Jankovićeva sežigalnica (še) nima denarja

Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, ki ga vodi Bojan Kumer iz Gibanja Svoboda, bo v naslednjih tednih dalo v javno obravnavo spremembe uredbe o sežiganju komunalnih odpadkov, ki jo je Janševa vlada sprejela tik pred odhodom maja 2022. Na ministrstvu pravijo le, da bodo »poskušali upoštevati pripombe, ki so bile dane v javni obravnavi k že sprejeti uredbi«. Obsežne pripombe je takrat dalo s skupno izjavo številnih slovenskih zdravnikov, ki so opozorili na škodljivost sežigalnic za zdravje prebivalstva. A ne kaže, da bo ministrstvo upoštevalo ta opozorila. Osrednja točka uredbe je namreč megalomanska sežigalnica odpadkov, ki jo želi v kotlinski Ljubljani postaviti župan Zoran Janković in ki jo podpira tudi Gibanje Svoboda. Jankoviću so namreč mestni svetniki Gibanja Svobode s povolilnim sporazumom že dali bianco menico za njeno gradnjo.

»Zagotovo bi sežigalnica odpadkov prispevala k poslabšanju zraka v kotlinski Ljubljani, ker drugače ne more biti,« pravi dr. Miran Brvar, vodja Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo na ljubljanskem UKC, ki že leta nasprotuje postavitvi sežigalnice v kotlinski, slabo prevetreni Ljubljani. »Opozorila o preseganju vrednosti in navodila, naj se zadržujemo notri, so stalnica tudi letos.« Tudi agencija za okolje v zadnjem poročilu o kakovosti zraka navaja, da je največji problem z onesnaženostjo zraka v Sloveniji predvsem »pozimi v kotlinah, ko pride do temperaturnega obrata« in »se onesnažen zrak dlje časa zadržuje ujet na ožjem področju«. Zgolj v tednu od torka, 24. januarja, do tega torka do 17. ure, je bilo na merilnem mestu na ljubljanski Celovški cesti izvedenih 168 urnih meritev prašnih delcev PM10, kar v 129 meritvah ali 77 odstotkih pa so bile vrednosti v območju »slabe« ali »zelo slabe« kakovosti zraka. Ta torek ob 12. uri je bila izmerjena vrednost delcev PM10 138 mikrogramov na kubični meter in delcev PM2,5 81 mikrogramov na kubični meter, kar pomeni »izredno slabo« kakovost zraka oziroma najslabši indeks kakovosti. Ljubljana je bila na lestvici Evropske agencije za okolje na podlagi meritev delcev PM2,5 v letih 2021 in 2022 postavljena na 285. mesto med 375 zajetimi evropskimi mesti.

Brvar je posledice vdihavanja trdih prašnih delcev PM (oznaki 2,5 in 10 kažeta njihov maksimalni premer v mikrometrih) podrobneje opisal v leta 2019 izdani publikaciji o vplivu sežiga odpadkov na zdravje. Delci PM, katerih vir so zlasti promet, kurišča in industrija, ob vdihavanju prodrejo globoko v dihala in se naložijo v pljuča, najmanjši delci lahko prodrejo v kri in se razširijo po drugih organih. V tkivih povzročajo vnetje in celično smrt, po klasifikaciji Mednarodne agencije za raziskovanje raka (IARC) so razvrščeni v 1. skupino rakotvornosti.

»Župan za zgled stalno daje Dunaj, kjer je sežigalnica v središču mesta. A v predmestju Dunaja, kar sem šel pogledat, imajo tudi vetrne elektrarne. Zakaj ljubljanski župan ne postavlja tudi teh? Ker tukaj v nasprotju z Dunajem pač ni vetra,« pravi Brvar in dodaja, da je recimo specifika Københavna, kjer prav tako deluje sežigalnica, močnejši veter pozimi kot poleti, česar v Ljubljani prav tako ni. Župan Janković oziroma Energetika Ljubljana obljubljata mega dimnik, ki bo vsaj 30 metrov (včasih omenjajo vsaj 50 metrov) višji od inverzijske plasti pri okrog 300 metrih; a Brvar ob tem svari, da se do višine 290 metrov zgodi 80 do 90 odstotkov temperaturnih obratov, ostali pa više. »Tudi če bi sežigalnico in dimnik gradili na Barju, ob regijskem centru za ravnanje z odpadki RCERO, bi se ta dim zadrževal po vsej kotlini in se pomikal proti središču mesta, ker se topel zrak giblje proti središču mesta.« Opozarja še, da delci PM, ki imajo različne izvore, niso vsi enako škodljivi. »Ob sežiganju odpadkov lahko nastanejo bolj toksični delci PM, lahko imajo večji oksidacijski potencial in torej povzročajo večje vnetje.«

So v Sloveniji zaznana območja z vidika prevetrenosti, ki so bolj ali manj primerna ali celo neprimerna za dejavnost sežiga? »Ne,« odgovarjajo na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, prevetrenost tudi ni med merili za podelitev koncesije za sežig. Po veljavni uredbi mora koncesionar dobiti okoljevarstveno dovoljenje za sežig, kar pomeni tudi izvedbo presoje vplivov na okolje, uredba pa nato predvideva izbor na podlagi šestih meril, od katerih pa je le eno povezano z zdravjem oziroma čim nižjimi izpusti. A to merilo ni nikakor favorizirano; podjetje, ki ponudi najnižje emisije onesnaževal v okolje, ni nujno v prednosti pred konkurentom, ki je pripravljen za sežig zaračunavati nižjo ceno, ali je sposoben sežgati večjo količino odpadkov, ali izvesti energetsko učinkovitejši sežig, ali sežig vzpostaviti v krajšem času, kar so ostala merila.

Zdravniška zbornica oziroma zanjo delovna skupina šestih zdravnikov (med njimi je tudi dr. Brvar), ki se ukvarjajo z nevarnostmi onesnaženega okolja za zdravje, je ob pripravi uredbe januarja 2022 dala obsežne pripombe k omenjenim merilom. Opozorila je zlasti, da pridobljeno okoljevarstveno dovoljenje, čeprav temelji na presoji vplivov na okolje, ni dokaz, da je presojana lokacija res najprimernejša. »Presoja vplivov na okolje ne more dati informacije o tem, katera lokacija je za gradnjo sežigalnice primernejša z vidika zmanjševanja tveganj za okolje in zdravje, ampak le informacijo, ali določena (neakreditirana!) institucija meni, da je gradnja na neki lokaciji (še) sprejemljiva.« Poročila o vplivih na okolje pripravljajo izvajalci, ki jih izberejo in plačajo podjetja, ki želijo koncesijo. Zdravniki so predlagali, da se presoja naredi z upoštevanjem meteorološke ocene primernosti lokacije ter ocene stanja zraka, zemljin in vode, z upoštevanjem poseljenosti ter prisotnosti vodnih virov in kmetijskih zemljišč. »Umeščanje sežigalnic v prostor mora biti predmet široke strokovne in družbene razprave. Izbira lokacije je ključna za preprečevanje nepotrebnih zdravstvenih tveganj, na primer umeščanje dodatnih virov onesnaženja v zaprte kotline, na območja z visoko gostoto prebivalstva, na območja kmetijskih zemljišč in pomembnih vodnih virov,« so zapisali in izrecno predlagali tudi, da se v uredbi prepreči možnost sežiga uvoženih odpadkov. Po podatkih Arsa je bilo na primer leta 2020 v sosežigalnicah, med katerimi je največja avstrijsko-italijanska cementarna Salonit Anhovo, pri nas sežganih 134.585 ton odpadkov, od tega jih je bilo 26 odstotkov (34.963 ton) iz uvoza.

Da bo ministrstvo pod ministrom Kumrom bistveno zaostrilo merila za podelitev koncesij za sežig odpadkov in preprečilo ljubljanski projekt, ni pričakovati – ne nazadnje je projekt tudi del političnega pakta med Gibanjem Svoboda in Jankovićevo listo. Na ministrstvu pravijo, da bodo poleg obstoječe sežigalnice v Celju iskali »največ dve« novi lokaciji, razpisana letna vhodna količina odpadkov naj ne bi presegala 160.000 ton. Sežigalnica v Celju ima zdaj dovoljenje za letni sežig do 30.000 ton komunalnih odpadkov; opozorimo pa, za oris okoljskega bremena, da lahko sosežigalnica Salonit zdaj sama v Anhovem na leto sežge 108.960 ton odpadkov. Omenjeni novi lokaciji sta brez dvoma Maribor in Ljubljana, ministrstvo je namreč v stikih z Energetiko Ljubljana in Maribor. Podatki o lobističnih stikih kažejo, da so bili predstavniki Energetike Ljubljana in Energetike Maribor sredi novembra ločeno na sestankih na ministrstvu na temo sežiga odpadkov, oboji so se, kot razkriva zabeležka sestanka, »zanimali za načrte ministrstva glede financiranja ter glede razpisa koncesij«. Pred tem so se predstavniki Energetike Ljubljana na isto temo že januarja lani sestali s predstavniki več ministrstev.

V Energetiki Ljubljana so nam potrdili, da finančna konstrukcija sežigalnice, ki bo »verjetno na Barju«, še ni zaprta. Investicijo ocenjujejo na 200 milijonov evrov, dobili naj bi jih iz lastnih sredstev, posojil in nepovratnih sredstev. In pri slednjih jim spet »pomaga« omenjeno ministrstvo. »Septembra lani smo oddali vlogo na Javni poziv za izbor projektnih predlogov za naložbe v modernizacijo energijskih sistemov in izboljšanje energetske učinkovitosti v Republiki Sloveniji in s tem za uvrstitev na indikativni seznam naložb za sofinanciranje s sredstvi Sklada za modernizacijo v obdobju 2024–2030. Na odgovor še čakamo,« razlagajo. Poziv je objavilo ravno ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, in tudi če bo to projekt uvrstilo na omenjeni seznam, pa ga mora, da dobi denar (do 70 odstotkov upravičenih stroškov), potrditi še Evropska investicijska banka oziroma evropska komisija. V Energetiki so optimisti, denar iz tega sklada sta namreč že dobila dva objekta energijske izrabe odpadkov na Češkem, in sicer eden v višini okrog 54 milijonov evrov, drugi pa 106 milijonov evrov. V Energetiki na podlagi prakse pravijo, da celoten projektni proces postavitve sežigalnice traja od šest do osem let. »Uporabljali bomo izključno domače gorivo iz tistih komunalnih odpadkov, ki jih ni mogoče več snovno uporabiti ali reciklirati in ki jih danes odvažamo predvsem na sežig v tujino, za kar na leto plačamo več kot 20 milijonov evrov,« dodajajo. Zgolj v ljubljanskem zbirnem centru RCERO je okoli 110.000 ton odpadkov za sežig, še 26.000 ton pa bi dobili in kurili dodatno, iz Gorenjske in Zasavja. RCERO je sicer tudi eden od megalomanskih projektov Ljubljane in župana Jankovića (stal je 155 milijonov evrov), s katerim zdaj na Barju zbira odpadke iz tretjine države oziroma več kot 50 občin. Ob vsem je skoraj cinično dejstvo, da se je Ljubljana septembra 2014 pridružila mreži »Zero Waste« občin, kjer pa ima od nedavnega »rumeni karton« – ne le zaradi načrtovane sežigalnice, ki vzpostavlja potrebo po novih in novih odpadkih, pač pa tudi zaradi zamud s poročanjem.