Dva pomena 10. februarja

Novinar Edvard Žitnik je konec januarja v oddaji Intervju gostil Jerneja Ščeka, mladega Tržačana, filozofa, publicista, profesorja zgodovine in filozofije na tržaškem Liceju Franceta Prešerna ter dobrega poznavalca zgodovine in dogajanja na Tržaškem, Primorskem in v Italiji. Zadnji del pogovora je novinar namenil bližnjemu 10. februarju in fojbam, ki so z njim neizogibno povezane. Od leta 2004 je 10. februar v Italiji namreč dan spomina na žrtve fojb in eksodusa, pa tudi na druge dogodke ob vzhodni meji. Italija ima seveda vso pravico, da se spominja teh zanjo travmatičnih dogodkov. Žal pa kljub obsežnim in poglobljenim raziskavam te problematike italijanskih in slovenskih zgodovinarjev, ki so prišli do podobnih ugotovitev, večina italijanske politike, njeni najvišji predstavniki in del medijev raje uporablja manipulacije in potvarjanje tega dogajanja ob hkratnem zamolčevanju zločinov fašističnih/okupacijskih oblasti. Pri tem izrabljajo narodnostna čustva, napihujejo število umrlih, ki naj bi bili usmrčeni zgolj zaradi tega, ker so bili Italijani, govorijo o genocidnosti Slovanov. Vse to se še stopnjuje na vsakoletni slovesnosti v spominskem parku ob bazoviškem jašku.

S tem jim je uspelo, da Slovenci in zlasti Primorci vsako leto nekako v krču, malo z jezo, malo v strahu čakamo, kaj vse bomo na ta dan slišali in videli, ter zahtevamo opravičila, objektivno prikazovanje dejstev in tudi odziv slovenskega političnega in oblastnega vrha. A pravi uspeh teh manipulacij je, da ob tem Slovenci popolnoma pozabljamo, da je v naši sodobni zgodovini 10. februar 1947 eden najpomembnejših datumov. Ta dan je bila podpisana mirovna pogodba med zmagovitimi zavezniškimi silami, med njimi tudi Jugoslavijo, in Italijo kot poraženko v drugi svetovni vojni. Na pogajanjih je bilo poleg vprašanja kolonij in reparacij najpomembnejše in najtežje rešljivo prav vprašanje vzhodne meje Italije, določene z rapalsko pogodbo novembra 1920, za katero so si bile tudi velike sile edine, da jo je treba popraviti v korist Jugoslavije. V skladu z določili mirovne pogodbe je Jugoslavija (in v njenem okviru Slovenija in Hrvaška) priključila velik del ozemlja, ki ga je zahtevala. Na to odločitev zaveznikov je pomembno vplival prispevek jugoslovanskih in zlasti slovenskih partizanov k zavezniški zmagi, z njo pa so bila v precejšnjem obsegu uresničena tudi pričakovanja primorskih Slovencev, ki so se množično udeležili boja za zmago nad fašizmom in nacizmom ter za narodno osvoboditev. Navdušenje nad spremembo meje je nekoliko zagrenilo to, da vse jugoslovanske zahteve niso bile sprejete, zlasti boleča je bila izguba Gorice.

Dan podpisa mirovne pogodbe 10. februar 1947 ima tako za Italijo povsem drugačen pomen kot za Slovenijo. Pogodba je bila zadnje dejanje Italije kot fašistične države in agresorke v drugi svetovni vojni, predstavniki katere so zakrivili številne vojne zločine ne samo v Jugoslaviji, ampak tudi na drugih okupiranih območjih. Sodobna Italija pa naj bi temeljila na protifašizmu, v tem duhu je napisana tudi nova ustava italijanske republike, sprejeta 22. decembra 1947.

Slovenska in hrvaška manjšina sta bili vse od italijanske zasedbe novembra 1918 izpostavljeni raznarodovanju, to pa je, potem ko so novembra 1922 oblast prevzeli fašisti, preraslo v kulturni genocid.

Z mirovno pogodbo je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO) s Trstom, ki je do spomenice o soglasju oktobra 1954 ostajalo razdeljen na coni A in B. Takrat je bil Sloveniji priključen etnično mešani Koprski okraj cone B, s katerim je dobila tudi izhod na morje. Na njegov pomen je še v času pogajanj slovenske politike daljnovidno opozarjal duhovnik in politik Virgil Šček, ko je poudarjal, da Jugoslavija sicer ima veliko morja, a je to morje hrvaško (in črnogorsko).

Kaj se je torej v prvi polovici 20. stoletja dogajalo ob jugoslovansko-italijanski (slovensko-italijanski) meji? Kakšno dogajanje je na koncu privedlo do mirovne pogodbe februarja 1947 in londonskega memoranduma oktobra 1954?

Konec prve svetovne vojne leta 1918, razpad Avstro-Ogrske in ustanovitev južnoslovanske države so v življenje slovenskega naroda prinesli usodne spremembe. Velik del naroda je ostal zunaj meja Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, po določilih rapalske pogodbe iz novembra 1920 več kot četrtina v Italiji. Odtlej se je za slovensko narodnostno ozemlje zahodno od rapalske meje uveljavil izraz Primorska. Slovenska in hrvaška manjšina sta bili vse od italijanske zasedbe novembra 1918 izpostavljeni raznarodovanju (naj omenim samo požig Narodnega doma, simbola slovenske prisotnosti v Trstu, julija 1920), to pa je, potem ko so novembra 1922 oblast prevzeli fašisti, postopoma preraslo v kulturni genocid. Primorski Slovenci so bili že s tem, da so se rodili kot Slovenci, za fašistične oblasti nasprotniki, katerih narodnostno identiteto je bilo treba izbrisati, jim v ta namen zapreti šole, izničiti njihovo kulturo, slovenščino izgnati iz javnega življenja, uničiti njihove gospodarske temelje.

Odgovor na to politiko obmejnega fašizma je bilo narodnoobrambno gibanje, v katerem je na različne načine sodelovala večina primorskih Slovencev. Zajelo je ljudi različnih ideoloških in političnih usmeritev, vse od radikalnih tigrovcev do ljudi liberalnih, socialističnih, komunističnih, krščanskosocialnih usmeritev, zelo pomembno vlogo so v njem imeli slovenski duhovniki. Fašistične oblasti so odgovorile z represijo, pošiljanjem ljudi v konfinacijo, dolgoletnimi zapornimi kaznimi in tudi obsodbami na smrt, ki jih je izrekalo posebno sodišče za varstvo države, prvo štirim pripadnikom Borbe že septembra 1930. Ferdo Bidovec, Franjo Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič, usmrčeni na bazoviški gmajni, so postali simbol primorskega protifašističnega boja, za italijanske oblasti pa so še danes teroristi.

Napad Italije na Jugoslavijo aprila 1941 in nato okupacija Ljubljanske pokrajine sta bila vrhunca fašistične agresije. V okupirani Ljubljanski pokrajini so italijanske oblasti tudi v odgovor na delovanje slovenskega osvobodilnega gibanja izvajale skrajno nasilje in zagrešile vojne zločine, katerih povzročitelji niso bili nikoli kaznovani. Vrhunec je nasilje doseglo med veliko ofenzivo italijanskih okupacijskih enot proti slovenskemu osvobodilnemu gibanju, ki je potekala od julija do novembra 1942. V zbirki podatkov o žrtvah druge svetovne vojne Inštituta za novejšo zgodovino je navedeno, da so italijanski okupatorji v Ljubljanski pokrajini od aprila 1941 do septembra 1943 ubili 4406 oseb, njihovi kolaboracionisti 397, na območju Primorske, ki sicer ni sodilo k okupiranemu ozemlju, 824, kolaboracionisti pa 50. Več tisoč ljudi je bilo izgnanih v koncentracijska taborišča, največ na Rab, požgane so bile številne vasi.

Italija je s tem, ko je prekoračila rapalsko mejo, izničila z Jugoslavijo sklenjeno pogodbo in tako tudi omogočila spremembo meje v slovensko oziroma jugoslovansko korist. To so podprle vse politične struje v slovenskem narodu, tudi osvobodilno gibanje, ki se je že poleti 1941 razširilo na Primorsko. Izvršni odbor OF je že jeseni 1941 ustanovil komisijo za obravnavanje mejnih vprašanj, katere delovanje je nadaljeval januarja 1944 ustanovljeni Znanstveni inštitut. Vrhovni plenum OF je le nekaj dni po kapitulaciji Italije, 16. septembra 1943, izdal proglas o priključitvi slovenskega Primorja k svobodni in združeni Sloveniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji. Proglas so 3. oktobra potrdili tudi na zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju in na drugem zasedanju Avnoja konec novembra istega leta.

Napad Italije na Jugoslavijo aprila 1941 in nato okupacija Ljubljanske pokrajine sta bila vrhunca fašistične agresije.

Po kapitulaciji Italije in njenem prestopu v tabor zaveznikov so velik del njenega ozemlja zasedle nemške enote. V severni Italiji je bila ustanovljena marionetna Mussolinijeva Italijanska socialna republika (poimenovana tudi Salojska republika). Ta ni obsegala Furlanije in Julijske krajine, obe sta bili skupaj z Ljubljansko pokrajino vključeni v Operacijsko cono Jadransko primorje. V Italiji je po padcu fašizma nastalo močno odporniške gibanje, med najmočnejšimi je bilo v Furlaniji in Julijski krajini, kjer je razvilo dobro sodelovanje s slovenskim. Nemške okupacijske enote so skupaj z enotami Salojske republike in drugimi kolaboranti izvedle številne zločine nad pripadniki odporništva, pa tudi civilisti. Naj navedem samo dva, ustrelitev 335 talcev, moških, v Ardeatinskih jamah v Rimu 24. marca 1944 kot odgovor na partizanski atentat, v katerem je umrlo 33 nemških vojakov, in represalija za partizanski napad v Marzabottu (oziroma na Monte Solu) južno od Bologne, v kateri je bilo od 29. septembra do 5. oktobra 1944 ubitih vsaj 770 ljudi, tudi ženske in otroci. To je bil največji nacistični poboj v zahodni Evropi. A je Italiji kljub temu uspelo pridobiti samo status sobojevnice in je po vojni zaradi sodelovanja na strani sil osi morala skleniti mirovno pogodbo, katere določila so bila zanjo vse prej kot lahka.

V času med zmago nad nacifašizmom maja 1945 in podpisom mirovne pogodbe februarja 1947 je bilo območje, katerega priključitev je zahtevala Jugoslavija, prostor burnega dogajanja. Zaradi prizadevanja za pravične meje so se slovenskemu osvobodilnemu gibanju priključili številni Primorci, tudi tisti, ki so sicer odklanjali komunistično ideologijo. Skupaj z drugimi slovenskimi partizani in enotami Jugoslovanske armade so v začetku maja 1945 osvobodili in zasedli vse slovensko narodnostno ozemlje na zahodu, tudi Trst in Gorico. Z navdušenjem jih je pozdravila velika večina Primorcev in del levo usmerjenih Italijanov, ki so v nastajajoči komunistični Jugoslaviji prepoznavali socialno osvoboditev. Tisti, ki so bili naklonjeni ohranitvi Italije, pa so prihod jugoslovanskih oblasti doživljali kot veliko travmo, hujšo, kot je bila nemška okupacija, saj so bili za to prepričani, da je le začasna. Strah so še povečevali dogodki, ki so se ob kapitulaciji Italije, septembra 1943, zgodili v Istri, poimenovani istrske fojbe, ko so pripadniki hrvaškega osvobodilnega gibanja usmrtili več sto ljudi.

Jugoslovanske oblasti so na podlagi navodila: »Takoj čistiti, toda ne na nacionalni bazi, temveč na bazi fašizma,« v začetku maja 1945 aretirale več tisoč Italijanov, Slovencev in drugih, največ v Trstu in Gorici. Večina aretiranih je bila hitro izpuščena. Del aretiranih pa je bil kmalu po aretaciji usmrčen; trupla številnih med njimi so po usmrtitvi vrgli v kraške jame ali opuščene rudniške jaške. Vsaj nekaterim je bilo pred usmrtitvijo sojeno pred hitrim vojaškim sodiščem. Ostali so bili deportirani v Jugoslavijo, kjer so jih poslali v taborišča za vojne ujetnike ali v zapore. Del deportiranih je bil usmrčen pozneje ali so umrli v ujetništvu. Vse to dogajanje je bilo v naslednjih letih poistoveteno z izrazom »fojbe« – izrazom, ki izvira iz latinskega fovea ( jama) in v istrskem narečju pomeni brezno.

Z območja, za katero so bile pristojne slovenske civilne oblasti, je pogrešanih približno 1600 oseb, ki so tam imele stalno bivališče. Vseh pogrešanih pa je verjetno od 3000 do 4000. Iz strukture tistih, za katere imamo podatke, razberemo, da so bili večinoma sodelavci fašizma in okupatorja, med katere so sodili tudi pripadniki vojaških, paravojaških, domobranskih in policijskih enot, ki so fašistično državo simbolizirali, vendar marsikdo med njimi ni zakrivil zločinov. Med pogrešanimi so tudi nekateri sodelavci osvobodilnega gibanja in tisti, ki so bili usmrčeni po pomoti, zaradi osebnega maščevanja in samovolje pripadnikov jugoslovanskih enot. Med njimi je le malo žensk in mladoletnih. Največ je Italijanov, a so tudi Slovenci in pripadniki drugih narodov.

To je bil čas evforije ob zmagi in čas maščevanja za ubite in padle. Julijska krajina je bila v vojni najbolj prizadeto območje v Italiji, kjer je bilo, delno tudi zaradi upora, fašistično in nacistično nasilje najhujše in je prizadelo zlasti civilno prebivalstvo. Usmrtitve celo zgolj domnevnih kolaboracionistov so bile tudi drugod po Evropi, vendar so bile v Julijski krajini izvedene »na valovih revolucije«. To je bil čas zatona fašizma, ki je hotel podrediti, zasužnjiti in uničiti druge, ter vzpona socializma oziroma komunizma, ki je imel v ideji sicer vgrajen projekt človekove osvoboditve in je v Jugoslaviji vodil osvobodilni boj, vendar se je udejanjil v totalitarni obliki. Na tem narodnostno mešanem prostoru so dobile te usmrtitve v očeh nekaterih prizadetih tudi podobo obračuna enega naroda z drugim.

Na zahtevo Anglo-Američanov so se jugoslovanske enote 12. junija 1945 umaknile vzhodno od demarkacijske črte, tudi iz Trsta in Gorice, sporno ozemlje italijanske države pa je bilo razdeljeno na coni A in B Julijske krajine pod anglo-ameriško in jugoslovansko upravo. Sledila so mirovna pogajanja, obenem pa so v obeh conah potekale množične manifestacije in demonstracije tistih, ki so zagovarjali priključitev k Jugoslaviji, in tistih, ki so zahtevali ohranitev Italije. Jugoslovanske oblasti pa so v svoji coni krepile pritisk na tiste, ki jih niso brezpogojno podpirali, Italijane in tudi Slovence ter še zlasti duhovnike. To je številne med njimi spodbudilo, da so izbrali pot emigracije.

Nova meja med Italijo in Jugoslavijo, določena z mirovno pogodbo z Italijo 10. februarja 1947, je na slovenskem delu tekla le po slovenskem ozemlju in je etnično mešane kraje puščala na zahodu, saj je po podatkih popisa prebivalstva leta 1910 tam poleg 180 tisoč Slovencev živelo le nekaj sto Italijanov. Hkrati je v Italiji ostala slovenska manjšina na Goriškem, v Benečiji in Kanalski dolini. V tem se Slovenija razlikuje od Hrvaške, ki je z mirovno pogodbo priključila hrvaška, a tudi etnično mešana območja. Mirovna pogodba je seveda obravnavala Jugoslavijo kot celoto in je upoštevala razmerja med Italijani in Jugoslovani in ne med Slovenci oziroma Hrvati in Italijani, ki so ostajali na drugi strani mejne črte. Prav izguba etnično mešanih območij v Istri, na Reki, v Zadru in na otokih, kjer je po nekaterih ocenah živelo kakšnih 200 tisoč Italijanov, je bila za Italijo najbolj boleča, še zlasti zato, ker je z območja, ki je danes na Hrvaškem, po nekaterih ocenah odšlo več kot 150 tisoč oseb. Na ozemlju današnje Slovenije pa Italijani živijo zlasti na Koprskem, ki je bilo do leta 1954 del cone B Svobodnega tržaškega ozemlja. Tam se je množično odseljevanje začelo šele leta 1953. Od maja 1945 do leta 1957 je to območje zapustilo 27.810 oseb, v veliki večini Italijanov, ostalo jih je le nekaj več kot 3000.

Fojbe so se dogajale septembra 1943 in maja 1945, eksodus Italijanov z Jugoslaviji priključenih ozemelj je bil proces, ki je potekal več kot desetletje.

V Italiji je to dogajanje poimenovano eksodus (esodo), odseljeni pa ezuli (esuli). Med pomembnejšimi vzroki za odhod so bili ukrepi jugoslovanskih oblasti, ki so bili marsikdaj razredni, a jih je italijansko prebivalstvo zlasti zaradi svoje socialne sestave sprejemalo kakor pritisk nanje kot narod. Vlogo so odigrali še predsodki do »manjvrednih slovanskih barbarov«, ki so bili sedaj zmagovalci in oblast, pritiski lokalnih aktivistov, ki so italijanstvo marsikdaj enačili s fašizmom, in gospodarska navezanost na Trst. Na njihovo odhajanje je vplivala tudi propaganda italijanskih oblasti in dela politike glede aretacij in usmrtitev septembra 1943 in maja 1945. Ta propaganda je vse od leta 1945 fojbe skušala prikazati kot eno največjih tragedij vojne, kot dokaz za barbarstvo in genocidnost Slovencev, hkrati pa je zamolčevala leta fašističnega zatiranja in zločine italijanskih okupatorjev.

Če se vrnem k spominjanju na te dogodke. Kot sem zapisala na začetku, je v Italiji 10. februar, dan podpisa mirovne pogodbe, uzakonjen kot dan spomina na žrtve fojb in eksodusa. A fojbe so se dogajale septembra 1943 in maja 1945, eksodus Italijanov z Jugoslaviji priključenih ozemelj je bil proces, ki je potekal več kot desetletje. Deseti februar 1947 je dan, ko je Italija, agresorka v drugi svetovni vojni, izgubila velik del ozemlja, ki ga je dobila kot plačilo za udeležbo v veliki vojni 1914–1918. Prav izguba ozemlja je glavni vzrok za uzakonitev tega datuma.

V času med zmago nad nacifašizmom maja 1945 in podpisom mirovne pogodbe februarja 1947 je bilo območje, katerega priključitev je zahtevala Jugoslavija, prostor burnega dogajanja.

Državni zbor Republike Slovenije je jeseni 2005 sprejel zakon, s katerim je bil 15. september razglašen za dan vrnitve Primorske k matični domovini. Tega dne leta 1947 so bila namreč uveljavljena določila mirovne pogodbe z Italijo. Pustimo ob strani, ali je dikcija tega praznika prava oziroma ali je pravilneje govoriti o priključitvi, kot je navedeno v razglasu Vrhovnega plenuma OF, izdanem 16. septembra 1943. Morda pa bi morali kljub vsemu uzakoniti 10. februar in ga tako ne »prepustiti« zgolj Italijanom. Ob vsem tem je pravo vprašanje, ki bi ga morali naši najvišji predstavniki postaviti italijanskim kolegom: »Oprostite, zakaj že so zavezniške sile po zmagi v drugi svetovni vojni od Italije zahtevale, da sklene mirovno pogodbo?«