Sveče za Gazo

Myriam François, režiserka, pisateljica, avtorica odmevnih dokumentarcev, se je v ponedeljek zvečer na britanski televiziji Sky News pogovarjala o dogajanju v Rdečem morju, o napadih na tovorne ladje in povračilnih napadih letal ZDA in Velike Britanije na položaje hutijevcev. Novinarka jo je vprašala, ali se je morda ameriška administracija odzvala prepozno, ker naj bi bile zaradi akcij hutijevcev ogrožene milijarde dolarjev. »Bombardiramo eno od najrevnejših držav na svetu,« je jezno odvrnila Myriam François. »Bombardiramo jo, ker nekaj ljudi v čolnih podpira Palestince, nad katerimi se izvaja genocid. To je noro, zelo mi je žal, ker Amazonovi paketi zamujajo, tudi moj bi lahko prišel prej, ampak govorimo o genocidu.« Novinarka jo je prekinila, češ veliko ljudi pravi, da ne gre za palestinsko vprašanje, hutijevci naj bi si s tem le povečevali prepoznavnost in pomen. »Če želite ustaviti to, kar delajo hutijevci, razglasite premirje … V Gazi je umrlo že 25 tisoč ljudi, več kot 60 tisoč ljudi je ranjenih, nimajo dostopa do hrane, vode in pomoči. Kako se lahko sploh pogovarjamo o trgovini, ko pa otroke v Gazi operirajo brez anestetikov?«

Myriam François ima prav. Vso razpravo o dogajanju v Gazi in Izraelu, o geopolitiki, o gospodarstvu, o Varnostnem svetu ZN, o vlogi vere, zgodovine, terorizma, o nasilju, bombah in povračilnih ukrepih, o ceni goriva in televizorjev je treba preslišati. Ne gre za gospodarstvo, za politiko, celo za mednarodno pravo ne, gre za vprašanje pomena univerzalnosti človekovih pravic. Za vprašanje temeljev gradnje sodobnega sveta. Ali kot bi dejala ameriška moralna filozofinja Susan Neiman, ki je Judinja: »Ne gre za to, da bi bili za Izrael ali za Palestino, smo za človekove pravice.«

Tovrstnih izjav ni treba iskati onstran luže, tudi Robert Waltl in Ivica Buljan sta v posebni izjavi Mini teatra, institucije, za katero so nekateri prepričani, da je izpostava izraelske politike pri nas, jasno zapisala, da v Mini teatru obsojajo »genocid države Izrael nad civilisti in etnično čiščenje Gaze. Zavezujemo se k takojšnji prekinitvi vojne in k hitrim mirovnim pogajanjem. Rešitev mora vključevati medsebojno priznanje in spoštovanje enakopravnosti dveh držav, garancijo mednarodne skupnosti k vzpostavitvi miru, svobode in varnosti.« Za vse ljudi torej, ne samo za ene ali za druge, ne samo za Izraelce ali za Palestince. Za vse.

Pomen univerzalnosti človekovih pravic, ki ga premagujeta tribalizem in sebičnost Zahoda, je bil glavno sporočilo akcije civilne družbe, ki je v ponedeljek zvečer na ljubljanskem Trgu republike v protest proti vojni prižigala sveče na sneženih grobovih. Ti so predstavljali žrtve vojne. Sveče so se prižigale tudi pod drogovi, na katerih visijo zastave držav EU, ki predstavljajo oglušujoči molk velikih držav. Gorelo je skoraj 1500 sveč, zbrani pa so v komemorativnem razpoloženju nekajkrat zapeli Lennonovo protivojno himno Imagine. Ljudje so prišli tudi iz drugih krajev Slovenije, zadovoljni, da lahko prižgejo vsaj svečo, a hkrati razočarani in potrti, ker ne morejo storiti več. Med njimi je bil tudi Vojko Volk, izkušeni slovenski diplomat, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade. Pred dnevi je nastopil v oddaji 24ur Zvečer in napovedal, da bo prišel. »Res sem tukaj, prinesel sem svečo, kot sem obljubil, nasprotujem vsaki vojni, preveč je tega, preveč je nasilja,« je dejal na trgu. Bil je eden redkih, če ne celo edini politik, ki se je poklonil žrtvam.

To, da je ubijanja preveč, misli tudi predsednik slovenske vlade Robert Golob. V ponedeljek je na Brdu skupaj s predsednico republike Natašo Pirc Musar gostil tradicionalni ponovoletni sprejem za diplomatski zbor. Golobov nagovor diplomatom je bil neposreden in nič kaj diplomatski. »Osrednja tema letošnjega leta in našega delovanja bo zagotovo iskanje miru povsod tam, kjer lahko k temu prispevamo, v Ukrajini pa nemirni Afriki, predvsem pa iskanje miru na Bližnjem vzhodu. To, kar je storil Hamas, obsojamo iz vsega srca, pa vendar. Izrael je že zdavnaj prekoračil svojo pravico do samoobrambe,« je Golob povedal zbranim. »To, kar se danes dogaja v Gazi, ni nobena samoobramba. Izrael pri tem krši celo vrsto mednarodnih zakonov in humanitarno pravo. Vztrajali pa bomo, da čim prej pride do trajne prekinitve spopadov, da je treba takoj zagotoviti prebivalcem Gaze ne samo prekinitev spopadov, ampak oskrbo z vodo, medicinskimi potrebščinami, hrano, električno energijo. Prebivalstvo Gaze si ravno tako zasluži življenje, kot si ga zaslužimo mi. Vsi mi pa marsikdaj na to pozabljamo in čas je, da temu rečemo, dovolj je.« Kako bi diplomate nagovoril Janez Janša, če bi bil po naključju še vedno premier, ni težko uganiti.

Zakaj bi ljudje sploh verjeli v EU, zakaj bi se udeležili volitev v evropski parlament, če se pa ta EU kot skupnost držav noče postaviti na stran miru.

Z Robertom Golobom se seveda zlahka strinjamo, pohvaliti je treba njegovo načelno stališče, ki je sicer redko v slovenskem javnem prostoru. Spomnimo se samo obotavljive podpore ljubljanske Filozofske fakultete obsodbi zločinov v Gazi. Nič drugače ni bilo s Fakulteto za družbene vede, kjer so morali zaposleni, predvsem tisti iz vrst raziskovalcev in profesorjev, s podpisi pritisniti na vodstvo fakultete, naj se javno opredeli proti genocidu v Gazi. Na podlagi dodatnih razprav naj bi zdaj fakulteta počasi in s premislekom v duhu konsenzualnega postopka vendarle sprejela neko mnenje. Resnici na ljubo je treba pripisati, da tudi ljubljanska univerza molči, pa čeprav je njen rektor ob izvolitvi obljubil, »da se bodo oglašali ob družbenih vprašanjih«.

Enako kot z Golobom se ni težko strinjati niti z visokim zunanjepolitičnim predstavnikom evropske komisije Josephom Borrellom, ki pravi, da morajo politiki nehati govoriti o mirovnem procesu in morajo začeti govoriti o procesu vzpostavljanja rešitve dveh držav. Borrell je v ponedeljek javno napadel še nedavnega zaveznika izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja, ki tej rešitvi odločno nasprotuje. »Kakšne druge rešitve imajo v mislih? Da vsi Palestinci odidejo, da vse pobijejo?« se je vprašal Borrell. Pripomniti je še treba, da je rešitev dveh držav, ki bi v sozvočju obstajali druga ob drugi, utvara. Kot pravi nemški filozof palestinskih korenin Sami Khatib, je zgodovinski trenutek za kaj takega že minil. »Ne morem verjeti, da kdo danes v dobri veri še vedno sprašuje o ’rešitvi dveh držav’. In da to sprašuje v času, ko je ves Zahodni breg poln izraelskih naseljencev,« je dejal oktobra lani v intervjuju za Mladino. »Minimalno soglasje bi morala biti dekolonizacija Izraela in preoblikovanje sionističnega projekta v državo za vse njene državljane, ne glede na veroizpoved ali etnično pripadnost.« 

Sveče, podpisi in mirovniške izjave politikov niso dovolj. Politiki, ki danes obotavljaje obsojajo dejanja Izraela, so natančno isti politiki, ki so leta dopuščali osamitev Gaze. So isti politiki, ki jim je bilo vseeno, če so Palestinci živeli v zaporu. So isti politiki, ki brez težav pošiljajo rakete nad hutijevce v Jemnu, hkrati pa se ne znajo dogovoriti o tem, da bi soglasno obsodili izraelska dejanja v Gazi in da bi to naredili vsaj tako, kot so obsodili Hamasove zločine. Zakaj bi torej ljudje sploh verjeli v EU, zakaj bi se udeležili volitev v evropski parlament, če se pa ta EU kot skupnost držav noče postaviti na stran miru. V dvoličnem svetu, kjer so proste trgovske poti pomembnejše od človeških življenj, je težko živeti, težko je verjeti tudi v demokracijo in njena pravila.

Lahko pa se še vedno pogovarjamo o geopolitičnih interesih, o Kitajski in ZDA, o Rusiji in Ukrajini, lahko se pogovarjamo o pravici do obrambe, o prekoračenem silobranu, o pravičnih vojnah. Lahko se pogovarjamo tudi o biblijskih časih in o tem, kaj je zapisano v svetih knjigah in kdo je izstrelil prvi naboj. Vse to je mogoče. Vmes pa v Gazi izginjajo domovi, šole, bolnišnice, univerze, mošeje, ugašajo človeška življenja. Besede, sveče, obljube, podpisi, resolucije, pozivi politikov niso dovolj. To dvolično obotavljanje EU vso celino potiska v negotovost. Trditve skrajno desnih strank, kakršna je nemška AfD, da je bruseljska elita namenjena sama sebi, ob takšnem odnosu do vojne v Gazi na neki sprevrženi način postajajo resnične.

Myriam François je muslimanka, pred leti je s skupino študentov obiskala Srebrenico in o njej in o soočenju mladih z genocidom posnela krajši film. Če mednarodna skupnost pred skoraj 30 leti ne bi gledala stran, se genocid v Srebrenici ne bi zgodil. 

PRIŽIGANJE SVEČ NA TRGU REPUBLIKE (FOTOGALERIJA) >>