Vpleteni v afero Litijska množično menjujejo telefone

Obupanemu ljudstvu ob teh igricah ostane samo še eno: da ne izgubi vere in zaupanja v avtonomno delo organov preiskave in pregona

Afera verjetno koruptivnega nakupa stavbe na Litijski, ki bo imela seizmološki vpliv na stranko Socialnih demokratov in morda tudi na Golobovo koalicijo, je z novo Tarčo dobila še eno bizarno epizodo, s katero so oddajo v začetnem prispevku tudi uvedli: kar štirje vpleteni v nakup na ministrstvu za pravosodje so skoraj ob istem času zamenjali svoje mobilne telefone. Igor Šoltes, Klemen Žibert, Uroš Gojkovič in Simon Starček, vsi štirje ključni akterji afere, naj bi menjali telefone v zadnjih tednih, takoj po razkritju novih elementov v eni od prejšnjih Tarč, je pojasnila pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan v studiu. Še več, morda so to storili skoraj isti dan. Najmanj trije od teh so to priznali medijem, Igor Šoltes celo v posnetem pogovoru. Je takšna menjava kakšno posebno naključje?

Opica kot Shakespeare

Z njimi imamo v slovenski politiki že nekaj izkušenj, ampak jih očitno ne znamo dovolj dobro misliti. Pomislimo na naključja z vidika verjetnosti: ko je pred davnimi leti Janez Janša svoj govor v velikem delu prepisal od Tonyja Blaira, se je branil, da to že ne more biti res. Kasneje je za svoje besede kot predsednik vlade prejel prestižno nagrado Bob leta, ki jo tradicionalno podeljuje časopis Večer – razumljivo, ker je v tem času bil pod njegovo kontrolo. Prepisanih je bilo najmanj 15 stavkov, od tega je povzetih vsaj sedem zelo specifičnih stavčnih zvez in pojmov. Sosledja stavkov so bila ista. Če vse prepisano strnemo v celoto, je bilo ponovljenih vsaj 145 besed v relativno kratkem govoru.

Janša se je kasneje branil, da je zgolj uporabil enake stavke, ki so dovolj splošni – zato je vse skupaj naključje. Vmes se je skliceval še na Thomasa Masaryka kot nekoga, od kogar je menda plonkal Blair. Vendar je to bil zgolj slepilni manever, kajti pri njem kasneje novinarji niso našli ničesar podobnega. Novinar tednika Mladina Borut Mekina je takrat zapisal atraktivno primerjavo: čisto mogoče je, da je Janša po naključju uporabil večino stavkov iz Blairovega govora. Ampak to je podobno, kot če bi opici dali v roke pisalo in bi čudežno napisala besedilo Hamleta. Možno je res sicer, ni pa posebej verjetno!

Vsi isti, vsi prepisovalci

Čisto možno je, skratka, kot sta nas v studiu Tarče prepričevala dva bivša kriminalista, minister iz kvote SD Aleksander Jevšek in Ivan Simič, nekdanji direktor Fursa pod Janezom Janšo, da to ni nič takšnega. Da je menjava telefonov nepomembno naključje in nima nobene teže. So pač istočasno zamenjali telefone. Uporabila sta torej Janšev manever in imata seveda prav: tudi opica bi lahko napisala Hamleta!

Kasneje so postali plagiati v govorih domačih politikov nova resničnost: Janša je kopiral Blaira, Pahor je itak to počel ves čas, saj mu je predstavljal politični vzor. Potem je Miro Cerar kot premier, danes pa novi politični komentator, sploh na RTV Slovenija (Bog jim požegnaj!), spet kopiral Pahorja.

Vrhunec pa je zagotovo plagiiranje doseglo, ko je Pahor kopiral kar samega sebe! In še ni konec: leta 2020 je tudi Janša citiral kar samega sebe. Zgledi vlečejo. No, sprva smo mislili, da se tolikšne inovativnosti v kopiranju res še nihče ni domislil, ampak v državi, kjer vsakič zmaguje spomin zlate ribice, se res ne splača truditi z novimi govori!

Novi modni trendi

Morda so sodelavci ministrice za pravosodje, ki trenutno hiti zaščititi sledi korupcije afere in zato še noče odstopiti, saj verjame, da jih bodo vpleteni uničili, telefone menjali iz banalnega razloga. Recimo zato, ker je to nov trend med politiki Socialnih demokratov in se z njim bojujejo proti korupciji. Ugotovili so, da so za vzpostavitev poštenih povezav – pri tem niso vedeli, da se ne misli na telefone in telefonske številke. Tudi to ne pomeni, da so želeli biti varni pred vsakim pregonom in organi pregona. Nikakor, najbrž vadijo novo metodo hitrega hujšanja: ko zamenjaš telefon, teža korupcije izgine.

Da so se želeli zaščititi pred prisluškovanjem? Tudi ne bo držalo. Mogoče le razvijajo novo telefonsko terapijo lajšanja občutkov krivde – in le kaj bi pomagalo ob težavah ob razkritju sumljive prodaje stavbe bolj kot dolg iskren klepet z novim pametnim telefonom?

In če nas to še ne prepriča, nas je gotovo njihova nerodnost, podobno kot že pri prodaji stavbe. Kolektivna menjava telefonov je podobna poskusu skrivanja sledi v zagatnem položaju, ko nekdo na skupni zabavi poje zadnji kos torte na mizi. Zlomka, kar poskusite, vsi vas bodo opazili. Če ste štirje, pa sploh!

Obupanemu ljudstvu ob teh igricah ostane samo še eno: da ne izgube vere in zaupanja v avtonomno delo organov preiskave in pregona. In da tudi tam ne bo preveč naključij.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem portalu IN MEDIA RES**