Se je nervoznemu Igorju Šoltesu telefon pokvaril?

Kje so telefoni? So se znašli na dnu Ljubljanice?

Nakup sodne stavbe na Litijski se bere kriminalka, vendar ne le zgolj zaradi kriminalne in korupcijske vsebine. Redko se zgodi, da bi zaradi gostobesednosti kakšnega politika, ki se je odločil, da rešuje svojo umazano čast in kožo ter spregovori, javnost poznala toliko podrobnosti in fragmentov kakšne politične afere. Običajno naletimo na zid molka in tišine. Tokrat je vlogo nekakšne preiskovalke v zgodbi, kjer je bila po lastnih besedah žrtev spretno domišljenega scenarija zarote svojih sodelavcev, prevzela kar ministrica za pravosodje. Polna energije in volje, da počisti Avgijev hlev sistemske korupcije v svojih vrstah.

Ker se bere kot krimič, vsak med nami lahko ugiba, ali so njegovi deli konsistentni in smiselni. Vsak lahko ponotranji svojega Sherlocka in ugotavlja prepričljivost navrženih scenarijev in verodostojnost alibijev. Nas je s čim prepričala Tanja Fajon? Kaj je povedal Klemen Žibert, ki nič ni povedal in se izmika novinarjem? Je denar končal pri Nini Zidar Klemenčič? Od kod prijatelju Sebastjana Vežnaverja denar za novo jahto? Kako so do premoženja prišli družinski člani generalnega tajnika SD?

Intervju za Mladino

Alfred Hitchcock je svoje čase famozno ugotavljal, da sploh ni težko nekoga ubiti. Umetnost ubijanja je preprosta reč, največ težava in groza šele sledi – kaj storiti s truplom? Nekako se ga je potrebno znebiti. V intervjuju za novo Mladino je Dominika Švarc Pipan razkrila dodatno morje zanimivih podrobnosti o spletki okoli sebe in tudi kakšno nekonsistenco v ravnanju vpletenih. Na spodnjo, ki jo izpostavljam, sicer ni opozorila. Veliko besed je namenila razgaljanju javnih skrivnosti in temu, kakšen je modus operandi v stranki, ki ji še pripada. Njene izjave so močne, recimo tale: »V stranki SD je skorajda javna skrivnost, da se naši fantje gredo neke rabote.«

Njen strankarski kolega Jani Prednik je cinično dejal, da je kot Esmeralda, ki je spregledala. Kar bi torej lahko razumeli tudi takole: kaj se pretvarjaš in hliniš, da doslej nisi vedela, kakšne rabote se naši fantje gredo? Saj nas dobro poznaš!

Sam bi želel opozoriti na neko malenkost v delu pogovora, ko je novinar Borut Mekina poskušal več izvedeti o menjavi mobilnikov: »Ključni dogodek je bila torej zamenjava telefonov. Da imajo nekateri sodelavci nove telefone, pa ste ugotovili, ko vam je aplikacija Signal, prek katere ste komunicirali, sporočila, da so se spremenile varnostne številke nekaterih sogovornikov?

To je bil šele indic, ki pa sem ga morala raziskati. Edini, ki sem mu to menjavo telefonov takoj omenila, je bil državni sekretar Šoltes. Ko sem ga vprašala, zakaj je menjal telefon, je pokazal kar precej strahu in nervoze, ni znal točno pojasniti, nato mu je kolega, ki je stal ob meni, pomagal pri iskanju odgovora: Si telefon izgubil ali se ti je pokvaril – mu je rekel. Odgovoril je, da se mu je pokvaril.«

Telefoni štirih akterjev

Sprva bi se morali vprašati, kakšna je narava naključja, po katerem so kar štirje akterji zgodbe nakupa, Igor Šoltes, Klemen Žibert, Uroš Gojkovič in Simon Starček, zamenjali svoje telefone. Po izjavi nekaterih praktično celo v enem dnevu! V intervjuju smo prebrali, da se je Šoltesu telefon pokvaril. Toda za Tarčo je, kar sem že podrobno analiziral, v telefonskem pogovoru kar sam povedal, da s svojim ni bil zadovoljen.

Še več, ker ni imel dovolj časa, se je odločal za njegovo zamenjavo dolge mesece, menda zaradi tehničnih težav. Končno ga je našel v začetku letošnjega januarja. Javnosti in sebi v tolažbo je nato navrgel, da glede na kontekst dogajanja timing (čas) zamenjave verjetno ni bil najboljši.

S tem je želel namigniti, da je po nesreči in krivici osumljenec. Če je ministričin opis natančen, potem v tej zgodbi nekaj ne bo držalo: za menjavo pokvarjenega telefona nekaj mesecev ne iščete pravega timinga in potem najdete napačnega. Ne, preprosto ga zamenjate, ker ne deluje in ga morate. Je morda bila ministrica premalo natančna in je imel Šoltes zgolj tehnične težave z njim, ki niso bilo tako urgentne narave, da bi moral nemudoma najti drug mobilnik?

Kje so se znašli?

Radovednost okoli menda naključno zamenjanih štirih telefonov, vseh ob istem času, je daleč od banalne. Pa četudi se bivša kriminalista v studiu Tarče, minister Aleksander Jevšek in Ivan Simič, še tako trudita s prepričevanjem, da je. Iz razlogov, ki verjetno niso banalni. Toda ne bodimo naivni in podobno kot pri Hitchcocku preventivno sledimo spoznanju, da ni težko telefonov odstraniti; precej bolj je pomembno, kam so bili zagrebeni in kje zdaj so.

Ob predpostavki, da so se jih vpleteni želeli znebiti, ker bi jih podatki na njih ali njihova uporaba tako ali drugače obremenila, bi se morali vprašati, česar se javnost doslej ni: kako priti do njih? Če so trije od teh službeni, bi najbrž morali biti vrnjeni ministrstvu. Pa so bili?

Forenziki na policiji bodo, tako upajmo, s tem imeli kar nekaj dela in še bolj upamo, da so ga že. Če pa do telefonov ne bodo mogli in so se znašli na dnu Ljubljanice, verjetno Tanji Fajon in Matjažu Hanu ne bo težko angažirati in tudi pošteno plačati potapljaške ekipe, ki bo njeno dno prečesala. Kakor pravijo socialni demokrati, želijo v tej zadevi priti ravno tja – do dna.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem portalu IN MEDIA RES**