Na vrsti je premier

Spirit je tista javna agencija v okviru Ministrstva za gospodarstvo, ki podjetjem razdeli letno okoli 50 mio € kot subvencije za različne razvojne projekte. Minister Matjaž Han je ob neki priliki na TVS razlagal o delu Spirita in ob tem izjavil, da ve, da nekateri s pomočjo teh subvencij obogatijo, ter vzdihnil, da tako pač je. Seveda je hvale vredno, da so subvencije prišle v takšna podjetja, ki so s pomočjo subvencij dosegla hitrejši razvoj ali po Hanovo, obogatela. Toda ali tega »tako pač je« ni možno spremeniti? Ko je minister Han o tem razmišljal, je najbrž imel v mislih to, da državni proračun, ki ima primanjkljaj in je visoko zadolžen, subvencionira podjetja, ki s to pomočjo obogatijo. Seveda je zelo v redu, da država pomaga podjetjem pri njihovem hitrejšem razvoju, toda bilo bi bolj pravično do javnih sredstev, če bi Spirit sedanji denar, ki ga porabi kot subvencije, uporabil kot naložbe v ta podjetja. Tako bi si država in podjetja delila dobro in slabo kot posledico teh naložb.

Drugo vprašanje je, kako so zaposleni v agenciji Spirit usposobljeni za oceno naložbenih tveganj. To vprašanje se postavlja zato, ker ima agencija Spirit sklenjeno pogodbo z agencijo DAS, kateri za svetovanje plačuje 3000 € mesečno. V zvezi s tem sta možni dve varianti: kako je direktor Spirita ugotovil, da je agencija DAS, ki se je v preteklosti ukvarjala s predvolilnimi aktivnostmi, naenkrat postala strokovnjak za naložbena tveganja? Ali je direktor Spirita tako nestrokoven, da je to spregledal ali pa je ustrezno strokoven in pač plačuje DAS iz razlogov, ki nimajo zveze z dejavnostjo Spirita? Normalen gospodar plačuje po opravljenih storitvah, pogodbe o pavšalu pa sklepa, če želi partnerju zagotoviti stalen zaslužek. To je še en dokaz, da so v javnem sektorju proti ocenjevanju opravljenega dela, saj tovrstna pogodba o pavšalnem plačilu z zunanjim izvajalcem ni prva. Ne glede na dvomljivost sklenjene pogodbe je potrebno ugotoviti, da morajo biti zaposleni po ministrstvih in njihovih agencijah tako strokovno usposobljeni, da ne potrebujejo pri svojem delu še neke dodatne svetovalne pogodbe. Le tako se bo dalo preprečiti miselnost, da je za zaposlitev v javni upravi vsak dober, če je le iz prave politične stranke.