Ministrica Švarc Pipan na odstrelu

Kdo so strici iz ozadja in kakšni so scenariji?

Ministrstvo za pravosodje se ne more sprenevedati, da ni preplačalo stavbe na Litijski cesti v Ljubljani. Končno to s svojimi dejanji priznava celo samo – vsaj njegova ministrica. Tik pred novim letom se je finaliziral zdaj že famozni posel, ko se je Dominika Švarc Pipan dovolj nepričakovano odločila za nakup stavbe znanega koprskega poslovneža Sebastjana Vežnaverja s sumljivo kartoteko. Po razkritju medijev je ministrica že pohitela z umiki nekaterih svojih sodelavcev, ki so pri poslu sodelovali, a s tem ne bo mogla ubežati svoji objektivni odgovornosti – razen tega, kot je razvidno iz nadaljevanja tega zapisa, je o poslu vedela čisto dovolj, da bi se ji moral zdeti sporen.

Kakšne bodo politične posledice afere, ki je doživela celo interpelacijski odlog zaradi smrti njenega očeta in v kateri je nekdo pobral milijone? Kako je doslej reagirala vladajoča politika, ki se do tega trenutka še ni odločila, da se ministrici zahvali za sodelovanje, sama pa tudi ne ponudi odstopa? Povejmo to zelo naravnost: v tej aferi nič ne kaže na negospodarnost pri ravnanju z javnim denarjem in sprejmimo, da je ta razlaga že dolgo časa zgolj izraz novinarske lahkomiselnosti, nekompetence ali načrtovanega spina. Ne, v zgodbi naletimo na vse elemente korupcijske aktivnosti in s tem afere v pregnantnem pomenu besede. Ko nam mediji govorijo o negospodarnem ravnanju, moramo takšno razlago odločno zavrniti.

Upanje, da se afero minimizira

Pravosodna ministrica je na začetku izvajala vse možne vrste retoričnih akrobacij in nas na primer prepričevala, da ona res ne more hoditi naokoli z metrov v roki in beležiti kvadratov stavbe. Na pravosodnem ministrstvu so nakup pripravile tri strokovne službe: sekretariat, služba za finance in proračun ter služba za nepremičnine in investicije. Toda z umikom sodelavcev, s katerim želi pogasiti požar, ne bi mogla bolj pomenljivo signalizirati, da je bilo s poslom marsikaj narobe. V resnici praktično vse.

Po drugi strani se počasi že oblikuje spoznanje, da se Golobova vlada ničesar ne nauči iz nove korupcijske afere in ni ponotranjila lekcije, na kakšen način ji škodita odsotnost in manko politične kulture prevzema odgovornosti. Tudi ji ne pride do živega padanje javnomnenjske podpore – celo ne zadnja pri Mediani, ki je namerila, da vlado podpira manj kot tretjina vprašanih. Dopustiti sicer moramo, da trenuten politični zastoj izvira izključno iz dejanja pietete ob ministrični smrti v družini in bodo odločnejša dejanja šele sledila te dni. In če bodo, se morajo v duhu reševanja ugleda pred državljani odviti zelo hitro.

Če pa predsednik vlade, ki zaenkrat menda Švarc Pipan zaupa, pri sebi verjame, da bo več izplenil z minimizacijo afere, se krepko moti točno na način, kot je lani zaupal zdravstvenemu ministru Danijelu Bešiču Loredanu, a ni pomagalo. Potem je zaupal Sanji Ajanović Hovnik, a je tudi ona postala preteklost. Če ministrici še kar zaupajo, potem to počnejo zaman: fraza »zaupanja« je po sebi manipulativna, saj korupcijske zgodbe, za katero je objektivno odgovorna, ni bilo nič manj, tudi če sama ni poznala vseh ozadij.

Da je potrebno slediti politični kulturi odstopanja, se doslej ni naučila niti Tanja Fajon, ker počne isto in se ne odloči, da bi svojo ministrico pozvala k odhodu, a tudi ne zanika, da so v poslanski skupini SD zelo ogorčeni ali celo zahtevajo, da odide. Vse našteto se odvija ob napovedi interpelacije, v kateri bo Janez Janša zlahka prepričljivo nastopil, kar bo še okrepilo njegovo pozicijo.

Ni bilo božjega vzgiba

V korupcijski zgodbi posla, ki ga je prvi razkril provladni portal Necenzurirano in novinar Primož Cirman, kar najbrž ni posebno naključje brez pomenov, poznamo relativno veliko detajlov, iz katerih lahko dovolj suvereno sklepamo, da se niso po božjem vzgibu sestavili v konsistentno in skrbno povezano sosledje dejanj v istem časovnem okvirju brez nekoga, ki je deloval kot načrtovalec.

Marsikdo v verigi, Cirman omenja 20 ali več ljudi, je moral slutiti, da pri sklenjenem nakupu nič ni tako, kot bi moralo biti. Za lažje razumevanje afere spodaj navajam večino sumljivih okoliščin, v medijih že dovolj izčrpno pojasnjenih, zaradi česar bodo moji opisi omejeni na povzemanje z osnovno idejo opozorila, kateri elementi sumljivosti lahko sestavijo »indično« sodbo o korupciji, na koncu pa dodajam možne scenarije prihodnjega dogajanja.

Seznam sumljivih okoliščin

Prvič, za posel so dolgo časa lobirali

Oddaja Tarča je razkrila, da so ministrica in njej državni sekretar Igor Šoltes, najbrž pa še kdo, kar nekaj časa prepričevali ministrstvo za finance, da odobri nakup stavbe za sodnike na Litijski iz proračunske rezerve! Po začetnih zavrnitvah sta v to nenavadno hitro privolila državna sekretarka Saša Jazbec nato še minister Klemen Boštjančič, ki zdaj odkrito evfemistično trdi, da »nakup ni bil optimalen, pa sem prijazen« … Zakaj taka izbira, nam še niso prepričljivo pojasnili.

Drugič, mimo soglasja sodnikov

Po vsem, kar vemo, nikoli ni bilo soglasja sodnikov glede izbire stavbe, ker ta ne izpolnjuje pogojev in čeprav so na ministrstvu zagotavljali, da ima vse »izkazane potrebe pravosodnih organov«, zaradi česar se je z »analizo prejetih ponudb izkazalo, da je najprimernejša lokacija.« Če se niti sodniki niso strinjali z izbiro lokacije, potem je izbira stavbe na Litijski, ki jim je bila namenjena, bila še bolj sumljiva – v njej bi torej, »milom ili silom«, neprostovoljno vselili tistega, ki jo ocenjuje za neprimerno, a le zato, ker bi s tem, tako ministrica za pravosodje, prišparali pri najemninah? Zakaj so eskivirali soglasje sodnikov, nam še niso prepričljivo pojasnili.

Tretjič, lokacija stavbe in njena neprimernost

Ne samo, da ni bilo sodniškega soglasja, tisti, jim bo stavba namenjena, so celo posvarili, da je lokacija stavbe neprimerna in neuporabna, ker nima parkirišč in je tudi predaleč iz središča Ljubljane. Čemu kupiti takšno stavbo? Vrhovno sodišče je povedalo, da jih ministrstvo za pravosodje ni seznanilo z nakupom stavbe. Še pred tem so se oglasili na upravnem sodišču in prav tako govoril o neustreznosti stavbe in lokacije – vse to je morala ministrica vedeti. Zakaj odklonilnega mnenja sodnikov niso upoštevali in kateri razlog je prevladal pri nakupu, nam še niso prepričljivo pojasnili.

Četrtič, nenavaden čas podpisa pogodbe

Posel se je odvil z bliskovito naglico, menda tudi le zaradi tega, ker je moral biti sklenjen v istem koledarskem letu zaradi porabe proračunskega denarja – do nakupa je prišlo v prazničnem času med božičem in silvestrovim. 28. decembra lani je vlada odobrila nakup stavbe in še isti dan je ministrica za pravosodje podpisala kratko pogodbo, ki je obsegala le pičle štiri strani. Toda lahko se je odvil tudi zato, ker so računali, da bo v tem času plenil manj pozornosti javnosti. Zakaj hitenje, nam še niso prepričljivo pojasnili.

Petič, lahkomiseln podpis brez varovalk

V pogodbi ni posebnih varovalk za kupca, ampak vsebuje celo člen »videno kupljeno«, ki dajejo ministrstvu najmanj varnosti. Res po naključju? Skoraj neverjetno. Ministrstvo je predujem plačalo, ne da bi se zavarovalo: izpeljalo je nakazilo brez zavarovanja, in to Vežnaverjemu podjetju, ki ima slabo bonitetno oceno z negativnim kapitalom in vprašljivo plačilno sposobnost. Še več, odločilo se je za plačilo brez zagotovila, da bo ministrstvo v zemljiško knjigo sploh lahko vpisalo lastninsko pravico, kar pomeni, da je bilo kar nekaj dni na tem, da ni imelo niti denarja niti kupljene nepremičnine. Zakaj ni bilo varovalk, nam še niso prepričljivo pojasnili.

Šestič, hitrost nakazila

7,7 milijona evrov je bilo na račun podjetja Sebastjana Vežnaverja Rajski vrt bliskovito nakazanih že naslednji dan, 29. decembra, pod že omenjenimi pogoji. Zakaj hitenje, celo brez varovalk, nam še niso prepričljivo pojasnili.

Sedmič, rizičnost nakupa brez notarja

Ministrstvo za pravosodje je kupnino ekspresno plačalo dan po podpisu pogodbe, vendar kupoprodajna pogodba sploh ni bila notarsko overjena, saj je Vežnaver šele bistveno kasneje plačal davek na promet nepremičnin, ki je pogoj za overitev pogodbe. Šele ta pa omogoča vpis lastništva v zemljiško knjigo. Čista sreča je torej, da je ministrstvo sploh stavbo dobilo v last. Zakaj takšna šlamastika, nam niso prepričljivo pojasnili.

Osmič, višina sklenjenega posla

Vežnaver je stavbo kupil za 1,7 milijona kot edini dražitelj pred štirimi leti, prodal jo je za 7,7, kar se zdi napihnjena cena, daleč nad tržno vrednostjo. Najvišjo je sicer neuspešno oglaševala nepremičninska agencija oglaševala, tj. 4,3 milijona evrov leta 2022, vendar tedaj neuspešno. Zakaj zahtevani znesek ni nikogar posebej motil in ga niso niti poskušali zbijati, nam še niso prepričljivo pojasnili.

Devetič, cenilska kolobocija

Ministrstvo sploh ni iskalo svojega cenilca, ampak se je nenavadno zadovoljilo s prodajalčevim. Švarc Pipan se je neprepričljivo izvijala, da so pri tem želeli privarčevati pri stroških cenilca – na drugi strani pa so kar mimogrede zaradi tega, ker prihranili pri cenilcu, morda potrošili nekaj milijonov evrov preveč!

Kakor da to še ni dovolj, končne cenitve ni opravil cenilec Anton Rigler, ampak druga cenilka, Breda Zorko, s katero je ta po nekaterih podatkih povezan. In za nameček ta verjetno sploh ni obiskala stavbe, ampak je osvežila svojo staro cenitev in uporabila šest let stare fotografije. Zakaj ni preverila trenutnega stanja, je dodaten misterij – razen seveda, če je imela takšno navodilo. Zato obstaja sum, da je podpisani sodni cenilec oziroma cenilka v naglici prvotno cenitev v višini 2,9 milijona evrov popravil. Zakaj ni bilo lastne cenitve, nam še niso prepričljivo pojasnili.

Desetič, nerentabilnost nakupa

Ministrica se je v nastopu v Tarči sklicevala na to, da je nakup še vedno rentabilen glede na sedanje in prihodnje stroške najemnin in bo zato prinesel prihranke. To je čisto mogoče, vendar je pri tem uporabila logično tehniko varanja, napačno sled (red herring): tudi če bi držalo, da se je bolj splačalo kupiti stavbo v zanič stanju in jo obnoviti, namesto zgraditi novo, to še v ničemer ne pojasni negospodarnega nakupa in sumljivih okoliščin. Zakaj bi bil ta nakup rentabilen, nam še niso prepričljivo pojasnili.

Enajstič, mahinacije z velikostjo uporabne površine

V sklepu vlade piše, da ima stavba 5.126,90 kvadratnih metrov. Toda njena neto tlorisna površina z vštetim atrijem je 4.603,50 kvadratnega metra. Ministrica je kupila poslopje, ki nima tolikšne kvadrature, kot je navedeno, ampak je njegova uporabna površina precej manjša. Morda zato, ker je Vežnaverjeva cenilka v kvadraturo vštela tudi neuporabne površine, kot so vhodna avla in podobno.

Odvetnica Nina Zidar Klemenčič je kasneje mirila, da se je prodajalec pripravljen odpovedati delu kupnine, če bi nova cenitev pokazala drugačno izmero, kar spet ne prispeva k razjasnitvi začetnega posla. Mimogrede, v cenitvi 2017, ko je tržno vrednost stavbe ocenjena na zgolj 2,94 milijona evrov, kasneje pa tudi v dokumentaciji javne dražbe iz leta 2019, so prešteli zgolj 2.761 kvadratnih metrov uporabne površine. Kaj bodo storili z napačnim izračunom in kako je do njega prišlo, nam še niso prepričljivo pojasnili.

Dvanajstič, astronomsko nakazilo odvetnici Nini Zidar Klemenčič

Po zapisih Necenzurirano naj bi v tem poslu odvetnica za štiri strani pogodbe prejela enomilijonski honorar. Tega ni zanikala. Kakšna je bila njena vloga, zakaj takšen astronomski honorar in kakšna je bila njena vloga? Omenjeni portal opozarja na njeno zgodovino sodelovanj, npr. da je bila hišna odvetnica Darsa, da je že pod Valentinom Hajdinjakom ustvarila za 316.000 evrov prometa in da je posle za Vežnaverja izvajala že poprej – tudi z državnimi podjetji. Na podoben način je sodelovala z z njim pri pritožbi glede nabave skuterjev, ki jih na koncu Pošta Slovenija ni kupila od omenjenega podjetnika. Čemu tolikšno plačilo odvetnici, nam še niso prepričljivo pojasnili – zagotovo je pa to stvar prodajalca.

Trinajstič, višina posla z vidika vseh nepremičninskih poslov ministrstva

Posel je za ministrstvo, ki razpolaga z 80 milijoni letno, bil zelo obsežen in velik. Ker je v zadnjih desetih letih opravilo 16 različnih v skupni višini 14,5 milijona, je bil torej nakup Vežnaverjeve stavbe vreden polovico zneska vseh nakupov v desetih letih. Malo verjetno je, da vpleteni ne bi opazili nenavadnega obsega investicije z vidika celotnega proračuna ministrstva, četudi je 6,5 milijona evrov nato šlo iz proračunskih rezerv, ki bi sicer morala biti namenjena le izjemnim nepredvidljivim namenom po zakonu o javnih financah, kar meče odgovornost tudi na finančnega ministra. Čemu takšna nepravilna poraba denarja, nam še niso prepričljivo pojasnili.

Štirinajstič, molk vpletenih, na primer Igorja Šoltesa

Igor Šoltes se je kot ministričnin državni sekretar v javnih nastopih izvijal v komentarjih. Tudi če ne bi ničesar vedel o poslu, a je tudi sam obiskoval ministra za finance, bi kot predsednik računskega sodišča in direktor urada za javna naročila moral kristalno jasno vedeti, kaj je bilo s tem narobe. In bilo je praktično vse. Čemu takšen angažma, nam ministričin sekretar ni niti poskušal pojasniti.

Začetno licitiranje krivcev

Vsi našteti elementi sumljivosti posla (odobritev s proračunskih rezerv, zavračanje sodnikov, neprimerna lokacija, ekspresna akcija podpisa in nakazila, višina kupnine, cenilska polomija, nerentabilnost nakupa, mahinacije z velikostjo površine, nakazilo odvetnici, molk vpletenih itd.) ne samo eksponentno povečujejo verjetnost, da je pri njem prišlo do koruptivnega ravnanja, ampak nas celo prepričujejo, da so akterji bili izjemno predrzni ali izjemno amaterski.

Posla več ni mogoče izničiti in iz vsega naštetega lahko sklepamo, da je bil izpeljan skrbno načrtovano in premišljeno, v njegovo izvedbo pa je moralo biti vpleteni kar nekaj akterjev. Pravosodna ministrica je pohitela s premestitvami in posredno s prstom pokazala na svojega generalnega sekretarja Uroša Gojkoviča. Ob njem sta se v nemilosti znašla še vodja službe za nepremičnine in investicije Simon Starček in vodja finančne službe na pravosodnem ministrstvu Janja Garvas, oba blizu stranki SDS.

Ravno naveza Gojkovič-Starček-Garvas je obudila nekatere spekulacije o tem, da bi lahko bila afera podtaknjena. Zato si poglejmo možne scenarije tega, kako je prišlo do zamisli in izpeljave nepremičninskega posla. Kdo so skriti strici v njegovem ozadju?

Trije scenariji o stricih

V nadaljevanju navajam tri in s tem, kot verjamem, čisto vse temeljne razlage, ki so možne glede akterjev posla. Ni dvoma, da je moral njegov »scenarist« dobro poznati Vežnaverja in da je posel zato stekel ob medsebojnem zaupanju.

Prvi scenarij: nestrankarski posamezniki z apetitom

Prvi možni scenarij razlage je, da si je dobičkonosen posel zamislilo nekaj vplivnih posameznikov z načrtom, da si razdelijo plen in zato nima strankarskega ozadja. Preplačana stavba je preprosto stvar nekaj pogoltnežev, ki so zaslutili priložnost in v dogovoru izpeljali nakup. Ministrica ni v celoti poznala osnovnega načrta in je ravnala naivno. Tak scenarij posredno ponuja sama, sicer ne nujno z domnevo, da ni bilo strankarskega ozadja, in dokazuje, da je verjela svojim strokovnim službam in sodelavcem. Zato jih zdaj razrešuje ali premešča, da bi si rešila kožo.

Ampak četudi od začetka ministrica ni poznala podrobnosti, je silno malo verjetno, da ji po vsem, ko se je poglobila v njegove umazane podrobnosti, ne bi bilo več prezentno, kdo je vlekel niti in zakaj – le da morda ne sme vsega povedati na glas. Razumemo lahko, da si rešuje kožo, a bo s tem nujno škodovala svoji stranki in še bolj vladi.

Težava s sprejetjem scenarija o nekaj pogoltnežih je, da je po vseh znanih podatkih v posel vpletenih preveč oseb z vrha SD. Ministrstvo za finance naj bi oblegala ministrica in Šoltes. V zadnjih mesecih, kot poroča Necenzurirano, je pravosodno ministrstvo pogosto obiskoval generalni sekretar SD Klemen Žibert. Zato nam v njegovem kontekstu manjka pojasnilo, čemu takšen napor pomembnih ljudi v stranki ali blizu njej.

Drugi scenarij: zarota SDS

Naslednja možnost v scenosledu govori o tem, da so ministrici afero podtaknili politični nasprotniki – in tukaj se poraja razlaga, da bi pri tem sodelovali kadri SDS. Šlo bi lahko za zaroto z namenom, da se jo zruši in s tem škoduje vladi, za nameček pa omogoči finančno korist sebi. Tak scenarij nima resnih temeljev in zaenkrat deluje kot fascinantna teorija zarote, deloma pa ga morda obujajo v življenje kar v stranki SD, da bi se oprali krivde, in s prstom kažejo na kader, kot sta Simon Starček in Janja Garvas Hočevar, oba (najmanj) v preteklosti blizu SDS.

Podpirale bi ga tudi govorice, da Vežnaver zagotovo pozna Roka Snežiča, ki nesporno sodi v vplivno omrežje Janeza Janše, končno pa je slednji v preteklosti že sodeloval z Nino Zidar Klemenčič, svojo odvetnico vse do leta 2012, dokler se nista razšla – nekako v času, ko je njen mož Goran vodil KPK in odmevno preučeval finančne prejemke šefa SDS.

Tretji scenarij: vse so peljali v stranki SD

Tretja možnost govori o tem, da je nakup stavbe stekel izključno po scenosledu stranke SD, ki tako ali drugače potrebuje denar. Ministrica morda ni poznala vseh podrobnosti, zato so njeno nevednost malce izkoristili, končno pa je razkritje postalo del notranji trenj med strankama Svoboda in SD. Izvedbo so zaupali nižjim nivojem, predvsem Gojkoviču, Starčku in Garvas, vsaj deloma pa bi za to moral vedeti Vežnaver in ministrica.

Cirman in drugi omenjajo velik vpliv in nenavadne obiske generalnega sekretarja SD Klemna Žiberta na pravosodnem ministrstvu. Njegova vloga še ni pojasnjena in zagotovo bo Tanja Fajon darežljiva z razlago. Razen tega nekateri mediji ponujajo tezo, da je bila ministrica kot nepoučena strankarska oseba brez izkušenj idealna za zlorabo kar v svojih lastnih vrstah. Če si v SD ne bodo upali odstaviti ministrice, potem bi po tem scenariju lahko to bila posledica njene vednosti, da je žrtev zlorabe v lastni stranki in njenega izsiljevanja z razkritjem tega podatka.

Sklep

Kateri scenarij je pravilen, bomo najlažje razumeli na podlagi principa »Sledi denarju«. Komu je šel denar? Tako zelo preprosto je včasih najti odgovor. Malce težje je odkriti denar. Za zdaj vemo samo to, da smo ga nategatorjem neprostovoljno dali davkoplačevalci. Tudi na nas je, da terjamo politično odgovornost.

Ko sem pokazal, se alibija negospodarnosti in načrtovanega plena izključujeta. Obstaja precejšnja verjetnost, da bo ministrico žrtvovala njena lastna stranka in si s tem kupila mir, ne vemo pa še, kako bo na to pristala omenjena. Ali lahko Golob uspešno upa, da bo odgovornost prešla na stranko SD in se njega ne bo dotaknila, pa bodo pokazale naslednje ankete.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**