Licenca za vse

Vseh pet strank, katerih poslanci sedijo v parlamentu, se je strinjalo, da bodo skupaj oblikovale referendumsko vprašanje o projektu drugega bloka jedrske elektrarne (Jek 2) in da bo posvetovalni referendum letos.

Kakšno bo to »vprašanje o projektu Jek 2«, ni jasno, saj se o njem ne ve veliko. Ne ve se, kakšna bo nazivna moč (1100 ali 2400 megavatov), ne ve se, koliko bo reaktorjev (eden, dva, trije), ni jasno, kakšna bo končna cena (znašala naj bi okoli 15 milijard evrov ali celo več), kakšna tehnologija bo uporabljena (ameriška, francoska, južnokorejska), prav tako ne vemo, ali bo elektrarno gradila samo Slovenija ali pa bodo s finančnim vložkom sodelovale druge države, denimo Hrvaška in Italija, kjer zaradi volje volivcev, izražene na referendumu, nimajo jedrskih elektrarn. Jasno pa ni niti, kaj bi pomenilo, če Jek 2 ne bi zgradili. Zato je edino smiselno referendumsko vprašanje: »Ali se strinjate, da o projektu Jek 2 veste premalo, da bi se lahko o njem odgovorno izrekli?«

Če politika že vztraja pri posvetovalnem referendumu, bi bilo primerneje, da bi volivce vprašala: »Ali se strinjate, da strokovna in neodvisna institucija najkasneje do konca leta 2026 pripravi dva scenarija razogljičenja Slovenije – obnovljivi viri energije in Jek 2 ali 100-odstotno obnovljivi viri – ter pridobi ugotovitve o gospodarskih, tehničnih, podnebnih, naravovarstvenih in družbenih vidikih obeh scenarijev?«

Takšnega vprašanja seveda ne bo. Politika se namreč obnaša, kot da je scenarij z Jek 2 edini mogoč.

Kako iskrena je, kaže referendumsko vprašanje, ki ga v predlogu za razpis posvetovalnega referenduma formalno zahteva stranka SDS. Zdaj naj bi to zahtevo sicer umaknila. Predlagala je, da bi volivce vprašali, ali se strinjajo z zamislijo, da bi Slovenija zagotavljala »stabilno in cenovno dostopno oskrbo z električno energijo prek uporabe nuklearne energije z izgradnjo drugega bloka Jedrske elektrarne Krško in manjših modularnih jedrskih reaktorjev«. To vprašanje je zavajajoče. V pogovoru za Forbes je predsednik Energetske zbornice Slovenije in direktor Elesa Aleksander Mervar opozoril, da je pri Jek 2 glavno tveganje cena naložbe in iz nje izhajajoča stroškovna cena elektrike ob pričakovanju, da bo cena električne energije na borzah v Evropi v prihodnje nižja, kot bo stroškovna cena elektrike iz novih jedrskih elektrarn. Navedel je primer britanske elektrarne, ki naj bi stala 47 milijard evrov ali 15 milijonov na megavat: »Če to preračunamo na 1100-megavatno JEK2, dobimo 16 milijard evrov. Stroškovna cena proizvedene električne energije bi z upoštevanjem financiranja investicije znašala od 150 do 160 evrov na megavatno uro. Trenutno pa cene na madžarski borzi Hudex za obdobje od 2025 do 2027 znašajo v povprečju 80 evrov za megavatno uro. Če razliko, torej 70 evrov, pomnožim z letno proizvodnjo v predvidenem obsegu 8,7 teravatne ure, dobim 609 milijonov evrov letne izgube.«

Političnoekonomski interes, da se projekt Jek 2 izpelje, je izjemen, izide letošnjega nevsebinskega referenduma pa bi lahko politika zlorabila. Do zdaj naj bi državna investitorka GEN energija v projekt vložila okoli 30 milijonov evrov, med zadnjimi oddanimi posli je študija možnosti priključitve Jek 2 na elektroenergetski sistem Slovenije, za katero bo Elektroinštitut Milana Vidmarja dobil 140 tisoč evrov (brez DDV), Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo pa bo dobila skoraj 165 tisoč evrov za neodvisni pregled analize potresne (ne)varnosti Jek 2.

Brskanje med oddanimi posli razkrije marsikaj. V času prejšnje vlade je GEN energija (podpisnik je bil poslovni direktor Danijel Levičar, zdaj Golobov državni sekretar) podpisala 419 tisoč evrov vredno pogodbo z ameriško družbo Southern Nuclear Operating Company »za prenos izkušenj in dobre prakse pri umeščanju nove jedrske elektrarne v prostor, licenciranju, načrtovanju in vodenju projekta, gradnji, pa tudi vzpostavitvi organizacijske in kadrovske infrastrukture ter usposabljanju za obratovanje«. Pred dnevi pa je GEN energija oddala posel komunikacijske podpore za Jek 2 družbi Pristop, ki je zahtevala 192 tisoč evrov ali 27 tisoč evrov več kot konkurenčni Propiar.

Nujna je torej vzpostavitev javnega civilnega nadzora nad projektom, k čemur so ta teden pozvali Mladi za podnebno pravičnost.