Netovariško slovo

Poslanec Miha Kordiš, enfant terrible stranke Levica, se je sprl s poslansko skupino

Presenečenje, ki ga je v torek, sredi razčiščevanja, kakšna prihodnost čaka SD, razkril vodja poslanske skupine Levice Matej Vatovec, ni bilo pravo presenečenje. Vatovčevo sporočilo, da so odnosi v poslanski skupini tako skrhani, da se pričakuje odhod Mihe Kordiša, neuradnega voditelja »levega krila« stranke, je bilo v resnici pričakovano. Hkrati je Levica napovedala, da naj bi Miho Kordiša razrešila iz članstva v vseh odborih in v preiskovalni komisiji.

Razboriti, srčni Miha Kordiš, revolucionar, neustrašen borec za malega človeka, to pišemo brez cinizma, je v svojem razumevanju politike naletel na zid. V koalicijski vladi moraš včasih stopiti korak nazaj, da boš jutri stopil dva naprej. Levici je bilo v opoziciji veliko lažje. Vlagala je poslanske pobude, opozarjala na moč kapitala, a ni ji bilo treba vladati. Danes je koalicijska stranka, ki mora, če želi vlada obstati, program prilagajati željam političnih partnerjev. To pomeni, da se pri nekaterih temah potegne črta, denimo pri usklajevanju minimalne plače, kakšna druga tema, recimo vprašanje oboroževanja Slovenske vojske, pa je stvar koalicijskega partnerja. Javno ji lahko nasprotuješ, vsi dobro vedo, kakšna stališča ima glede vojske Levica, a stranka referendumov na to temo ne more sklicevati.

Politika je nepredvidljiva stvar. To se je dobro videlo pri lanskem usklajevanju socialnih transferjev z inflacijo. Miha Kordiš je javno napadal popravljeni vladni predlog o usklajevanju, v zadnji različici je predvideval 70-odstotno uskladitev, in raje glasoval za dopolnilo stranke SDS, ki je kanila socialne transferje popolnoma uskladiti z inflacijskimi gibanji. Drugi poslanci Levice so v stiski izpeljali sabotažo z identifikacijskimi karticami, kar je nepričakovano sesulo parlamentarno računalniško beleženje glasovanja in na koncu, po usklajevanju in zardevanju koalicije, pripeljalo do stoodstotne uskladitve transferjev. Šlo je za naključje, a le premočrtni Kordišev glas ne bi prinesel višjih socialnih transferjev, če pa bi predlog SDS podprli vsi poslanci Levice, bi to povzročilo politično krizo.

Miha Kordiš je že lani poskušal razbiti stranko, organiziral je opozicijo proti Luki Mescu, mu očital spogledovanje s sredino, nato kandidiral za novega koordinatorja stranke in na koncu v boju z Asto Vrečko doživel prepričljiv poraz. Poraz je doživel tudi na volitvah za predsednika države, kjer je zbral zgolj 24.500 glasov, daleč najmanj med vsemi kandidati. Morda je bil namen njegove kandidature želja, da v volilno razpravo vnese »levo agendo«, a volivcev z njo ni prepričal. Celo Janez Cigler Kralj, kandidat NSi, je zbral 13.500 glasov več od njega.

Vatovec je na tiskovni konferenci dejal, da je tovarištva konec. Kordiš naj bi bil izsiljeval, grozil, zahteval naj bi bil, da poslanska skupina za strokovno sodelavko poslanca Milana Jakopoviča zaposli točno določeno kandidatko, rušil naj bi bil kolektivnega duha, zadnja dva meseca pa je zaradi njegove bolniške odsotnosti trpelo delo v parlamentu. Hkrati je v stranki menda deloval razdiralno, z zavezniki, recimo jim »mladolevičarji«, naj bi bili vseskozi govorili o tem, da je stranka zašla, da je pozabila na demokratični socializem in podobno. Razprava je v politiki vedno dobra, a Kordiševe poteze naj bi bile pretirane, destruktivne, grobe. Kordiš, kot piše v internem dokumentu stranke, »očitno ni sposoben kolektivnega duha, ki bi moral vladati v poslanski skupini«. Na obtožbe je pričakovano odgovoril, da je »moteč«, da ga »poskušajo disciplinirati« in »zlomiti«. Hkrati pa spravljivo dodal: »Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha.«

V politiki moraš vedno ohranjati ravnotežje med načelnostjo in možnostjo. Kordišev glas je dragocen, a čas junakov je čas vojne, ne pa čas miru. Za revolucionarnimi gesli bi se moral skrivati premislek možnega. Tega premisleka Kordiš ni bil sposoben, vprašanje pa je, ali ga je sposobna stranka. Na koncu mu je obrnila hrbet vsa poslanska skupina, podprla pa jo je tudi koordinatorka stranke Asta Vrečko.

Kot je dobro vedel Edvard Kocbek – vsaka tovarišija se enkrat konča.