Tudi mi smo krivi

Dejanje Gibanja za pravice Palestincev, ki je prejšnji teden med sejo v državnem zboru razvilo več palestinskih zastav, aktivistka pa je v zrak dvignila rdeče obarvane roke z napisom »sankcije zdaj«, je razkrilo veliko več kot le odnos slovenske politike do genocida v Gazi. Razkrilo je razliko med tistimi, ki imajo roke samo zato, da grabijo po stvareh, in tistimi, ki kdaj poprimejo še za koncepte. Poslanka SDS Jelka Godec se je odločila kri na rokah aktivistke vzeti dobesedno in neokusno izkoristiti prenos nacionalne televizije, da se ustraši za svojo varnost, poslanka Levice Nataša Sukič pa ji je v odgovor dala lekcijo iz – metafore. Pojasnila ji je, da intervencija v državnem zboru predstavlja simbolno podporo ljudem v Gazi in ne ogroža nikogar, da pa prebivalce Gaze ogrožajo oziroma ubijajo bombe, ki jih nanje meče Izrael.

Sposobnost razumeti metaforo, večkrat poudari pesnica Anja Zag Golob, je zlati ključ do vrat, skozi katera lahko vstopamo v umetnost namiga in neznosnega približevanja onkrajjezikovnemu, v poezijo. Theodor Adorno ni zapisal, kot se rado narobe navaja, da je po Auschwitzu pisati poezijo nemogoče, ampak da je barbarsko. Vztrajanje pri zadostnosti namiga se mu je zdelo prešibka priča industrije genocida, saj tega po njegovem lahko opiše kvečjemu jasna, realistična proza. Slavoj Žižek je v Nasilju Adorna popravil, da je v resnici obratno: po Auschwitzu ni v zadregi poezija, pač pa proza, saj le poezija zmore nositi težo zahteve po izrekanju najbolj neizrekljivega, grozljivega in nedoumljivega ter z njim še obračunati. Poseganje po besedah je tako obenem presežek in primanjkljaj poezije – besede so povsem nemočne, ko poskušajo predočiti realno, živo izkušnjo, kot je trpljenje v Gazi, hkrati pa brez besed tudi ni praznin, prostora ali razmerij med njimi, ni torej tistih abstraktnih mest, kjer (in edinole tam) sploh vznikne pomen.

Susan Sontag, ki nas je dobrih deset let po stavku, da je »bela rasa rak človeške zgodovine« med prebolevanjem raka s knjigo Illness as Metaphor (Bolezen kot metafora) posvarila pred preveč lahkomiselno rabo metafor, je med obleganjem Sarajeva tam postavila predstavo Čakajoč Godota. Ne zato, ker bi mislila, da tako koga zaščiti pred ostrostrelci, ne, ker bi verjela, da lahko živost umetniškega doživetja kogarkoli obudi od mrtvih, ampak, paradoksalno, zaradi – metafore. Njena prisotnost v teroriziranem mestu je bila namreč prav to. V Sarajevu ni bivala Susan Sontag kot posameznica, ampak kot vse, kar je njena persona predstavljala: Susan Sontag kot simbol. Kot intelektualka, pisateljica, glamurozna ljubimka, kozmopolitka – ona sama je bila v kaosu vojne prispodoba za razum, umetnost, lepoto, ljubezen, civilizacijo. Pozorišni trg Susan Sontag v Sarajevu tako ni spomenik kakšnemu njenemu heroičnemu dejanju ali političnemu prizadevanju za vojaško posredovanje Zahoda, ampak umetniškemu zamahu, ki ni sprejemal barbarizma vsakdanjika po Auschwitzu in med Sarajevom.

A nadvladovanje jezika, gosposko poigravanje s pomenom in strukturo ter bahanje s pesniškimi sredstvi še ni poezija. Za to je treba tvegati glavo (včasih v metaforičnem, spet drugič pa v scela nefigurativnem smislu) in stopiti onkraj; čez prag lepega, preko brvi spodobnosti, onstran prevladujoče morale, z glavo skozi zid, ki nikoli ne stoji zato, da bi drugemu preprečil vstop, ampak vedno, da bi nam zaprl izhod. Mar ne gre tudi Žižkovega nastopa v Frankfurtu, čeprav je iz sija žarometov odrinil poezijo, na katero ti tako redkokdaj posijejo, razumeti prav kot ultimativno metaforo poezije, ki si po Auschwitzu in med! Gazo pač ne more in ne sme privoščiti barbarizma ignorance?

Poezija je dogodek, dogodek pa je, zapiše Alain Badiou, prelom v bivanju, ki odpre resnico. Če je treba, pač stopi na pravkar izdano antologijo slovenskih pesnic in pesnikov v nemščini, da se bolje vidi in dlje sliši, ko noče molčati o zločinu in naši – da o nemški sploh ne govorimo – sokrivdi. Če je treba, pač razvije palestinske zastave mlačnemu parlamentu v brk in krvavo zažuga lepodušniškim poslankam in poslancem, da njihova polna usta besed o miru zgolj lepijo (pa še to le metaforične) obliže na Gazo, medtem ko ji Izrael trga meso s telesa.

V pokončno dejanje Gibanja za pravice Palestincev v parlamentu seveda nihče ni usmeril vedno prisotnih kamer javne televizije, so pa te v naše domove nemo prenesle vulgarno izvajanje poslanke Godec, ki mu je sledilo. V medijih smo poročilce ali zaznamek o dogodku našli le z lupo, prav tako številne druge akcije, javna pisma in zahteve po konkretnih ukrepih zoper Izrael. Človek zlahka dobi vtis, da je za nas uprizarjanje resnice na javnem mestu večje nasilje od posiljevanja poslovnika ali celo bombardiranja civilistov.

A ne glede na to, kako se množični mediji in zahodnjaški politični establišmenti trudijo vzdrževati razločno demarkacijsko črto med »civiliziranim« Izraelom in »teroristično« Palestino, je že nekaj časa jasno: Auschwitz kot metafora ne pripada več Judom, ampak Palestincem. Ti so, kot je že pred štirimi desetletji zapisal Primo Levi, postali Judje Izraelcev. Izgovoru, da nis(m)o vedeli, pa ni nihče verjel že pred vseobsegajočo takojšnjostjo digitalne podobe – in popolnoma vseeno je, ali s(m)o gledali drugam, se v tihi hvaležnosti, da pada po drugih, bali za svojo varnost ali pa tragedijo drugih populistično izkoriščali za doseganje lastnih političnih ciljev.