Ko zdravniku 20 tisoč evrov ni dovolj

V Mladini št. 04 je Borut Mekina, avtor članka z naslovom „Ko zdravniku 20 tisoč evrov ni dovolj“, uvodoma objavil del e-sporočila, ki ga je zdravnik iz UKC (imena pošiljatelja ni objavil iz razumljivih razlogov) poslal nekaj sto stavkajočim zdravnikom: „Stvar je čisto enostavna. Potrebno je vztrajati. Kakršno koli popuščanje, ne pride v poštev, tudi ne glede dopustov. Taktično bi morali v pogajanjih od nasprotne strani zahtevati vedno več stvari“. In v istem sporočilu nagovarja stavkajoče: „ Če ima še kdo kakšno idejo, kaj bi lahko še zahtevali, naj zapiše“.

Gre za zdravnika, ki je leta 2021 med pandemijo s plačo, nadurami, pripravljenostjo in dežurstvi zaslužil skoraj 20 tisoč evrov. Vzorčen primer pohlepnega človeka današnjega časa. Ne bom moraliziral, še manj brenkal na njegovo vest. Sem upokojeni zdravnik in ne trdim, da tudi v „mojem času“, denimo v času „enoumja“ ni bilo takšnih oseb. Razlika med „takrat“ in danes pa je bila v tem, da so „takrat“ svoj „nespodoben“ pohlep prikrivali, danes pa je to glavna, neprikrita in občudovanja vredna mantra „uspešnih“ pridobitnikov in celo nekaterih institucij, v katerih imajo glavno besedo. V tem primeru sindikata Fidesa in Zdravniške zbornice. Saj vendar živimo v kapitalizmu, kajne! S svobodno konkurenco in profitom kot ultimativnim ciljem. Da so v stavki njeni talci pacientke in pacienti, jih očitno ne zanima. Še več, za njihove zdravstvene težave krivijo aktualno vlado, ki (zaenkrat) noče ugoditi njihovemu izsiljevanju. Ne čutijo nikakršne elementarne, človeške empatije do zdravstvenih težav pacientov in njihovih stisk, ki jih s stavko povzročajo. Vedejo se in funkcionirajo kot nadljudje, ki kot privilegirana skupina, zahtevajo posebno pozicijo v družbi, z ločenim plačnim stebrom, ki jim omogoča višje plače od glavnih nosilcev oblasti v državi, predsednika vlade, predsednice države in predsednice državnega zbora. Prav nič jih ne zanimajo plače primerljivih skupin v drugih segmentih javnega sektorja, v šolstvu, znanosti, kulturi in še manj sramotno nizki dohodki v socialnem skrbstvu (na primer kadra v domovih starejših). Požvižgajo se tudi na 4. člen kodeksa zdravniške etike, ki pravi, da zdravnik nikoli ne izkorišča pacienta za osebne namene.

S takšnimi ljudmi ne more biti več dialoga in ne pogajanj!

Vem pa tudi, da večina zdravnikov opravlja svoje poslanstvo odgovorno in v skladu z etičnimi načeli zdravniškega kodeksa. Vendar je to tiha večina, ki je ni slišati v borbi za ohranitev javnega zdravstva. Vzroki so strah pred izpostavljanjem v javnosti, pred šefi-dvoživkami, skrb za karierno napredovanje, za akademsko kariero. Seveda bi tudi bili deležni višje plače in drugih ugodnosti, ki jim jih obljublja Fides, saj je splošno znano, da denar ne smrdi. Takšnemu stališču se reče oportunizem. Povsem v skladu s splošno usmerjenostjo današnje populacije ne samo v Sloveniji, ampak tudi globalno, z neoliberalno mantro, da mora vsak poskrbeti predvsem za svoj blagor.

Z ozirom na dosedanje izkušnje z vlado in predvsem njenim predsednikom dr. Golobom nimam razloga za pretiran optimizem. V obdobju po volitvah ni od napovedane zdravstvene reforme realizirano praktično nič. Brezpogojna podpora „ukrepom“ t. i. zdravstvene reforme takratnega ministra za zdravje (in hkrati dvoživke) D. Bešića Loredana ni rodila obljubljenih sadov. Ta je s svojimi ’’stresnimi testi’’ pognal milijone evrov v žepe predvsem zasebnim zdravnikom.

Prepričan sem, da eskalacija razgradnje zdravstvenega sistema in tokratna zdravniška stavka, ki jo aktivno podpira desničarska opozicija, pomenita vladi boj za biti ali ne biti. Fides za uresničitev svojih ciljev ne izbira sredstev. Navdihuje ga njegova uspešnost v boju z vsemi dosedanjimi levosredinskimi vladami.

Če bo vlada v tem spopadu ravnala mlahavo in neodločno, bo bitka za javno zdravstvo dokončno izgubljena. Pa tudi možnost osvojitve drugega mandata; tega bi se morala dobro zavedati.

Zato mora vlada zaradi izsiljevalske nepopustljivosti Fidesa, predvsem pa zaostrovanja zdravstvene situacije v državi in naraščajočega nezadovoljstva ter možnosti konfliktnih situacij med pacienti in zdravstvenimi delavci, zahtevati takojšnjo prekinitev stavke. Ker Fides, tega po vsej verjetnosti ne bo storil, mora vlada aktivirati uredbo o delovni obveznosti zdravnikov. Za ta ukrep ima vso pravno podlago. Tudi z zakonsko določenimi sankcijami za morebitne kršilce tega ukrepa. V parlamentu ima skupaj s koalicijskima SD in Levico udobno večino, ki ji omogoča realizacijo tega ukrepa.