Stara slava

Krtina D’Ampezzo
Senožeti 90, Dol pri Ljubljani
Tel.: 051 630 631
Na Krtino lahko lezete od srede do sobote od poldneva do 22. ure, ob nedeljah pa zaključijo ob 16. uri

Ambient:
z rdeče-belimi prti, svečkami in italo parafernalijami za silo nadgrajena prejšnja picerija v z zimskim vrtom razširjenem pritličju klasične slovenske hišurde

Napitki:
flaše v vitrinah so, vinske karte pač ne; natakar nam je na izust naštel tri bela in tri rdeča vina; izbrana butelja Ville Antinori je s 35 evri stala trikrat toliko kot v spletnih trgovinah

Vegetacija:
pri predjedeh in testeninah se najde kakšna brezmesna reč, za glavne pa so nam ponujali le ribe in meso

Dostopnost:
 z glavne ceste malo gor v klanec; parkirnih mest je kar nekaj, za gibalno ovirane ni prehudih zaprek

Fino:
bučni ravioli
canolli

Ne tako fino:
brez jedilnika in vinske karte (ter posledično cen)
tatarski biftek

Pogrinjek zaračunajo 2, tatarski biftek 17 (+ kruh 2,5), porketo 14,5, rezance caccio e pepe 12, raviole 16,5, dušeno govedino 18,5, čoko torto s pistacijo 7, canolle pa 7,5 evra.

»Zima je, lahko bi nas spet malo poslali v D olomite!« je smučajoča se sekcija inšpektorjev ondan kibicala glavnega planerja, ta pa je njihovo željo uslišal na svojevrsten način: »Saj imamo Dolomite doma!« je rekel in jih poslal na novo lokacijo italijanske restavracije Krtina D’Ampezzo. Originalno lokacijo, zaradi katere je pogon dobil duhovito ime, smo na tem mestu prešnofali skoraj natančno pred desetimi leti (Mladina 7/2014), zato se je ponovna preverka zdela kar smiselna.

V desetletju, ki je minilo, se je Krtina proslavila kot zanesljiva postojanka za gastro italijaniziranje Ljubljanske kotline in zdi se, da se tega tam kar dobro zavedajo, mogoče celo predobro. Ponudbo predstavljajo sproti in ustno, to pomeni, da nismo niti točno vedeli, kaj vse nam bo na razpolago v preostanku večera, kaj šele, koliko nas bo ves ta hec stal. Dodaten dvig obrvi in rdečo minus točko so dobili, ko so nas po antipastih začeli takoj usmerjati k florentincem in oradam in se potem čudili, da sprašujemo tudi po testeninah. Da bi preskočili pašto? V italijanski restavraciji? Solo in Krtina, cara mia!

Iz zrecitirane ponudbe je bilo moč razbrati dvoje: da Krtina pripravlja predvsem zlate klasike italijanske kuharije in da zanimivost jedi pada od predjedi prek pašt do glavnih jedi – pri slednjih smo tako raje kot florentinca ali brancinorade na žaru izbrali v rdečem vinu dušene rezine govedine, ki so jih opremili s sicer všečnimi, a za vsrkavanje omake popolnoma neprimernimi tankimi rezinami hrustljavo zapečenega krompirja. Testenini pred tem sta bili fletni, predvsem domači ravioli, polnjeni z bučo in omačeni z rjavim maslom in sesekljanimi zelišči, so bili krasni, isti pridevnik lahko obvelja še za omako iz ovčjega sira in črnega popra, a bi se ji zavoljo nje rustikalnosti in karakterja morda bolj kot nežni široki rezanci podala kakšna krepkejša sorta testenine.

Še največ omahovanja je bilo pri antipastih, kjer smo iz procesa odločanja izšli mešane sreče: ravno prav debele rezine rimske porkete so bile sočne in lepo začinjene, zaftek, v katerem so plavale, pa všečno dišeč. Smo pa imeli kar nekaj težav s tatarskim biftekom – značaj drobno mletega mesa se je izgubljal v obilici olivnega olja, s katerim je bilo prelito, vanj so brez pravega razloga in učinka potisnili tri rezine zelenega jabolka, za nameček pa so zraven postreženi opečeni kruh še dodatno zaračunali.

Najboljšo reč v Krtini smo dobili šele na koncu večera; tanek, a sočen čokoladni biskvit s pistacijami je ostal v globoki senci fincanih canollijev, napolnjenih s sočno, kremasto, lahko rikoto in na koncih obloženih s strtimi pistacijami in koščki sladkih citrusov. Domov smo se tako odfurali z občutkom, da se je Krtina malo preveč poslovenila in se samozadovoljno zataknila v komfortni coni pridobljenega ugleda. Mogoče pa je bilo krivo le to, da so izvedbene miši malo poplesale, medtem ko je bil glavni maček v Piemontu?