V čigavem imenu je kri?

Javno pismo dr. Sama Zvera, predstojnika Kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana in profesorja na Medicinski fakulteti v Ljubljani, ministrici za zdravje dr. Valentini Prevolnik Rupel

Spoštovana gospa ministrica za zdravje, spoštovani vsi, ki vam ni vseeno za transfuzijsko medicino v slovenski državi.

Prav ali neprav, pismo, ki ga imam za iztočnico, ni bilo namenjeno meni. Naslovnik je bil Univerzitetni klinični center Ljubljana, bolnišnica, v kateri delam že od leta 1993. Sem njen izdelek, saj sem se skoraj vsega, kar znam, naučil v njej. Čutim pripadnost in spoštovanje. »Zadeva«, kot piše v takih pismih, je v tem primeru takale: »Nedopustnost javnega naročila UKC Ljubljana za zagotavljanje preskrbe s krvjo in krvnimi pripravki ter zdravili iz krvi in opravljanje preiskav s področja transfuzijske medicine«.

Pismo z navedenim naslovom sem v dobršni meri ponotranjil. Prvič zato, ker tematiko oziroma »zadevo« jemljem kot svojo domeno. Drugič pa zato, ker ga vidim kot priložnost priti v stik z odločevalci, saj imam vtis, da se me ti izogibate in ne prisluhnete mojim besedam. Te so daleč od tega, da bi veljale za suho zlato, pa vendar, spet niso mlatenje prazne slame. Nekaj o transfuzijski medicini na slovenski zemlji vseeno vem. Očitno so v mojem primeru ubrali na ministrstvu za zdravje nov pristop; sprejmimo ga, poslušajmo ga, nato pa pustimo, da čas naredi svoje. Nekakšen »ignore mode« na dolgo progo, češ, ga bo že minilo.

Pa me ne bo. Zakaj? Zame je Zavod Republike Slovenije za transfuzijsko medicino značilen primer, kaj je narobe v zdravstvenem sistemu. Enostavno povedano, gre za skupino ljudi, zaverovanih vase, samoljubnih, ki menijo, da jim je dovoljeno vse. Ker so transfuziologi. Ker jim to pripada. Brez kakršnekoli slabe vesti izčrpavajo v prvi vrsti sam ljubljanski klinični center, zatem pa tudi vse ostale svoje stranke. Ob tem imajo za seboj interesno skupnost, ki jim krije hrbet in zagotavlja brezmadežnost zavoda. Se pa sprašujem, kdo so ljudje v ozadju. No, pravzaprav si kanček tudi že mislim, kdo bi to bil. Brez politike ne gre.

Kri je največji organ v človekovem telesu. Pet litrov je tega organskega sistema. »Kupujmo slovensko« je paradigma in krvodajalstvo ima v Sloveniji od nekdaj prostovoljno in brezplačno podlago. In prav zaradi prostovoljnega in brezplačnega krvodajalstva in ljudi, ki to živijo, smo zavezani cenovni preglednosti zavoda za transfuzijsko medicino in posledično poslovanju zavoda s pozitivno ničlo, brez dobička. »Zavod za transfuzijsko medicino je javna služba in je strogo regulirana,« zapišete v svojem pismu. Strogo regulirana? Strokovne odločitve zavoda za transfuzijsko medicino so povsem samosvoje, čisto soliranje, in gredo mimo zdravstvenega sveta na ministrstvu za zdravje, ki je krovni državni organ, ki odpre vrata novim metodam zdravljenja v medicini. Primer? Inaktivacija patogenov s psoralenom nikoli ni videla zdravstvenega sveta. Kaj šele cenovna politika zavoda za transfuzijsko medicino! To uravnava strokovni svet za preskrbo s krvjo, ki je podaljšana roka zavoda za transfuzijsko medicino. Organiziran je v maniri, ki tudi Severni Koreji ne bi delala sramote.

Gospa ministrica, Vam je znana primerjava cen pripravkov in storitev zavoda za transfuzijsko medicino s hrvaškimi, srbskimi, italijanskimi, angleškimi, nemškimi? Drži, specifika Slovenije je lajna v odgovoru »majhni smo in zato smo najdražji«. A to še zdaleč ne drži. Zavod za transfuzijsko medicino je monopolist in edini pozna vsako najmanjšo podrobnost. Nihče, tudi moja malenkost, mu ne more suvereno oporekati, domnevno zato, ker nimamo tolikšnega znanja o malih stvareh s tega področja. In ker ni nobene konkurence, v Sloveniji tudi ni preverbe vzdržnosti njegovih cen. In tako je cenovna politika zavoda za transfuzijsko medicino hočeš nočeš obsojena na uspeh. Imamo pa v Sloveniji kot zadnjo možnost zdravo pamet. Te imam nekaj tudi sam. In okvirno vem, kaj je res upravičeno in tudi kaj je res in kaj ne. Tudi glede cen sem sorazmerno zelo dobro poučen, saj poznam marsikoga v Evropi, tudi zelo ugledne evropske transfuziologe.

Ne vem, ali še kje obstaja kakšen javni zavod, ki mu država dopušča, da si sam izračuna popravek, to je tolikšen dvig cen svojih proizvodov, da pride s svojo poslovno prakso vedno na pozitivno ničlo. Vodstvo zavoda, ki je sicer strogo reguliran, si konec leta na podlagi izračuna novih cen izplača – v posmeh nam davkoplačevalcem – delovno uspešnost. Na podlagi česa? Naj postavim preprosto primerjavo s kliničnim centrom. Zakaj največja bolnišnica v državi te možnosti nima? Zakaj si ne moremo sami določati cen, v te cene pa vključiti na primer kar delovne uspešnosti, vnaprej vračunane v cene? Odgovor poznam. Mi gremo pač vedno v sanacijo in nam denar odtegnejo, saj tako ali tako vsi vedo, da bomo mi zdravili bolnike, tudi če nas ponese zdravljenje v finančno negativno brezno.

A zakaj vam to potem sploh pišem? Ker cene, ki jih dvigne zavod za transfuzijsko medicino, in tudi delovno uspešnost tega zavoda dejansko plača klinični center. Prav ta klinični center ima namreč na leto za 16 milijonov evrov prometa z zavodom za transfuzijsko medicino. In ko zavod za transfuzijsko medicino ugotovi, da bo imel izgubo, preprosto »prilagodi« cene. Zadnja takšna »prilagoditev« se je zgodila konec leta 2021, šlo pa je za slabih pet milijonov evrov izgube, ki naj bi nastala v letih 2018, 2019, 2020 in 2021. In 15,3-odstotni dvig cen je rešil vse težave zavoda za transfuzijsko medicino. A kdo je to plačal? Za klinični center je to pomenilo takrat in še danes pomeni dodatne tri milijone evrov na leto. To je tisti denar, ki na koncu spada v rubriko Izguba kliničnega centra. Da, sistem je tak: izguba zavoda za transfuzijsko medicino se preobrazi v izgubo kliničnega centra, vodstvo zavoda za transfuzijsko medicino pa je nato nagrajeno z delovno uspešnostjo, ker je pač še eno leto zaključilo s pozitivno ničlo. Država strogo regulira poslovanje zavoda za transfuzijsko medicino, ste zapisali v svojem pismu, spoštovana ministrica. Strogo regulira? Ali je to šala pred prvim aprilom 2024? Čas hitro teče.

Nihče ne zatrjuje, da zavod za transfuzijsko medicino ne deluje. Nobenega dvoma ni, da so potrebne preiskave, preden lahko pride kri oziroma zdravilo iz krvi do bolnika oziroma vanj. A zakaj mora te preiskave v Sloveniji opravljati izključno zavod za transfuzijsko medicino? Kje je tukaj racionalnost, kje je tu razum, ki ga domnevno zapoveduje ministrstvo za zdravje? Prav imate, tukaj ni razuma. Je na primer serologija za viruse hepatitisa A, B, C, HIV in podobno, narejena iz vzorca krvi krvodajalca in v laboratorijih kliničnega centra, manj vredna ter slabše kakovosti in bolj nezanesljiva kot serologija, ki jo opravijo laboratoriji zavoda za transfuzijsko medicino? Zakaj tlakujete pot monopolu zavoda za transfuzijsko medicino in ga brez sramu in potrebe porivate v ospredje? Kaj je tukaj slovenskega in samooskrbnega? Nič, samo ceneje in dražje obstajata tukaj. Zakaj cenejši ponudnik ne sme opravljati potrebnih preiskav? Mar zato, ker ima zavod za transfuzijsko medicino svojo lastno mikrobiološko enoto, ki bi v tem primeru ostala brez dela? Pst, o tem ne govorimo.

Zakaj tlakujete pot monopolu zavoda za transfuzijsko medicino in ga brez sramu in potrebe porivate v ospredje? Kaj je tukaj slovenskega in samooskrbnega?

Res ne vem, ali smem dodati, da ne bi delovalo prevzetno, da sem v Sloveniji eden večjih strokovnjakov za zdravljenje s krvnimi pripravki. Predvsem mi je blizu klinični del zdravljenja. Pri svojem delu nehote naletim tudi na cenovni del krvnih pripravkov, s katerimi zdravimo z mojimi kolegi. Da imam kakšen interes pri tem? Ne imejte me za norca.

Naj dodam še nekaj strokovnih utemeljitev. V predmetnik medicinske fakultete v Ljubljani mi je uspelo postaviti predmet »Kri«. Na vrsto pride v petem letniku študija medicine. Bil se m njegov nosilec in vanj sem vključil tudi transfuzijsko medicino. Prej 12 dolgih let med transfuziologi ni nihče čutil potrebe, da bi študente medicine učil o svoji dejavnosti. Predmet »Kri« ima tudi gostujočega profesorja transfuzijske medicine. In sam sem postavil transfuzijsko medicino ponovno na zemljevid pouka medicine v Sloveniji. In za stroko, čeprav ozko gledano ni moja, mi je mar! Na nepravilnosti opozarjam od leta 2017. Zakaj? Ker bogateti tako, da lupiš in guliš kožo sotrpinu, partnerju, enostavno ni prav. Pravzaprav gre v bistvu za odiranje kože slovenskega davkoplačevalca. Ali ni s tem res nič narobe? Samozadostnost količine zbrane slovenske krvi. Vse lepo in prav. Kaj pa samozadostnost pri zaslužkih na račun zbrane in predelane krvi krvodajalcev? Kaj pa samokritičnost in samoomejevanje pri postavljanju odločno previsokih cenovnih postavk in storitev, vezanih za slovensko kri? To ministrstva za zdravje ne zanima. Niti približno, niti povohat me ne pridejo. Kot tudi s svojimi kritičnimi zapisi in predavanji ne zanimam ne zdravniške zbornice, ne organov pregona, ne finančnega ministrstva, ne nacionalnega preiskovalnega urada ter navsezadnje ne ministrstva in sedanjega predsednika vlade?

Sem nosilec treh specializacij, redni profesor na medicinski fakulteti. Po »činih« ni veliko meni podobnih kliničnih zdravnikov. Sem tudi razmeroma prepoznaven lik v državi Sloveniji. Bolniki mi zaupajo, ker so zame center sveta, in drži se me etiketa pozitivca, ki mu je mar za bolnika in slovensko medicino. Mi res ne kaže prisluhniti, se pozanimati, kaj ima takšen osebek, ki se izpostavlja, ne da bi imel od tega kakršnekoli osebne koristi, povedati?

Nič od zapisanega za odločevalce v slovenskem zdravstvu ne šteje in ni pomembno. Zatorej imejmo plemenito slovensko kri. Kri, ki jo na debelo preplačamo s plemenitim evropskim denarjem. Kri, s katero tisti pri koritu kujejo in večajo svoj denarni saldo. Tudi tako, da si izplačajo delovno uspešnost, ki to nikoli ni bila. Ker monopolist nima etičnih, kaj šele moralnih zavor, se njegova cenovna lakomnost ne zmanjša in ne neha.

In še tole. Oba, klinični center in zavod za transfuzijsko medicino, potrebujeta za delovanje novo medsebojno pogodbo, ki bi uravnavala storitve, kri in krvne pripravke. Sedaj veljavna je stara kot metuzalem, datira v davno leto 2009 in velja še dandanes, podaljšana z aneksom iz leta 2019. Vendar v njej ni obveznega podpisa Javne agencije RS za zdravila in medicinske pripomočke. Pogodbo potrebujemo oboji. Raven medsebojne antipatije je ogromna.

Zakaj to pismo? Ker me zanima, kako boste pojasnili še dodatno podražitev asortimenta izdelkov in storitev zavoda za transfuzijsko medicino, ki se kuha v vaših loncih. Gre za novo 20-odstotno podražitev. Za klinični center to pomeni dodatne tri milijone evrov izgube.