo cenim. Tudi migranti, za katere se, vse od njihovega prihoda, aktivno zavzemajo aktivisti Ambasade Rog, si zaslužijo vašo pomoč. Če je bila za eno od najpomembnejših besed preteklega leta izbrana solidarnost, so nam jo ti ljudje, v času najhujše katastrofe, ki je doletela našo državo, dejansko izkazali. Samoiniciativno, brez obotavljanja so prišli na pomoč poplavljenim in se, kot so povedali domačini, pri delu zelo izkazali. Vsi, ki smo tako ali drugače prišli v stik z njimi, si želimo, da ostanejo z nami, zato vas prosimo, da jim to omogočite. Aktivno so se vključili v družbo, našli so delo, niso v breme, ampak v korist naši državi.

Pozivamo vas, da jih zaščitite pred absurdnimi zahtevami ministrstva za notranje zadeve in nehumano zakonodajo, na katero se sklicuje. Ta od prosilcev za azil, ki so že v naši državi, ki tukaj delajo in bi si želeli urediti dovoljenje za prebivanje, pričakuje, da pridobijo dokumente, ki jih zahteva naš zakon, v njihovi lastni državi, iz katere so bili prisiljeni zbežati in bi jih ob vrnitvi, po vsej verjetnosti doletele sankcije, zapor ali morda še kaj hujšega. To pa še ni vse. Vso dokumentacijo so nato dolžni predati na najbližjem našem konzulatu, v Egiptu ali Turčiji, v večini primerov več tisoč kilometrov stran.

Temu težko rečem zakon, ki omogoča pridobitev dovoljenja za delo in bivanje, ta zakonodaja je napisana izključno z namenom onemogočiti migrantom, da pridejo do teh pravic. Ob tej priložnosti apeliram tudi na varuha človekovih pravic Petra Svetino, da se posveti tej državni birokraciji, ki zelo spominja na našo sramotno zgodovino z izbrisanimi. Tudi njih so sredi vojne pošiljali v Bosno po izpis iz matične knjige, ki po našem zakonu ne sme biti starejši od sedem dni. Strah, da jih po vsem tveganju ne bi več pustili čez mejo, je bil takrat in je še danes več kot upravičen.

Ga. predsednica, zakon, ki od ljudi, ki so za beg iz svoje države tvegali svoja življenja in porabili za to vse svoje premoženje, zahteva, da se vrnejo nazaj po dokumente, je skrajno zavržen, nečloveški, v sramoto sodstvu in tej državi. Težko je biti ponosen, da si Slovenec, zmage in kolajne naših športnikov tega ne odtehtajo!

S spoštovanjem!