Res znova ječijo tečaji Evrope?

Aleksandar Hemon je bosansko-ameriški pisatelj, po pandemiji tudi elektronski glasbenik, predvsem pa mislec, katerega domovina je nekoč razpadla. Zelo je občutljiv za delitve med ljudmi. Za skrajnosti. Opozarja na nevarnosti, ki jih prinašata nacionalizem in populizem.

V začetku decembra je bil Hemon v Sloveniji. Nastopil je v ljubljanskem lokalu Pritličje, pogovarjal se je z nekaterimi novinarji, med drugimi je intervju z njim objavila Mladina. To je bilo že pred mesecem, a njegovim mislim je treba prisluhniti še enkrat. V pogovoru za Val 202, intervju je bil predvajan prejšnji teden, je razmišljal o radikalizaciji desnice v Evropi in ZDA. »Populizma, teh protidemokratičnih, rasističnih, ksenofobnih moči je v politiki več. V njej igrajo večjo vlogo. Izgovor je, da je to enostavno le izraz narodove volje. Za to so najodgovornejše sredinske stranke, ki dajejo tej desnici določeno vrednost, namesto da bi se borile proti njej.« Z drugimi besedami – sredinske stranke se prilagajajo skrajnim politikam, ne obsodijo jih, ne zavračajo, pač pa jim s svojimi dejanji priznavajo legitimnost. Zaradi tega se ves politični prostor pomika proti polju skrajnosti. Z vsakim ciklom volitev je huje. »To je katastrofalna napaka. Zgodba o populizmu kot o odgovoru na zahteve naroda je v večjem delu laž.« Kam vodi takšna pot, je jasno. Najprej se okrepijo nesoglasja, sledita razgradnja in uničenje demokratičnih mehanizmov, nazadnje pa zmagovita politična klika prevzame državo. Hemon ne pretirava. V Evropski uniji postaja v politiki tisto, kar je bilo pred leti nepredstavljivo, nekaj vsakdanjega.

Prejšnji teden je nemško novinarsko združenje Correctiv objavilo strašljivo zgodbo o prijateljskem srečanju med avstrijskim skrajnežem Martinom Sellnerjem, vodjem tudi v Sloveniji znanega gibanja Generacija identitete, z vplivnimi politiki nemške stranke AfD, tudi z Rolandom Hartwigom, osebnim svetovalcem sopredsednice stranke Alice Weidel, pa z nekaterimi pravniki, podjetniki, zdravniki. Z ljudmi, ki imajo finančno moč in družbeni vpliv. Srečanje je novembra lani potekalo v manjšem podeželskem hotelu v bližini Potsdama. Udeleženci so se pogovarjali o »remigraciji«, o zamisli, da bi tujce, prosilce za azil, tuje delavce, vse »neasimilirane državljane« izselili iz Nemčije. Šlo naj bi za dolgotrajen in z zakonskimi spremembami podprt projekt – seveda nasilen, ljudje se ne bi izseljevali prostovoljno – ki bi lahko Nemčijo in z njo ves Zahod rešil pred »grozečim propadom«. Ta »glavni načrt« naj bi bil zrasel v glavi že omenjenega Sellnerja, zbrani pa mu po poročanju nemških novinarjev niso pretirano ugovarjali, deloma so bili zaskrbljeni le zaradi načina izvedbe. Takšna zamisel ni nič novega. Preden so se nacisti odločili za »končno rešitev judovskega vprašanja«, so fantazirali o tem, da bi »manjvredne Jude« preselili na Madagaskar. Podobno kot skrajni izraelski politiki danes javno zahtevajo preselitev Palestincev v Kongo.

Omenjena zgodba ni edina. V nedeljo, 7. januarja, se je v Rimu na »komemorativni prireditvi« ob obletnici uboja dveh mladih neofašistov zbralo več sto ljudi, ki so ob vzklikih dvigovali desnico. Zaradi fašističnega pozdrava so italijanski preiskovalci kazensko ovadili pet članov gibanja CasaPound. Bolj kot pozdrav pa je v Italiji odmeval molk premierke Giorgie Meloni, ki fašističnega pozdrava ni neposredno obtožila. Pričakovano, v mladosti je občudovala Mussolinija, pa četudi je kasneje rekla, da v njeni stranki ni prostora »za fašistično, rasistično in antisemitsko nostalgijo«.

»EU je rezultat (tudi) akcij skupin, ki so uporabljale nasilne metode, da so premagale fašistične in nacistične nasprotnike. V tem smislu niso bili TIGRovci in borbaši nič manj graditelji sodobne Evrope, kot sta bila Altiero Spinelli in Jean Monnet.«

V času porajanja teh nevarnih zgodb slovenski evropski poslanec Matjaž Nemec (SD) v Bruslju pripravlja razstavo in omizje Slovenci med prvimi protifašisti v Evropi. »Primorski upor proti italijanskemu fašizmu,« je zapisano v vabilu na prireditev, »je bil zgodnje opozorilo tedanji že krvaveči Evropi. To je bil tudi boj za svobodno Evropo.« V Bruslju bodo tako v torek, 23. januarja, v eni izmed parlamentarnih dvoran pripravili razstavo in omizje o pomenu organizacij TIGR in Borba. Prva je bila tajna organizacija, ki se je na Primorskem in v Istri v prejšnjem stoletju upirala italijanskim fašistom, druga je bila tržaški del Tigra. Razstavni panoji bodo pripovedovali svojo zgodbo – požig Narodnega doma v Trstu, fašistično nasilje, upor zoper njega, prvi in drugi tržaški proces, TIGR, komunisti, Bratovščina sv. Pavla, krščanski socialisti, duhovniki, narodni liberalci, bratovščina Črni bratje …

Temelji EU

Zakaj torej Primorci in zakaj ravno evropski parlament? »Ko sem postal evropski poslanec, sem si zadal nalogo, da bom konec vsakega januarja, pred italijanskim Dnevom spomina na fojbe, ki žal ostaja izrazito pristranski, organiziral dogodke in posvete, na katerih bomo pokazali, zakaj je bil antifašizem pomemben, ne samo za Primorce, Slovence ter Italijane, temveč za celotno svobodno Evropo, v kateri živimo danes. To je bila obljuba mojemu nonotu in čutim veliko odgovornost, da to sporočilo prenesemo tudi mlajšim generacijam,« pravi Matjaž Nemec. Tudi v Bruslju odmevajo italijanski in nemški dogodki, odmevata fašistični pozdrav in ideja po preselitvi tujcev. »Vse to je fašizem, vse to je nesprejemljivo. Zavedati se moramo, da je Evropska unija nastala na ruševinah druge svetovne vojne kot odgovor na uničujoči fašizem in nacizem, v ideji in nenazadnje zavezi sodelovanja med različnimi narodi. Na to se danes marsikdaj pozablja, pozablja, da je Evropska unija zrasla ravno iz vrednot antifašizma.«

Gorazd Humar je eden od kuratorjev in snovalcev razstave. Tudi zanj je »zgodba o slovenskem protifašizmu na Primorskem evropska zgodba. Pesnik Drago Bajc je že daljnega leta 1927 pisal o tem, kako ječijo tečaji Evrope. In res so, ducat let po njegovi pesmi je vojna zajela celino in na koncu so se fašistom uprli prav vsi.« Humar dodaja, da je treba politiko vseskozi opozarjati na nevarnost fašizma. »Vedeti morate, da so štirje mladi Slovenci, ki so jih ubili v Bazovici, za Italijo še vedno teroristi in da Italija igra vlogo žrtve. Italijanska država je namenila ogromno denarja za ozaveščanje o tem, kaj se je z Italijani dogajalo po drugi svetovni vojni, o večjih, hujših in težjih stvareh, ki so se dogajale slovenskemu in še kakšnemu drugemu narodu, pa molči.« Moralna rehabilitacija, ki sta jo s poklonom pred spomenikom bazoviškim žrtvam spodbudila Borut Pahor in Sergio Mattarella, tako ni dovolj, »je pa korak v pravo smer«.

Prihajajočo prireditev v Bruslju bi lahko nekateri, denimo evropski poslanci stranke Bratje Italije, razumeli kot provokacijo, kot napad na Italijo, kot izzivanje. Eden izmed gostov na okrogli mizi bo tudi zgodovinar dr. Borut Klabjan, soavtor knjige o požigu Narodnega doma v Trstu, ki trdi, da bi bila takšna razlaga bruseljske prireditve popolnoma napačna. »Sodobna evropska zgodovina izhaja iz zmage terorističnih organizacij in skupin banditov nad redno nacistično vojsko in njenimi sodelavci. Številne evropske države dolgujejo osvoboditev prav gibanjem, ki so jih oblasti označile za teroristična. Nacistična vojska je območja, ki so bila v rokah partizanskih enot, označila za Banditen Zonen. Ne samo TIGR ali Borba, temveč bolj ali manj vsa gibanja, ki so med drugo svetovno vojno (in pred njo) podtalno delovala proti fašizmu in nacizmu, so po oznakah nasprotnikov veljala za teroristična. Zato je današnja EU rezultat (tudi) akcij skupin, ki so uporabljale nasilne metode, da so premagale fašistične in nacistične nasprotnike. V tem smislu niso bili TIGR-ovci in borbaši nič manj graditelji sodobne Evrope, kot sta bila Altiero Spinelli in Jean Monnet.« Italijanski državnik Spinelli in njegov francoski kolega Monnet sta dva izmed pobudnikov evropske ideje povezovanja.

Vrnimo se k svarilom. Klabjan strah pred porajanjem fašizma razume, a hkrati svari pred poenostavljanjem – današnji pojavi nestrpnosti in nastavki fašizma niso primerljivi s tistimi v tridesetih letih prejšnjega stoletja. »Zelo površno bi bilo vse skupaj stlačiti v banalno frazo, da se iz zgodovine nismo ničesar naučili in da se ta venomer ponavlja. Ne moremo reči, da to ne drži, a vsekakor danes ni paravojaških tolp, ki bi pretepale in ubijale po evropskih mestih, kot se je to dogajalo pred sto leti. Po drugi strani pa bi bilo prav tako zgrešeno spregledati podobnosti med današnjim in tistim časom.« Po njegovem mnenju je najbolj sporna in hkrati stična točka med obdobjema »vsakodnevno družbeno drsenje malega človeka v prakse nestrpnosti do drugega, zapiranje vase in iskanje varnosti ter materialne blaginje s postavljanjem realnih in metaforičnih zidov.«

Z njegovimi besedami se seveda ni težko strinjati, a zakaj politika, natančno tista, ki smo jo omenjali na začetku, dopušča fašistične pojave, četudi dobro ve, da lahko pripeljejo do prevrata? Denimo do takšnega, kakršen se je januarja 2021 skorajda zgodil z napadom na ameriški Kapitol. Odgovor na to vprašanje ni težak. Nekatere politične stranke, tudi v Sloveniji je kakšna, fašistične taktike propagande, zavajanja in nasilja uporabljajo kot orodje v boju za oblast. »Zakoni, ki prepovedujejo simbole nestrpnosti ali obujanje fašističnih strank, obstajajo; potrebna bi bila smotrnejša raba teh zakonov, še širša družbena vzgoja, ki bi take fenomene marginalizirala. Bolj kot tolpa neotesancev, ki se z dvignjeno desnico v Rimu spominja svojih mučenikov, me skrbi nestrpna izjava kake uslužbenke na poštnem uradu ali rasistični klepet med šolsko mularijo na mestnem avtobusu.«