Županov hotel, električni katamaran, digitalna križanka, podjetja najbogatejših

»Po eni strani sem kot minister zadovoljen, ker lahko slovenskim podjetjem namenjamo ta denar, je pa seveda očitno, da s temi razpisi nekateri tudi bogatijo.« Tako je gospodarski minister Matjaž Han (SD) v intervjuju v prejšnji številki Mladine potrdil realnost delitve denarja iz evropskega mehanizma za okrevanje in odpornost. Veliko nepovratnih sredstev konča v vprašljivih zasebnih projektih, ki jim je težko pripisati širšo družbeno koristnost, pri največjih igralcih v panogah, ki si z javnim denarjem le še krepijo prednostni tržni položaj, v podjetjih najbogatejših Slovencev, del pa tudi v podjetjih z očitnimi finančnimi težavami. Povzeli smo značilnosti treh razpisov gospodarskega ministrstva, na katerih je bilo razdeljenih dobrih 120 milijonov evrov »pokoronskih« nepovratnih sredstev.

Poraba denarja iz evropskega mehanizma za okrevanje in odpornost je »zaklenjena« od sprejetja nacionalnega načrta, ki ga je pripravila Janševa vlada. Svet EU je slovenski načrt potrdil že julija 2021, poznejše programske spremembe, recimo namenitev bistveno več denarja za gradnjo železniške infrastrukture ali javnih stanovanj, niso bile mogoče. Hkrati je junija 2022 postalo jasno, da bo Slovenija zaradi ugodne gospodarske rasti leta 2021 iz mehanizma dobila 286 milijonov evrov manj nepovratnih sredstev od predvidenih (predvideni znesek je bil 1,78 milijarde evrov). Načrt, ki je že med nastajanjem doživel številne kritike zlasti zaradi razvojne neambicioznosti in navidezne »zelenosti« ukrepov, se zdaj izvaja; do konca leta 2023 je država »nosilcem« izbranih projektov že izplačala 373 milijonov evrov, v prvem četrtletju letos jih bo še predvidoma 81 milijonov. Z ministrstev neuradno potrjujejo, da je pomembna težava kakovost projektov, a da je denar vendarle »bolje razdeliti kot izgubiti«. V uradu za okrevanje in odpornost, ki usklajuje izvajanje načrta, o kakovosti ne govorijo; poudarjajo le, da so resorjem, ki delijo denar, pripravili priročnike in navodila za vzpostavitev sistema notranjega nadzora in za varovanje finančnih interesov EU. Potrjujejo pa, da so izzivi pri projektih zlasti »časovne narave, to sta nihanje cen in razpoložljivost ponudnikov«.

Pod drobnogled smo vzeli tri razpise, ki sodijo v pristojnost gospodarskega ministra Matjaža Hana. Skoraj 44 milijonov evrov vreden razpis za »digitalno preobrazbo industrije/podjetij« je bil objavljen še v času Janševe vlade, izbira projektov pa je bila končana jeseni 2022 pod ministrom Hanom.

Kar 2,2 milijona evrov je za digitalno transformacijo dobil konzorcij Steklarne Hrastnik v lasti najbogatejšega Slovenca Igorja Laha. Približno 200 delavcev steklarne je trenutno na čakanju.

Sofinancirani projekti morajo biti končani do 30. junija letos.

Med 23 izbranimi projekti (prijavljenih jih je bilo 58) je konzorcij na čelu z največjim domačim naftnim trgovcem Petrolom. Prejel bo 1,5 milijona evrov nepovratnih sredstev za projekt »Digitalizacija oskrbovalne verige Oil & Gas«, s katerim bo vzpostavil spremljanje stanja naftnih derivatov in plina v skladiščih in prodajni mreži ter s tem optimiziral logistiko. Petrol sicer od maja lani toži državo za 106,9 milijona evrov, ker mu je leta 2022 zaradi draginje omejila marže, decembra pa je družba na ustavno sodišče vložila še pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti vladnih uredb o oblikovanju cen nekaterih naftnih derivatov. Portal N1 je junija lani poročal, da s Petrolom še vedno sodeluje podjetje družine ministra Hana M & M International; »občasno opravlja čiščenje Petrolovih poslovnih objektov«.

Skoraj 2,2 milijona evrov nepovratnih sredstev je za »celovito digitalno transformacijo« dobil konzorcij na čelu s Steklarno Hrastnik v lasti Igorja Laha, ki je po lestvici revije Finance Manager najbogatejši Slovenec s 385 milijoni evrov premoženja. »Premoženje družine Lah se je v štirih letih početverilo, za kar gre zasluga predvsem veliki rasti vrednosti Steklarne Hrastnik,« so decembra zapisali v Managerju. Kljub temu se podjetje v lasti milijonarja digitalizira z javnim denarjem, ravno decembra pa je poslalo na čakanje približno 200 zaposlenih v proizvodnji in režiji (predvidoma do konca marca). Skoraj dva milijona evrov je na razpisu dobil konzorcij trgovca Big Bang; z nepovratnim javnim denarjem bo financiran projekt »Orchestrate.Digitalize.Transforms«, s katerim bo Big Bang v lasti podjetja Adventura Investments (njegov največji lastnik je Darko Klarič, leta 2022 je imelo 2,3 milijona evrov čistega dobička) kupcem zagotovil »naslednjo stopnjo vrhunske izkušnje«, ki bo enotna kljub menjavi virtualnih in fizičnih kanalov.

Neuradni zmagovalec razpisa je Stojan Petrič, največji posamični lastnik idrijskega koncerna Kolektor, h kateremu sodi tudi časopisna hiša Delo. Nepovratni javni denar sta dobila kar dva projekta; konzorcij več podjetij sistema Kolektor je dobil skoraj 2,2 milijona evrov za projekt »Digitalni skok«, še 1,8 milijona pa je dobil projekt »Print2Digital: Od pametnega uredništva, odlične digitalne izkušnje bralcev do novih poslovnih modelov«, ki ga je časopisna hiša Delo prijavila skupaj z mikro IT-podjetjema Pareto in Bi-Calculus. Zaradi izbire drugega se postavljata vsaj dve pomembni vprašanji. Prvo je, ali je Delo res velika družba, kar je bil ključni razpisni pogoj, prejemniki so večinoma industrijska proizvodna podjetja. »Ob oddaji vloge aprila 2022 je Delo izpolnjevalo razpisne pogoje za veliko podjetje, danes pa se ne kvalificira več kot veliko podjetje,« odgovarjajo iz Delovega korporativnega komuniciranja; podjetju od 1. januarja 2021 poleg direktorice Nataše Luša direktoruje tudi sam Stojan Petrič. Po evropski uredbi, ki so jo morali upoštevati v razpisu, je pogoj za veliko podjetje vsaj 250 zaposlenih in hkrati vsaj 50 milijonov evrov prometa ali 43 milijonov bilančne vsote. Letno poročilo za leto 2021, zadnje pred razpisom, kaže, da je Delo leto končalo z 247 zaposlenimi, 28,8 milijona evrov prihodkov in 17 milijoni evrov sredstev. Tudi če upoštevamo takratni odvisni podjetji Izberi, založništvo in distribucija, in Delovnica, Delova novinarska šola, skupni prihodki niso dosegli 50 milijonov evrov. Z ministrstva so odgovorili, da so upoštevali podatke iz Delovih letnih poročil 2019–2021, pa tudi »z njim partnerska in povezana podjetja, kot izhajajo iz javnih evidenc«. Katera podjetja so upoštevali, niso razkrili; navsezadnje pa je Delo del sistema več kot 30 »povezanih podjetij sistema Kolektor«.

Drug, nemara pomembnejši vidik izbire Dela je povezan z dejstvom, da je to med medijskimi oziroma časopisnimi družbami edino (lahko) dobilo denar na digitalizacijskem razpisu. Z gospodarskega ministrstva so odgovorili le, da je bil razpis javno objavljen, prijavitelji pa obravnavani nediskriminatorno v skladu z razpisno dokumentacijo. Podobno na vprašanje o izbiri odgovarjajo na kulturnem ministrstvu, ki je pristojno za medije in kjer v uvodu predloga novega medijskega zakona poudarjajo, da mora biti poraba javnega denarja v medijih »sistemska« in da morajo biti do javnega denarja »pod enakimi pogoji upravičeni vsi medijski izdajatelji«. Odgovarjajo le, da so za izbiro Dela izvedeli iz medijev, o kakih primerljivih razpisih, ki bi jih za zagotovitev enakih možnosti digitalizacije objavili za vse medije, pa: »Z drugimi resorji glede razpisov, povezanih z digitalizacijo in mediji, ne sodelujemo.«

Konzorcij časopisne hiše Delo je dobil 1,8 milijona evrov nepovratnega denarja za digitalizacijo. Razpis je bil napisan tako, da se druga medijska podjetja niso mogla prijaviti.

Kakšno konkurenčno prednost pomeni 1,8 milijona evrov nepovratnega denarja za tiskani medij, je mogoče razbrati zgolj iz podatka, da na zadnjih rednih razpisih ministrstva za kulturo za sofinanciranje programskih vsebin tiskani medij lahko dobi največ 40 tisoč evrov. Lani sta toliko dobila le Večer in spletni medij Pod črto, Delo in Dnevnik sta dobila po 38 tisoč evrov, Mladina pa na primer 36 tisoč evrov. »Seveda so taka nepovratna sredstva, torej 1,8 milijona evrov, ogromen denar z vidika sistemskega denarja, ki je sicer na voljo medijem, zlasti časopisnim hišam,« pravi Marko Milosavljević, profesor na katedri za novinarstvo Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Pravi, da na razpisih javnega denarja seveda nikoli ne dobijo vsi (mediji) – a če se na neki razpis zaradi pogojev lahko prijavi tako rekoč en sam medij v državi, to spominja na tako imenovani cherry-picking in lahko povzroči, da imajo največji v neki panogi še dodatno prednost pred (manjšimi) tekmeci. »To ni dobro za panogo in za konkurenčnost znotraj nje, ker gre za medije, pa to tudi ni dobro za stanje pluralnosti. Še zlasti, če primerljivih razpisov, ki bodo dostopni drugim medijem, ni in ne bo,« opozarja. Delo je ravno ta teden razkrilo del novosti, prenovljeno aplikacijo in digitalno križanko, obljublja pa »avtomatizacijo procesov uredništva«, »multimedijsko platformo z VR-tehnologijo«, optimizacijo naklad in distribucije zaradi upadanja tiska, vse z namenom znižanja stroškov in povečanja (ekonomske) učinkovitosti.

Minister Han se s Petričem pogosto »srečuje«. Junija lani je s strankino predsednico in zunanjo ministrico Tanjo Fajon potoval v Južno Korejo, kjer je Kolektor ravno prevzel podjetje. Ob odprtju veleposlaništva v Seulu je Delo objavilo fotografijo Hana in Fajonove s Stojanom Petričem, ki je tudi častni konzul Južne Koreje v Sloveniji, in Bojanom Budjo, odgovornim urednikom Dela. Han pa je Kolektor obiskal tudi tik pred novim letom, ob 60-letnici koncerna.

GenePlanet Marka Bitenca, dobavitelja ventilatorjev v času epidemije covida, je od države dobilo skoraj milijon evrov za zagotovitev energetsko manj potratne obdelave genomskih podatkov.

Poglejmo še drug razpis gospodarskega ministrstva, na katerem je bilo lani razpisanega največ denarja iz mehanizma za okrevanje in odpornost, 58 milijonov evrov za sofinanciranje vlaganj v »nastanitveno turistično ponudbo za dvig dodane vrednosti turizma«. Od 60 izbranih projektov jih je 25 dobilo več kot milijon evrov, pri nekaterih projektih odobreni razpisni denar krije celo več kot polovico načrtovane naložbe, kar bi pričakovali pri družbeno res pomembnih projektih. Je tak recimo projekt »rekonstrukcija vinskega penziona Tempelj Probus«, za katero je razpisna komisija podjetju Misego iz Jakobskega Dola odobrila slab milijon ali kar 51-odstotno kritje z javnim denarjem? Nepovratni milijoni bodo porabljeni za (nove) hotele, gostilne in glampinge, ki morajo biti končani do 30. junija 2026. Mar ne bi bilo smiselneje vlagati v javno infrastrukturo, na primer v plažo v Žusterni, smo v intervjuju vprašali ministra Hana. Odgovoril je: »… to tudi mene muči pri vseh teh milijonih.«

Z javnim denarjem bo hotel gradil tudi mariborski župan Aleksander Arsenovič; njegovemu podjetju Galerija Gosposka so na razpisu odobrili kar 1,8 milijona evrov za gradnjo garni hotela Žički dvor, ocenjeno na 4,4 milijona evrov. Ministrstvo je dalo izbiro podjetja mariborskega župana preveriti protikorupcijski komisiji, a ta zadržkov ni našla. Nepovratna sredstva za turistične projekte so prejela tudi podjetja v lasti vsaj treh bolj ali manj znanih političnih figur; kar 1,8 milijona evrov je dobilo podjetje My consulting Matjaža Jauka, pred več kot desetletjem enega vodilnih ljudi v Slovenski odškodninski družbi, milijon je dobilo podjetje Jasna Chalet Resort Dominika S. Černjaka, ki zdaj vodi Turistično zvezo Slovenije, včasih pa je Stranko mladih, dobrih 823 tisoč evrov pa je na razpisu dobilo podjetje Kio v  lasti nekdanjega ministra Janeza Kopača in njegove žene za »vzpostavitev gostišča Zadružni dom Čezsoča«. Gre za stavbo leta 1948 odprtega zadružnega doma, ki je bila v potresu leta 2004 poškodovana, leta 2017 jo je kupila družba Kio, po rušitvi leta 2020 pa Kopača tam napovedujeta 2,9-milijonsko prenovo.

Portal Necenzurirano je opozoril, da je bilo na razpisu izbrano tudi trgovsko podjetje Malexis. Odobrili so mu 864.593 evrov nepovratnih sredstev za rekonstrukcijo gostišča Grič na Čatežu ob Savi, čeprav je imelo podjetje v zadnjem letu vsaj en bančni račun blokiran kar 142 dni. Tudi podjetju Provesta so na razpisu odobrili 1,8 milijona nepovratnih evrov za sofinanciranje projekta glamping Kranjska Gora, čeprav je podjetje v bazah označeno kot davčni neplačnik. Kako so lahko izbrana ta podjetja oziroma kako bodo zagotovila lastna sredstva za gradnjo? Na ministrstvu odgovarjajo, da so prijavitelje preverjali, da so morali v vlogi »dati podatke« o tem, iz katerih virov bodo financirali investicijo – od nekaterih šibkejših pa je strokovna komisija zahtevala tudi recimo izjavo banke z zavezo, da bo prijavitelju odobrila posojilo. Na ministrstvu še pravijo, da se odobrena sredstva ne izplačujejo avansno, ampak na podlagi zahtevkov, ki morajo vsebovati tudi ustrezna dokazila. Ministrstvo si je s tem turističnim razpisom pridelalo tožbo, prejelo jo je prejšnji teden, toži pa ga podjetje Bajsova domačija, ki je dosegalo prvotno zahtevano število točk, pri kasnejši prerazporeditvi sredstev iz sklopa ena (prenove obstoječih nastanitvenih obratov) v sklop dve (novogradnje) pa izpadlo. Na ministrstvu trdijo, da so denar »morali« preusmeriti zaradi ugotovljenih »resnih strukturnih sprememb« pri naložbah v turizem, saj bi sicer lahko izgubili pokoronska sredstva.

Za konec ošvrknimo še en razpis, lanski drugi najobsežnejši, na katerem je bilo razdeljenih 20,5 milijona evrov za »pilotno-demonstracijske projekte«. To je nepovratni denar za sofinanciranje prebojnih zamisli, »usmerjenih v zeleni prehod in krožno gospodarstvo za krepitev odpornosti«. Med 49 ustreznimi vlogami jih je bilo izbranih le 21, razen enega projekta so vsi izbrani dobili skoraj milijon evrov. Med izbranimi je recimo biotehnološko podjetje GenePlanet Marka Bitenca (soimenjak ima Kirurgijo Bitenc), zoper katerega je skupaj z bivšim gospodarskim ministrom Zdravkom Počivalškom sprožena preiskava zaradi dobav ventilatorjev v času epidemije covida. GenePlanet, širše znan zlasti po oglaševanju testov DNK (za 449 evrov lahko med pravkar potekajočo promocijsko akcijo »odklenete svoj genom«), je 978.392 evrov javnega denarja dobilo za projekt, s katerim naj bi razvilo energetsko učinkovitejše obdelovanje genomskih podatkov na grafičnih procesorjih.

Največ denarja sta recimo dobila projekta pametne modularne gradnje in razvoja lesene samolepilne talne obloge za zaščito pred prehajanjem vlage in radona, po milijon sta prejela tudi Lek in Gorenje, nekdaj uspešni domači podjetji, zdaj v tuji lasti, javni nepovratni milijon evrov pa bo vložen tudi v katamaran na električni pogon, ki ga razvija podjetje Roto.

Omenimo še, da gospodarsko ministrstvo ob razpisih javno ne objavlja imen članov razpisnih komisij; trdi, da če bi jih razkrilo, nihče več ne bi želel biti član ali članica.