Dost je!

V tem nerazumnem svetu je očitno vse možno. Vojne, genocidi in njihovo opravičevanje ter celo prodajanje orožja, ki se hvali, da je »prijazno do otrok in bodočih rodov«, ker ima majhen ekološki odtis. Bombe vas bodo sicer pobile, toda ne se bati, njihov ekološki odtis je teko rekoč ničen in je v skladu s strategijo zelenega prehoda. Tisti, ki bodo preživeli naše ekološko prijazne bombe in rakete, bodo živeli skoraj v raju. Tako nam obljubljajo predstavniki in piarovci orožarske industrije. Slednja abotnost je le češnja na plesnivi torti človeške neumnosti in neverjetne sprevrženosti ter zmožnosti prodajanja še tako v nebo vpijočih zlohotnosti in opravičevanja podlosti vseh vrst. Prav tako »reklamo« za svoje »ljudomile« proizvode smo namreč lahko poslušali od ene največjih proizvajalk orožja korporacije RTX (Raytheon), ki je tudi eden največjih dobaviteljev izstrelkov Izraelu. Je pa ta »reklama« v sozvočju z Izraelskimi cilji, ko bodo končno Palestinci ali pobiti ali izseljeni na Sinaj (končno rešitev za tokrat palestinsko vprašanje), bodo Izraelci Gazo zgradili na novo. Seveda veliko lepšo, kot je bila, kar sicer ne bo težko. Kajti k obnovi bodo najverjetneje pritegnili tudi tuj kapital, »joint venture«. Vsi se bomo imeli lepo, ko bodo tam namesto zdajšnjih ruševin zrasla prekrasna turistična naselja in bomo lahko noge brezskrbno namakali v toplo Sredozemsko morje, kajti »človeške živali in ščurki«bodo za vedno pregnani s svoje zemlje. V ta čudovita letovišča bodo lahko hodili na dopust vlagatelji iz Nemčije, Amerike, zakaj ne tudi Rusije, ko bo ta končno dobila vojno v Ukrajini in bo spet zavladal »mir« ter »business as usual«.

Kam torej pes taco moli, bi moralo biti vsakomur jasno. Pa očitno ni, kar nam tako lepo kaže tudi odnos Nemčije do dejanj svojih judovskih prijateljev, ki zdaj s Palestinci počno prav to, kar so Nemci počeli z Judi, v obdobju, ko se jim je kolektivno zmešalo. Ta nemška krivda je očitno tako močno ukoreninjena v današnji nemški družbi in politiki, da so Nemci Izraelce pripravljeni nekritično podpirati prav v vsem, česar se njihove nekdanje žrtve lotijo. A s svojim nekritičnim podpiranjem Izraela potrjujejo le to, da se iz svoje temačne zgodovine niso prav nič naučili. Enkrat so genocid zagrešili sami, zdaj pa so v njem, očitno prostovoljno, udeleženi še drugič. Nočejo videti, da so njihove nekdanje žrtve danes postali rablji, nič boljši od njih samih, le da je vmes minilo osemdeset let. Zato tudi globok poklon Namibiji, ki je Nemcem lepo dala vedeti, da se genocid ni začel nad Judi, ampak že kakšnih trideset let prej, ko so Nemci na ozemlju današnje Namibije v svojem kolonialnem pohlepu po tuji zemlji in diamantih v njej pobili ali strpali v prva koncentracijska taborišča okrog 80% prvotnih prebivalcev, pripadnikov ljudstev Naama in Herero. Za Nemce je bil to le dober »trening« za poznejši genocid nad Judi. Ker pa očitno ne morejo iz svoje kože, jih je, da bi se oprali zgodovinske krivde, spet zapeljalo med podpornike genocida, tokrat nad Palestinci. Pri tem je paradoksalno, da bodo s svojimi dejanji le pripomogli k ponovnemu vzponu antisemitizma, torej prav tistega, čemur bi se tako radi izognili in česar jih je tako strah. Toda pustimo Nemce, naj sami opravijo s svojimi travmami in zablodami.

Kaj pa mi, Slovenci? Smo naredili kaj, da bi jasno pokazali, da gre v Gazi za genocid in nič drugega? Verjetno številni smo, kar pa nič ne pomaga, saj tega prav gotovo ni storila naša politika. Ta le besediči o pravici Izraela do obrambe, čeprav je ta že davno prekoračil vse razumne mere. Naši politiki v skladu z večino evropskih stalno omenjajo le humanitarno krizo, zaradi česar je treba Palestincem omogočiti humanitarno pomoč. Ampak to, kar se dogaja v Gazi, ni potres ali poplava bibličnih razsežnosti, ki se pač zgodi in potem ljudje navadno pokažemo vso solidarnost in pripravljenost za takojšnjo pomoč in ukrepanje. Ne, v Gazi je humanitarna kriza le posledica vojne, ki jo izvaja Izrael z izdatno vojaško in politično podporo zahodnih demokracij. Je vojna, ki po starem biblijskem maščevalnem načelu zahteva zob za zob, oko za oko. Le, da so šli desničarski zealoti Netanjahujeve vlade tako daleč, da so to biblijsko »priporočilo« nekoliko razširili na »zob za glavo« oziroma, za enega ubitega Izraelca skoraj 20 ubitih Palestincev. Pa še ni konec, čeprav se vse skupaj sploh začeti ne bi smelo. A če potresa ne moremo ustaviti, vojno lahko. Kar pa očitno ni v nikogaršnjem interesu, ker bi se vojna že zdavnaj lahko končala, če bi imeli le malo poguma, odločnosti in občutka za pravičnost. Namesto tega ves čas poslušamo eno samo sprenevedanje, kjer spet, kot že tolikokrat, prednjačijo evropska unija in njeni predstavniki. Če si vsaka žrtev naravne katastrofe zasluži empatijo in sočutje, to očitno ne velja za pobite, ranjene in razseljene v raznih »vojnih operacijah«. Tako pobite žrtve so le številke in kolateralna škoda na tehtnici takih in drugačnih političnih in ekonomskih interesov. In temu sledijo tudi naši politiki, kajti ne premorejo niti trohice  poguma dveh afriških držav. Se naša država lahko v nasprotju z Nemčijo postavi na stran Južne Afrike ali Namibije in se pridruži obtožbi Izraela za genocid? Ah, dajte no, ne bodimo naivni. Če bi se to zgodilo, bi Nemci takoj kaznovali našo neposlušnost in vrhunski posli z izdelovanjem avtomobilskih preprog in sedežnih naslonov za njihovo avtomobilsko industrijo bi šli »zu grunt (grunde)«. S tem pa delovna mesta, posledično pa gospodarska rast v tej državi. Bog ne daj, da bi se kaj primerilo gospodarski rasti, pa čeprav vsi vemo, da nas prav nenehna gospodarska rast, vsaj kar se narave, okolja in podnebnih sprememb tiče, prej ali slej vse vodi v pogubo. V skladu s tem je tudi že popolnoma jasno, kakšno vlogo bo Slovenija odigrala v varnostnem svetu ZN. Tako, kakor ji pritiče in gre in kot se od nje pričakuje. Navdušeno skakanje zunanje ministrice v zrak in objemanje slovenske misije v UN ob potrditvi za nestalno članico VS se bo manifestiralo le s pridnim dvigovanjem rok, ko bo treba v skladu z ameriškimi željami in interesi velikih brez pomislekov podpirati Ukrajino in oproščati Izraelu. Nič novega torej, kajti kadar gre za interese velikih, enakih meril za vse, morale, pravičnosti in človečnosti že zdavnaj ni več. Če predpostavimo, da so v svetovni politiki sploh kdaj bile. Komu je še mar za resnico, štejejo le interesi in čim večji dobiček, zlasti orožarskega lobija. Ta pa si ob vseh in vsakemu vojnemu žarišču mane roke in bogato služi.

Čeprav vsi vemo, da so največji problem in največja grožnja človeštvu podnebne spremembe z vsemi predvidljivimi in nepredvidljivimi posledicami, so bogate države, ki so tudi največje onesnaževalke, na zadnji podnebni konferenci v Dubaju za blaženje podnebnih sprememb zbrale piškavih 700 milijonov dolarjev. Od tega sta največji gospodarski sili in največji onesnaževalki Kitajska in ZDA prispevali »neverjetnih« 10 oziroma 17.5 milijona dolarjev. Pri čemer je letošnji vojaški (obrambni, se lepše sliši) proračun ZDA kar 88 milijard dolarjev, v to pa nista všteti vojaški pomoči Ukrajini in Izraelu. Res se lahko vprašamo, kdo je tu nor? Očitno nam ni pomoči, vojaški spopadi in izdatki za obrambo, uničevanje in pobijanje ljudi ter kovanje dobičkov na račun vseh teh nesrečnikov so ogledalo naše civilizacije. Civilizacije, ki se pravzaprav tako ne bi smela imenovati, ker civilizirana že dolgo ni več, če je glede na celotno človeško zgodovino sploh kdaj bila. Tega zatona sploh več ne prepoznamo, očitno nam je vseeno, le da gre nam dobro, da lahko mirno živimo naprej, kot da se ni nič zgodilo in se nič ne dogaja. Ko pa bo naslednjič beseda leta spet odnesla kakšno hišo, bomo v skladu z našo blago in dobrodelno naravo pokazali vso empatijo, da bomo nesrečnikom, ki so nastradali, pomagali kar se da hitro in učinkovito. Seveda je to vse lepo in prav, bi bilo pa tudi prav, če bi politiki kdaj videli širšo sliko in bi našo empatijo, solidarnost in pravičnost udejanjili tudi takrat, ko se nenaravne katastrofe (kar vojne so) ne dogajajo ravno pred našimi vrati in je za njihovo pravilno opredelitev, identifikacijo zločincev in žrtev potrebno imeti primerljiva merila, načelna stališča ter pogum, da se izreče pravična sodba. Tudi za slovensko politiko je napočil skrajni čas, da obsodi dejanja Izraela, prizna Palestinsko državo in se končno postavi na pravo stran zgodovine. Če bi to naredila kot nestalna članica VS, bi imelo njeno dejanje še večjo težo in bi lahko končno tudi majhna Slovenija naredila nekaj velikega.