Intervju: Vojko Volk

Državni sekretar za zunanjo politiko v kabinetu predsednika vlade Vojko Volk si je v intervjuju za Mladino, kjer ugotavlja, skupaj z mednarodnim sodiščem, da je Izrael na poti k zakrivanju genocida, verjetno nehote dovolil tudi nekaj nedoslednosti ali celo protislovij. O tem, da so vmes tudi naivnosti, si ne upam razmišljati. Začenši s stavkom iz podnaslova: »Dva človeka sta uničila svetovni red, Donald Trump in Vladimir Puti«. Vprašujem se, ali ni morda takšna poenostavljena, skoraj karikaturna sodba, posledica mirnega spanja razsodnika v obdobju med začetkom klavrne zahodne vojne brez mandata ZN v Afganistanu in Iraku in katastrofami v Libiji in Siriji. Morda pa tudi prej, ko se je Nato začela pospešeno širiti proti vzhodu in je prestopila meje bivše Sovjetske zveze. Marsikoga je pač prebudila le vojna v Ukrajini. Good morning! Svetovni red? Kakšen?

Če je odgovor: takšen, v katerem se spoštuje mednarodno pravo in vsaj resolucije Varnostnega sveta ZN, je bil ta red povožen že dolgo pred nastopom sicer ostudnega Trumpa. In tudi trditev, da je le Putin glavni sokrivec, ne drži povsem. Volk je očitno prespal najmanj Busha in Blaira, pa še koga drugega, na primer ameriško državno podsekretarko Victorio Nuland. Ko državni sekretar omenja, da je ICJ opazilo, »da je Gaza, kot pravimo tudi v slovenščini, okupirano ozemlje«, se zanj takoj za tem »postavlja pravno vprašanje, koga napada Izrael, svoje okupirano ozemlje?« Zaznati je pri tem namig k nekakšnem nejasnem paradoksu. Njegovega odgovora na to dilemo ne sledi, tako da ne vemo, kaj si o tem misli Volk . Kot potomec partizanske družine pa verjetno dobro ve, da okupatorjem ni težko uničiti ali razdejati tiste dele okupiranih ozemelj, ki jih sumijo ali opredelijo kot zaledje upora. To se je namreč dogajalo med drugo svetovno vojno tudi pri nas ali kasneje v Vietnamu in še marsikje. Koliko požganih vasi, koliko ubitih civilistov s strani okupatorske nacifašistične nemške ali italijanske, ter »demokratične« ameriške vojske! Gremo naprej; za Volka je razlika, ki utemeljuje nekoliko diferenciran odnos mednarodne skupnosti do Rusije in Izraela (z absolutno demonizacijo, izolacijo in sankcioniranjem prve ter relativizacijo in ne-sankcioniranjem druge) dejstvo, da je »Hamas napadel Izrael«. Pa smo spet pri dilemi in protislovnem sklepanju državnega sekretarja, saj vprašanje je, kdo v resnici okupira koga in kdo v resnici napade koga. Za ICJ je to v Gazi očitno Izrael. Kaj pa za državnega sekretarja? Ali, če citiram generalnega sekretarja ZN Guterresa: hamasov napad se ni zgodil v praznem prostoru. Namig je bil jasen. Neglede na nesprejemljivo in obsojanja vredno teroristično nasilje hamasove akcije, dejstvo je, da ima Izraelsko-palestinski konflikt dolgo brado, Izrael je palestinska ozemlja okupiral, jih naseljeval in jih še naseljuje s koloni raznoraznih provenienc, v njih izvaja nasilje in aparthaid, preprečil pa je, in še preprečuje, da bi Palestina zaživela, kot normalna država. Najbrž v časih ni dovolj prižgati svečko za umrle otroke v Gazi, kar je sicer moralno hvalevredno in politično marketinško, seveda, oportuno. Z mesta glavnega svetovalca premiera za zunanjo politiko, bi vendar pričakovali nekaj več.