Kako naj stranka SD, ki zase pravi, da je »vedno na strani ljudi«, ljudi o tem res prepriča?

Matevž Frangež, za prijatelje Frangi, je poklicni politik. Politično pot je začel v mariborski študentski organizaciji in se nato hitro uveljavil v Mladem forumu, podmladku tedanje Združene liste socialnih demokratov. Leta 2004 je prvič kandidiral za poslanca, a je bil neuspešen. Štiri leta kasneje mu je uspelo, mandat pa je ponovil še v času druge Janševe vlade. Takrat je živel polno politično življenje, bil je mariborski mestni svetnik, kandidat za mariborskega župana, kasneje državni sekretar v kabinetu Mira Cerarja. Nato je zastal, naveličal se je politike, naveličal se je, kot je dejal, vožnje v Ljubljano in nazaj, prigovarjanja, pogajanj, vsega, kar prinaša ta posel. »Vse življenje sem si želel biti politik. Danes v šali pravim, da moraš paziti, česa si v življenju želiš, ker se ti to slej ko prej uresniči. Toda zato, da spreminjaš svet, ni treba biti v politiki,« je dejal leta 2015. A zunaj politike ni zdržal dolgo, vanjo se je vrnil kot komunikator Socialnih demokratov, kot njihov strokovni sodelavec v parlamentu, postal je predsednik konference SD, v Golobovi vladi pa je sekretar na ministrstvu za gospodarstvo in s tem desna roka ministra Matjaža Hana.

V ponedeljek je svoji zbirki funkcij dodal še eno. Po spletu okoliščin ga je stranka imenovala za začasnega glavnega tajnika. Klemen Žibert, ki je to nalogo opravljal pred njim, je bil zaradi vpletenosti v nakup razpadajočega objekta na Litijski cesti 51 prisiljen odstopiti. Frangež je torej od ponedeljka trojni funkcionar: sekretar na ministrstvu, predsednik konference in glavni tajnik stranke. Novo funkcijo naj bi opravljal do 13. aprila, ko bo dober mesec pred evropskimi volitvami stranka SD sklicala volilni kongres. »Socialni demokrati smo posebni med slovenskimi strankami, ker res živimo in gojimo notranjo kritičnost. Predsednika naše stranke začnemo menjavati v trenutku, ko ga postavimo,« je pred letom dejal v intervjuju za Delo. Matevž Frangež je sicer znan kot umirjen politik, govori zbrano in počasi. Kot pravi sam, je idealist, verjame v Evropsko unijo, verjame v socialdemokracijo. Je tudi eden od avtorjev zadnjega političnega programa SD.

Kopica napak

Afera, ki je izbruhnila zaradi nakupa zgradbe na Litijski cesti, je povsem presenetila stranko SD. Vse, kar je po razkritju domnevno koruptivnih poslov naredila ta stranka, je bilo napačno. Začenši z načinom komuniciranja. Spomniti se je treba, da je bila prve tedne ost javne kritike upravičeno usmerjena proti naivni podpisnici sporne pogodbe o nakupu zgradbe, ministrici za pravosodje Dominiki Švarc Pipan. A po nekaj dneh je začela komunicirati, v javnost so prihajali dokumenti in časovnica nakupa, stranka SD pa se je v paniki odločila, da je najbolje, če zgodba o sporni pogodbi čim prej izgine. Zato je ministrico na hitro pozvala k odstopu, hkrati pa pritisnila na predsednika vlade Roberta Goloba, naj upošteva zahtevo stranke. Ali z drugimi besedami – v javnosti se je ustvaril vtis, da stranka SD nekaj skriva. Od tod dalje je bilo polje interpretacije zelo široko: je šlo morda za skrite provizije, za dogovor med operativci SDS in SD, so se kanili na finančne tokove prisesati raznostrankarski funkcionarji?

Nekaterim volivcem je očitno pomembnejša utvara o učinkovitosti kot etično in nekoruptivno ravnanje politikov.

Politična domišljija ne pozna meja, a SD se je obnašala, kot da je v politiko vstopila včeraj. Najhujše, pobalinsko in žaljivo, je deloval pogovor med vodjo poslanske skupine SD Janijem Prednikom in odhajajočo ministrico. Prednik je v parlamentu strankarski kolegici očital, da je glavna osumljenka, ki se obnaša kot Esmeralda, kot ženska torej, ki je bila najprej slepa, potem pa je, ko je bilo že vse storjeno in podpisano, nenadoma spregledala. Mimogrede: ne zdi se, da se je Prednik sploh zavedal dvoumnosti lastne ugotovitve. No, Dominika Švarc Pipan tedanjemu strankarskemu kolegu ni ostala dolžna. Ni v navadi, da si politiki iste stranke pred javnostjo izmenjujejo žaljivke. To kaže na dvoje: na strah pred razkritji in na odsotnost političnega premisleka.

Kaj bi bilo torej bolj smiselno? Potem ko je Dominika Švarc Pipan začela javno razkrivati, kaj se je dogajalo z nakupom stavbe, bi jo morala stranka podpreti, zahtevati, naj se zgodba razčisti, in šele kasneje razmišljati o njeni objektivni odgovornosti. Namesto tega je raje napadla ministrico, ta pa je kot kakšen Ivan Gale razkrivala pravila dogovorne strankarske ekonomije.

Krizni sestanki, volilni kongres, odstopi, začasna imenovanja pa razkrivajo še nekaj drugega, bolj bistvenega. Predsednica stranke Tanja Fajon – pripisati je treba, da gre za eno boljših ministric za zunanje zadeve v sodobni Sloveniji – očitno ne ve vsega, kar se dogaja v stranki. To je logično. SD ima kopico funkcionarjev, županov, različnih interesnih združenj, njeni ljudje pa so, kot se spodobi za stranko z desetletja dolgo tradicijo, zaposleni v različnih institucijah in javnih podjetjih. Nekateri izmed njih so socialdemokrati po prepričanju, drugi po potrebi. Ti sodelovanje s stranko razumejo kot poslovno in karierno priložnost, to pa jim stranka s svojim vplivom in načinom delovanja resnici na ljubo tudi omogoča. Ali kot bi dejal neki njen član: »Tanja pač ne ve, da mladi fantje pod taktirko starih bojsov nekaj mutijo.« Eden izmed teh »bojsov« je minister Matjaž Han, ki se rad pohvali, da je bil na šestih zaporednih volitvah izvoljen za poslanca. Nekateri v stranki SD ravno Hana, vendarle gre za trenutno najbolj priljubljenega politika te stranke, vidijo kot pravega naslednika Tanje Fajon. A ta možnost je tvegana. Han je bil dolga leta kljub poslanskemu položaju lastnik podjetja M & M International, zdaj je lastnica njegova žena. Podjetje že leta posluje s Petrolom, z družbo torej, ki je deloma v državni lasti. Čisti njegove poslovne objekte. Han trdi, da se doslej ni znašel v »navzkrižju interesov«.

Dvojna merila

Po vsem tem dogajanju je bilo zmanjšanje priljubljenosti stranke SD, ki so ga izmerile javnomnenjske ankete, pričakovano. Če v SD ne bo resnega preobrata, se utegne zgoditi, da stranka, ki ima trenutno v evropskem parlamentu dva poslanca, na junijskih evropskih volitvah ne bo dobila niti enega. Pravi preobrat v stranki sicer ne sme biti kadrovski, pač pa revolucionarni. V SD dokazano obstajajo posamezniki, ki politiko razumejo kot podjetje, ljudje, ki delujejo po načelu, »dajmo, dogovorimo se«. Politiko kot podjetje sicer najbolje razumejo v strankah NSi in SDS, dokaz za prvo trditev je nekdanji podpredsednik NSi Valentin Hajdinjak oziroma vse, kar se je v času njegovega direktorovanja dogajalo na Darsu, dokaz za drugo pa je debelo poročilo parlamentarne preiskovalne komisije, ki natančno prikazuje, kako je stranka SDS za svoje potrebe ustvarila »obvodni način financiranja« z mikrozneski, ki posredno financirajo delovanje širokega strankarskega aparata.

Vse to, vsi ti dvojni vatli pa nas pripeljejo do bistvenega vprašanja. Zakaj je večina volivcev levih strank bolj kritična kot večina volivcev desnih strank? Ne govorimo o političnih preferencah, govorimo o konkretnih zadevah. Janez Janša ima denimo brata Rajka, ki je dolga leta podjetjem v državni lasti prodajal svinčnike in poslovna darila, kar je bil tipičen primer korupcijskega tveganja, pa to njegovih volivcev ni motilo. Janšev minister Aleš Hojs si je v času prejšnje vlade zaželel novo stolpnico za vodstvo policije in notranje ministrstvo, ljubkovalno poimenovano »Litostrojska 2«, skupna vrednost celotnega projekta je bila okoli 169 milijonov evrov, vendar je kasnejša revizija ugotovila, da je šlo za »nerazumljivo negospodaren način pridobivanja novih prostorov za državne organe«. Po menjavi vlade je bil projekt ustavljen, s primerom pa se je začelo ukvarjati specializirano državno tožilstvo. Hojs je kljub temu brez težav podpredsednik stranke SDS in kandidat za evropskega poslanca. S podobnimi primeri lahko nadaljujemo skorajda v neskončnost: zaradi utemeljenega suma zlorabe uradnega položaja pri nabavi zaščitne opreme teče preiskava NPU zoper nekdanjega ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška, člana strokovnega sveta SDS. Policisti so decembra 2022 opravili hišno preiskavo pri Janševem ministru za gospodarstvo Andreju Vizjaku zaradi domnevno spornega posla s podjetjem Sol.Lex.Sus Senka Pličaniča. Devet ministrov prejšnje vlade si je brez zakonske podlage izplačalo dodatke za neizkoriščeni dopust … Tudi Janez Janša ima odprtih nekaj primerov, recimo sporno prodajo zemljišča v Trenti ob hkratnem nakupu stanovanja od družbe Imos, prav tako je bil pravnomočno obsojen v zadevi Patria, v zadnjem času pa je bil obsojen še v zadevi Veselinovič in Šetinc-Pašek. Kljub vsem tem postopkom stranka SDS vodi na javnomnenjskih lestvicah. Zgolj kot opomba – Janša ni edini tovrstni politik, tudi zoper ljubljanskega župana Zorana Jankovića in njegove sodelavce je odprtih kopica predkazenskih postopkov, a njegovih podpornikov to očitno ne moti. Nekaterim volivcem je, kot kaže, pomembnejša utvara o učinkovitosti kot etično in nekoruptivno ravnanje politikov.

»Sam za ta pojav vidim več razlogov,« o dvojnih merilih razmišlja dr. Marko Lovec, profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. »Prvi je struktura stranke. V SD je veliko več notranje konkurence, več je prerivanja, različnih pogledov. SDS pa je po drugi strani izrazito hierarhična stranka, v kateri ima predsednik skorajda religiozno moč. Zaradi tega v javnosti deluje bolj enotno, za svoje volivce prepričljivejše. Drugi razlog je način političnega govora: kadarkoli se kakšen politik SDS zaplete v sumljive posle, stranka to interpretira kot napad pokvarjenih elit, skorumpiranega sodstva, tranzicijskih omrežij, govori o ogroženosti Slovenije in podobno. Tako zbere svoje ljudi in privržence pod eno zastavo, z občutkom ogroženosti gradi skupnost. Tudi člani stranke SD so po razkritju sporne pogodbe o novi sodni stavbi govorili, da je treba ubraniti socialdemokracijo, v lastni zagovor so uporabljali ideološka gesla, a bili pri tem bistveno manj prepričljivi. Tretji razlog so seveda volivci, stranko SDS praviloma volijo manj urbani in nižje izobraženi volivci, ki podrobno ne spremljajo politike, zato tudi prej odpuščajo in hitreje verjamejo tistemu, kar govori njihov favorit.«

Prihodnje tedne bo potapljajočo se barko SD torej vodil Matevž Frangež, saj se Tanja Fajon kot zunanja ministrica s stranko kljub njenim težavam nima časa ukvarjati. Ker ima tajnik stranke veliko moč – podpisuje pogodbe, skrbi za poslovanje, kadrovske zadeve, teren, vodi politiko – mu bosta v duhu triumvirata pomagala še minister za kohezijo Aleksander Jevšek in poslanka Meira Hot. Frangež na prihajajočem kongresu SD ne namerava kandidirati, Tanja Fajon pa se glede svoje prihodnosti na položaju predsednice še ni odločila.

Po ponedeljkovi konferenci stranke v nekdanjih prostorih ljubljanske občine Vič so si predstavniki SD nadeli vesele obraze. Objemali so se pred kamerami in v en glas zatrjevali, da je prihodnost lahko samo še svetla, a zaskrbljenosti niso mogli skriti. Morda pa jih je zaskelela misel, ki se je te dni razširila po omrežju X, na enem izmed sestankov pa jo je na glas prebral neki član stranke. Gre za odlomek iz tržaškega govora Ivana Cankarja iz leta 1918. Več kot 100 let je od njega, a Cankarjeve besede veljajo tudi za današnjo socialdemokracijo. Takole je dejal: »Kakor posamezni človek, je stranka živo bitje, ne mrtev kamen. Raste in razvija se z narodom, iz katerega se je bila porodila; življenje naroda je njeno življenje, trpljenje naroda njeno trpljenje, moč naroda – njena moč. Ako se tega ne zaveda, ali noče zavedati, se sama izlušči iz naroda, je tujka v domači hiši; in sodba ji je pisana!«

Stranka SD si bo sodbo o svoji prihodnosti pisala sama; ne Robert Golob ji je ne bo in ne Janez Janša.

POVEZANI ČLANKI:

• Inštitut 1. maj skriva donatorje. Piše Monika Weiss.