Moški potrebuje pomoč

Zakaj so priročniki za samopomoč in življenje, ki jih pišejo moški, najbolj prodajane knjige v Sloveniji?

V zadnjih šestih mesecih so izložbam slovenskih knjigarn zavladale naslovnice, na katerih so moški obrazi. Natančneje, obrazi slovenskih moških, ki nam skozi svojo zgodbo povedo, kako bi morali živeti, da bi bili srečni, zdravi, trezni, uspešni in pomirjeni. A ni se končalo le pri izložbah, pač pa je nastal tako rekoč splošni konsenz, da so te knjige dobre in pomembne, reklame jim niso delale le tračarske revije, ampak tudi resni mediji, predvsem pa so se številne pri življenju in povpraševanju vzdrževale same, zaradi velikega spletnega dosega avtorjev. To so rekordno prodajane knjige, katerih naklado lahko merimo v več tisoč ali celo deset tisoč izvodih, čeprav za kakovostno knjigo v slovenščini sicer velja, da je bestseller že, če se proda v 600 izvodih. Posvetili smo se petim najbolj izpostavljenim avtorjem: Mihi Šaleharju, Aljoši Bagoli, Davidu Zupančiču, Klemnu Selakoviču in Borutu Pahorju.

Dela prvih štirih so izšla pri založbi Mladinska knjiga in so že uveljavljene uspešnice. Na januarski lestvici najbolje prodajanih knjig v knjigarnah Mladinske knjige (kar je večina knjigarn po Sloveniji) se je na prvem mestu znašel zdravnik influencer David Zupančič z Znanostjo mirnega življenja, ki je bila tudi najbolje prodajana knjiga leta 2023, prav tako je na lestvici na desetem mestu njegova prva knjiga Življenje v sivi coni, sicer druga najbolje prodajana knjiga leta 2023. Na drugem mestu januarske lestvice je Aidea podkastarja Klemna Selakoviča, sicer tretja najbolje prodajana knjiga preteklega leta. Notranji pir radijskega voditelja in podjetnika Mihe Šaleharja pa je januarja na sedmem mestu, a leta 2023 je bil na četrtem mestu med najbolje prodajanimi knjigami, njegova druga knjiga, Pustolovec zmote, je bila najbolje prodajana knjiga leta 2021 in pri vrhu tudi leta 2022. Naše zanimanje bo poleg tega namenjeno še prvencu nekdanjega predsednika republike in predsednika vlade Boruta Pahorja, ki je izšel pri založbi Beletrina in se s prodajo prvih štirih za zdaj ne more primerjati, a se nam zdi njen avtor pomemben prav zato, ker se je lotil pisanja avtobiografije v priročniški obliki, poleg tega pa njegovo javno delovanje v marsičem pomeni prelom s tradicijo, kar velja tudi za prej naštete. Pod drobnogled smo vzeli še deli nekdanjega oglaševalca Aljoše Bagole, ki je pionir novega vala knjig za samopomoč v slovenskem jeziku, čigar knjigi Kako izgoreti in Srečo, prosim se na lestvico najbolje prodajanih leta 2023 nista uvrstili, sta pa na njej kraljevali v letih 2022, 2021 in 2020.

Življenjski nazori alfa samca

Miha Šalehar, radijski voditelj, kolumnist in podjetnik, je po objavljeni seriji kolumn Duh česa v zadnjih dveh letih napisal dve knjigi, obe podnaslovljeni kot priročnika. Prva je bila Pustolovec zmote (Patetični priročnik za razumevanje priletnega alfa samca), druga pa Notranji pir (Priročnik za rekreativne pivke in pivce z dvomi). Avtor v obeh knjigah poudari, da ne ponuja nasvetov, kako živeti, pač pa opisuje le lastne izkušnje, kar je seveda v navzkrižju s samo definicijo besede priročnik. A kdor je seznanjen z avtorjevim prepoznavnim slogom, si lahko misli, da gre že v naslovu za cinizem; navsezadnje je bil cinizem dolga leta njegova najznačilnejša javna poza, ki se zrcali tudi v njegovem pisanju. Cinizma pa seveda ne gre jemati resno.

Skozi Šaleharjevo pisanje, sploh pa skozi njegov odnos do alkohola, se izkristalizira ravno to: od najstništva dalje je naporno biti moški, neverjetno težko je biti pravi dec.

V tem je morda osrednji problem Šaleharjevih knjig, ki se označujeta za iskreni in zavezani resnici. Resnice nič ne potuji bolj kot cinizem in nič literarnega sloga ne skrivenči bolj kot nezamejena ironija. Nekaj drugega je humor, v humorju je resnica, a hkrati je najtežje pisati (ali govoriti) duhovito, saj je, drugače kot pri cinizmu in ironiji, za pravo duhovitost potrebna odkritost. Saj ne, da bi bili slogovni ali jezikovni puristi, sploh ko gre za jasno definiran priročniški žanr, a kar zmoti, je lenoba, skrita za ironično distanco, ki v Pustolovcu zmote vrhunec doseže, ko avtor ob koncu povedi, ki naj bi bile ironične, nekajkrat celo uporabi smajlija. To spominja na televizijske serije iz devetdesetih let z nasnetim smehom, ki je občinstvu povedal, kje se je treba smejati :). Zdi se, da je humor Šaleharjeva naravna lega, vendar je ne izpili dovolj, da bi na papirju delovala prepričljivo.

Obe deli sta sicer izrazito izpovedni, pri čemer prvo obravnava težave moškega v tako imenovani krizi srednjih let, ki ni zadovoljen s svojim videzom, oblekami, delom in vozilom, druga pa razširi poglavje Notranji pir, ki je nastavljeno že v prvi knjigi, in skuša popisati, zakaj je avtor tako rekoč vse odraslo življenje pil preveč alkohola, zdaj pa poskuša ostati trezen ter treznost priporoča tudi drugim – kajti le v treznosti je pot do resnice. Po strukturi obe knjigi spominjata na šank debato, v kateri človek pove kaj o sebi, potem pa lastne izkušnje razširi na obče pravilo in pri tem razvije novo družbeno teorijo. S šank debatami ni seveda nič narobe, a so lokacijsko specifičen žanr, ki za verodostojen prenos v knjižni format zahteva izdatno slogovno dodelanost. Zato knjigama vedno nekaj zmanjka: kjer naj bi Šalehar govoril resnico, se ne zdi popolnoma iskren, kjer pa razvija teorijo, je videti, da se ni kaj dosti zmenil za teorije, ki so morda že bile bistveno natančneje razvite in bi svojo resnico lahko apliciral nanje. Tako smo priča uvidom ljubiteljskega psihologa, sociologa ali zgodovinarja, ki rad poudarja kontinuiteto v vzorcih obnašanja od prazgodovine do danes, hkrati pa mu mimogrede uidejo nekatera najsplošnejša dejstva, denimo, da ljudje v preteklosti niso pili alkohola samo zato, da bi pozabili na gorje ali se zabavali, pač pa iz povsem praktičnega razloga, ker je bila voda zaradi higienskih razmer pogosto smrtno nevarna. Ali pa ko zapiše, da si je civilizacijo nemogoče predstavljati brez alkohola, zatorej sploh ne vemo, kaj je bilo v času pred alkoholom, in to zašpiči s temle: Preden so nam iz Južne Amerike pripeljali krompir in smo postali narod krompirja, smo kuhali kaj drugega, pa je šlo tisto zlahka v pozabo. Če so ljudje kaj imeli, so kuhali, a prevečkrat niso imeli ničesar in potem so bili lačni. Krompir je odgovor na lakoto in ne na kulinarično dilemo, kakor tudi, če si sami dovolimo nadaljevati Šaleharjevo prispodobo, alkoholizem ni način življenja, pač pa bolezen. Ravno to v Notranjem piru umanjka: Šalehar govori o alkoholizmu kot o stanju duha, kot o folklori, kot o družbeni prisili, ne pa kot o bolezni. Bržkone zato ob koncu knjige, ko govori o soočenju z lastnim stanjem, zapiše: Takrat sem prosil za pomoč. Ne konkretnih oseb ali inštitucij. Pač pa nekaj onkraj mene. Nekaj, k čemur sem se obrnil prvič v življenju. … In je prišla. Pomoč. … Najbolj nenavadno spoznanje ob vsem pa je, da je pomoč prišla iz mene samega.

Super je, da si je Šalehar lahko pomagal sam, a stanja, o katerih piše v priročniku (samomorilnost, tesnoba, avtodestruktivnost, depresija) in ki so večkrat povezana z alkoholom, praviloma niso nekaj, kar ljudje lahko rešimo sami. Kljub prevpraševanju povezave med patriarhatom in alkoholom, h kateri se večkrat vrne, se knjiga zaključi z eno najnevarnejših (moških?) zablod: da človek svoje težave lahko reši sam in da nam za pomoč ni treba prositi drugih. S tem poruši sicer točna opažanja o nevarnosti moškosti, ki jih mimogrede trosi v obeh knjigah (pravi moški ne gre k zdravniku, pravi moški ni nikoli bolan, pravi moški je garač, pravi moški lahko pije, kolikor hoče, pravi moški ne govori o svojih čustvih) in na koncu kot pravi moški ne potrebuje nobene pomoči. Feministična teorija pogosto poudarja, da bistvo feminizma ni le osvoboditev žensk, pač pa osvoboditev ljudi, ki so zaradi pričakovanj, ki jih družba goji do spolov, nezmožni živeti v skladu s svojimi prepričanji in najglobljimi željami. Skozi Šaleharjevo pisanje, sploh pa skozi njegov odnos do alkohola se izkristalizira ravno to: od najstništva dalje je naporno biti moški, neverjetno težko je biti pravi dec, kakršnega si je zamislil patriarhat, in skušati ustrezati vsem pričakovanim vzorcem moškosti je lahko tako destruktivno, da vodi v samozatajevanje, odvisnosti, psihične težave in osamljenost. Celo moški, ki so ves čas v isti družbi in za istim šankom, se med seboj ne znajo pogovarjati in si namesto pogovora raje izmenjujejo praznosti ali duhovitosti. Šalehar sicer že v uvodu poudari, da ne pripada woke plemenu radikalnih liberalcev, zato od njega ne pričakujemo preigravanja feministične teorije, vendar se zdi, da mu je preživeto idejo moškosti spustiti še težje kot kozarec – pa čeprav se je zaveda in čeprav jo večkrat poudari skoraj povsem neposredno (Pravica do pitja je osnovna človekova pravica. To še posebej velja, če je človek moškega spola.).

Feniks iz pepela

Aljoša Bagola, dolgoletni kreativni direktor oglaševalske agencije Pristop in medijska osebnost, je leta 2019 pri Mladinski knjigi izdal priročnik Kako izgoreti. Ta je nastal na podlagi njegove izkušnje z izgorelostjo, ki ga je prisilila, da je vzel bolniški dopust in stopil na naporno pot okrevanja. Vendar kot napiše v naslednji knjigi Srečo, prosim (2021), vsaka kriza v sebi nosi priložnost in sam je bolezen uporabil, da se je iz oglaševalca prelevil v pisatelja. Kot izvemo v prvi knjigi, je že, ko je bil najstnik, rad klepal rime in z njimi celo pomagal prijateljem, ki so njegove pesnitve pošiljali dekletom. Potem je besede premetaval kot oglaševalec, zdaj pa so svoje mesto našle v knjigah, v katerih pravi, da ne želi dajati nasvetov in da knjiga ni priročnik (prej prisrčnik). Če naštejemo le nekaj primerov pesnjenja: Bodite priča kovanja vsakega svojega pričakovanja; Ko ti trda prede, ne predeš; Ne besa in svet bo kot nebesa; Horoskop z resnico o nas ni skop. Slogani pogosto izhajajo iz kreativne etimologije, ki je ne omejuje dolgočasna raba etimološkega slovarja: Zakaj se jim torej reče prazniki? So naši predniki praznovali ob prazni luni ali praznih želodcev? Predniki so, če na vprašanje odgovorimo ob pomoči slovarja, praznovali predvsem brez dela. In prav delo je osrednji motiv obeh knjig; v prvi avtor velikokrat našteje, kolikšnih nagrad, časti in uspehov je bil deležen, kako trdo je za to garal in kako se je skozi delo samouresničeval, kar mu je bilo večidel privzgojeno v družinski prekmurski gostilni, kot odrasel moški pa je do skrajnosti ponavljal nezdrave vzorce iz otroštva. Razumljivo in tragično. Vendar avtor kljub izgorelosti ne nasprotuje delu ali ne prevprašuje sistema, v katerem je delo do točke zgaranosti oblika nujnosti, družbenega nadzora (in prisile); namesto sistemskih rešitev zato ponuja osebne, ki pa bodo v prid tudi kapitalu, saj, kakor poudari v prvi knjigi, svetovno gospodarstvo zaradi izgorelosti izgubi več milijonov delovnih dni. To pa je res škoda, ki je svetovnemu gospodarstvu ne gre prizadejati. Skratka, knjigi ne prevprašujeta koncepta in smiselnosti sodobnega dela, kajti avtor ni, kakor pravi sam, kakšen evangelist hipijevstva 2.0, saj verjame v moč podjetništva in gospodarstva ter v prednosti, ki jih prinašata sodobni družbi. Šaleharju smo očitali, da bi njegovemu pisanju dobro dela kakšna teorija onkraj lastne, Bagolova druga knjiga pa je kompendij knjig za samopomoč, strokovne literature ter leposlovja različnih registrov od Nabokova do Coelha, njegov slog se v prvi knjigi ponekod še nagiba bolj proti izpovednoliterarnemu, v drugi pa vedno bolj zavzema obliko učbenika. Učbenik ni le v formi povzemanja, ampak tudi po pridigarsko-učiteljskem tonu, denimo: Vsi se strinjamo, da iztegnjen sredinec velja za surovo kretnjo. Nasploh avtorju nista blizu odpor ali upor in tudi francosko revolucijo označi za enega najbolj krvavih in zaslepljeno revanšističnih prevzemov oblasti, pri katerem ga zmoti, da so celo racionalne razsvetljence zaslepila čustva. Iz tega sledi poanta, da mora biti človek na pol poti med čustvi in razumom, če želi delovati dobro. (A če izhajamo iz njegove poante in še enkrat premislimo: ali ni ravno uporaba giljotine utelešenje spoja čustev in razuma?)

Bagola podobno kot Šalehar zgodovino uporablja kot samopostrežno trgovino anekdot, s katerimi potrjuje svoje teze o sodobni družbi. Pri tem je vse obrnjeno k zmožnosti osebne rasti, kot denimo anekdota o ženski, ki je preživela koncentracijsko taborišče, nato pa je razdala svoje imetje in bila vse življenje srečna. Ob tem avtor pravi, da zreti smrti v oči, pomeni spregledati z novimi očmi. Ko je naše srce prisiljeno tolikokrat zastati v strahu, bije samo še za srečo. Vsekakor je opogumljajoče slišati zgodbo o človeku, ki je preživel leta mučenja in se po njih zmore odločiti za srečo. A zgodbe taboriščnikov in taboriščnic so globoko povezane tudi z nerešljivo travmo, ki je segla onstran ene same generacije, in bolj kot iskanje njihove sreče je pomembno resnično razumevanje njihove travme. Preučevanje zgodovine travme kaže obratno od Bagolove trditve, in sicer – ko je srce prevečkrat prisiljeno zastati v strahu, bo bržkone, žal, zelo dolgo ali celo za vedno ostalo zataknjeno v strahu. Sicer pa Bagola izrecno nagovarja izjemnost v ljudeh, verjame v skrite talente vsakega izmed bralk in bralcev ter ne sprejema tega, da bi ljudje želeli biti le pomirjeni z lastno povprečnostjo. A izjemnost ne pride sama od sebe, zanjo si moramo prizadevati, pa naj gre za dosledno jutranjo rutino ali za obleke, ki jih nosimo: Če že živimo v čudoviti deželi, ji izkažimo spoštovanje s tem, kako se oblačimo.

Aljoša Bagola podobno kot Šalehar zgodovino uporablja kot samopostrežno trgovino anekdot, s katerimi potrjuje svoje teze o sodobni družbi.

Skratka, ni lahka pot do sreče, in ko se človek prebija skozi knjigo, nekajkrat pomisli, da bi se bilo morda bolje kot s tovrstno srečo sprijazniti kar z – nesrečo.

»Zanimivi« spisi

Tako kot je Aljoši Bagoli izgorelost ponudila priložnost za spremembo poklicne poti, tako je za Davida Zupančiča epidemija covida pomenila, da se je kot mlad infektolog z veliko sledilci na Instagramu znašel v središču zanimanja širše javnosti. Ob branju njegovega prvenca Življenje v sivi coni (Mladinska knjiga, 2022) tako izvemo, da si je specializacijo infektologije izbral, ker se mu je zdela izjemno zanimiva stroka, in bil presenečen, da se je edini iz generacije odločil prav za to smer. Knjiga je mešanica poročila s fronte (ob branju se zdi, da slovenski zdravstveni sistem stoji in pade prav na infektologiji, do česar imajo specialisti drugih področij bržkone nekaj zadržkov) ter banalnih anekdot iz študentskega življenja, iz katerih izvemo, da je bil študij tako naporen, da je imel zaradi njega napade tesnobe in težave z nespečnostjo. Neke noči, ko je bedel še po deseti zvečer, čeprav je imel jutranjo budilko ob sedmih, pred njim pa je bil naporen dan študenta medicine, ga je to privedlo do paničnega napada, saj ga je popadla nepredstavljiva groza ob misli, da se ne bo dobro naspal in bo naslednji dan zanj izgubljen. Takrat se je začel zanimati za načine sproščanja in umirjanja, kar je v prvi knjigi razdelal v poglavju Umetnost lenarjenja (tako se imenuje tudi njegov podkast), isto travmatično anekdoto pa je vzel za izhodišče druge knjige, Znanost mirnega življenja (2023), v kateri za bralke in bralce povzema različne zanimive strokovne raziskave o spanju, sprostitvenih tehnikah, motivaciji, pozornosti in medosebnih odnosih. Pisanje Davida Zupančiča bolj kot na esejistiko ali celo leposlovje spominja na doživljajske spise s ključno besedo zanimivo. Ritem jim dajejo številne anekdote o (anonimiziranih) pacientkah in pacientih, kar je tudi zunaj literature ena od priljubljenih komunikacijskih form zdravnikov in zdravnic, sploh mladih. Malo je poklicev s tako univerzalnimi zgodbami (vsi imamo telo!), ki krmarijo med intimo in grozo s tolikšno učinkovitostjo kot zdravniški, kar Zupančič s pridom uporablja. Prva knjiga je kombinacija anekdot v slogu Adama Kaya, nadrobnih obnov študentskih in prvih poklicnih izkušenj ter malone akcijskih opisov življenja infektologa v kliničnem centru, druga pa občutno bolj sledi priročniški formi in spominja na manj izumetničeno različico knjige Srečo, prosim. Oba avtorja sta si podobna tudi v tem, da sta samonanašalna, to pomeni, da se v drugi knjigi navezujeta na prvo ali se celo ponavljata ter na temelju lastne izkušnje (lastnega mita?) gradita splošna priporočila za bralke in bralce. Prav tako je kljub izkazanim ambicijam literarna vrednost obeh del zanemarljiva. Vendar se Zupančičeva knjiga od Bagolove razlikuje v tem, da vsaj skuša prevprašati sistem, v katerem deluje: zdravstvo, kjer so bolniki in bolnice hospitalizirani na hodnikih, natlačeni v premajhne sobe in večkrat v najtežjih trenutkih oropani dostojanstva. Jasen je tudi glede pravic, kršenih zdravnikom in zdravnicam, ki bi morali denimo biti do otrokovega tretjega rojstnega dne opravičeni nočnega in nadurnega dela, pa so v praksi dobesedno prisiljeni podpisati, da se svoji pravici odpovedujejo. Hkrati z vsem tem se ob koncu prve knjige zaveže javnemu zdravstvu, pa četudi je klavrno, zato bralke in bralce seveda zanima, kakšna je tretja pot med nedelujočim javnim in grozečim zasebnim zdravstvom? V tem smislu je škoda, da se Zupančičeva druga knjiga ni začela tam, kjer se je prva končala, in se je namesto razmisleku o zdravstvu posvetil (lažji in donosnejši) poti navznoter. Ob soočenju s ščurki v kliničnem centru seveda pride prav, da se zna človek pomiriti z meditacijo, a še bolj prav bi nam vsem skupaj prišlo, če ščurkov tam ne bi bilo.

Do konca napolnjena praznina

Lahko si mislimo, da bi založba Mladinska knjiga vse knjige doslej omenjenih avtorjev izdala tudi, če ne bi bili slavni in/ali imeli veliko sledilk in sledilcev na družbenih omrežjih, pri knjigi Klemna Selakoviča pa je jasno, da ne bi bila natisnjena, če njegov podkast Aidea ne bi imel, kot piše že na naslovnici, več kot pet milijonov prenosov. Knjiga, ki prav tako nosi naslov Aidea in ima podnaslov 100 zapisov in modrosti o zavesti, ljubezni, drogah, tehnologiji in prihodnosti človeštva je, preprosto rečeno, slaba. Ne slaba le kot literatura ali priročnik, pač pa slaba z vidika stavkov kot osnovnega gradnika besedila. Številni stavki ne pomenijo nič in spominjajo na spise ambicioznih osnovnošolk in osnovnošolcev, ki so z branjem Malega princa ali Alkimista ravnokar dosegli višjo stopnjo zavedanja in bi jo radi vključili v svoje pisanje. Ali na igranje inštrumenta glasbeno neizobraženih ljudi, ki se jim ob pritiskanju na klavirske tipke zdi, da so virtuozi svobodne forme. Za lažjo predstavo – tako Selakovič opiše transformativno moč meditacije: Sem jaz in VSE drugo – vse drugo, kar ta jaz zaznava. Um je odsoten, pa vendar najbolj prisoten. Čutil sem se del vsega in vse čutil kot nekaj popolnega. Popolna je bila celo ideja o nepopolnosti, ki me je v ozadju spremljala vse življenje. Zavedamo se, da je duhovno pisanje povsem svoj žanr, a celo znotraj tega žanra to ne pomeni nič. Pri Šaleharju smo zapisali, da je šank debate zelo težko kakovostno prenesti na papir, temu pa lahko dodamo še duhovne izkušnje: da bi jih bili sposobni popisati na način, ki bi kaj pomenil še komu drugemu poleg nas samih, moramo biti izjemno izurjeni v pisanju. Klemen Selakovič to ni; pisna forma ni njegova naravna lega, tega se zaveda tudi sam, ko v uvodu opiše, kako naporno je bilo pisanje knjige, ki je trajalo eno leto, zadnje tri mesece povsem odmaknjeno od sveta. Čeprav mnogi Aideo označujejo kot podkast o duhovnosti in je tako mogoče dojemati tudi istoimensko knjigo, se Selakovič ne označuje za duhovnega vodjo: Ker so vsi nasveti napačni, naj se zapisanega nikoli ne vzame kot nasvet. V tem je povsem enak svojim manj poduhovljenim predhodnikom. Strukturo knjige gradijo modrosti, ki so jih v njegovem podkastu izrekle in izrekli gostje, vsaka od njih pa je izhodišče za Selakovičev razmislek, ki je označen z MOJ ZAPIS. Ob citatu Ni vse, kar je naravno, zdravo, se avtor razpiše o nevarnostih narave in za enega od primerov uporabi: Človeška kultura in tehnologija sta produkta evolucije naše vrste. Kar ustvarimo, izvira iz naše narave. Vse, kar je produkt človeške narave, je torej naravno. Naravno pa ne pomeni, da je avtomatsko dobro, koristno ali prav. Vojne so naraven pojav, saj jih poznajo tudi skupnosti šimpanzov, pa so kljub temu slabe. Ne le da nobena poved ne sledi notranji logiki svoje predhodnice, poanta s šimpanzi nima prav nobenega smisla. Številni Selakovičevi argumenti imajo tako nerodno postavljena vzročno-posledična razmerja, da jih je nemogoče zapopasti, zdijo se kot poskus argumentacije, ki se ne zmore zaključiti, nato pa obstane v zraku, odeta v mehko avro duhovnosti. Če hočeš videti, moraš gledati s srcem.

Pisanje Davida Zupančiča bolj kot na esejistiko ali celo leposlovje spominja na doživljajske spise s ključno besedo zanimivo.

Modna pista, to je prava stvar

Borut Pahor pripoved začne z zlomom: tako kot je bil zlomljen David Zupančič, ki se v študentskih letih ni mogel naspati, Aljoša Bagola, ki je izgorel od oglaševanja, in Klemen Selakovič, ki je bil depresiven v hotelski sobi na Tajskem, je Pahor ravnokar prestal operacijo srednjega ušesa in se zbudil iz narkoze v ljubljanskem kliničnem centru. Bil je božični večer leta 2011, njegova priljubljenost pa na najnižji točki v karieri. Naročil je pico in čips ter na računalniku gledal filme. Obdobje hospitalizacije je bilo in ostaja eno najlepših mojega življenja, je ob tem zapisal in bralkam in bralcem se nemudoma zasmili. Kako grozno mora biti življenje, v katerem je preživljanje praznikov v bolnišnici nekaj lepega? Pozneje opisuje, da ga najbolj prevzema veličina ljudi, ki so bili na vrhuncu, nato pristali na trdih tleh in se potem spet dvignili. Kot Primož Roglič na Višarjah. Ali pa kot Petra Majdič, ki si je bronasto kolajno v Vancouvru priborila s petimi zlomljenimi rebri in predrtimi pljuči. Na tem mestu Pahor naredi podoben zaključek kot Selakovič, čigar najljubši film je Kaznilnica odrešitve, ki jo je gledal najmanj dvanajstkrat, njegova najljubša poanta pa, da pot na svobodo vodi skozi kanalizacijo. Če parafraziramo: pot v predsedniško palačo vodi skozi UKC (in razpadlo vlado). Že ko se je Pahor konec prvega tedna januarja 2012 vračal iz bolnišnice domov, se je zagledal v tedaj še zaprta vrata predsedniške palače. Vedel je, da bo naredil vse, da bo do konca leta skoznje stopil kot predsednik. Tega si je želel vse življenje, od pozne mladosti. Na tem mestu moramo opozoriti: problem priročnika Boruta Pahorja je, da smo njegovo politiko desetletja spremljali. Ker kot bralke in bralci nismo dežurali z Zupančičem ali snovali kampanj z Bagolo, jima verjamemo, ko pišeta o svojem delu. Ni razloga, da jima ne bi. Pri Pahorju je drugače. Njegov poklic smo gledali, še več, na neki način smo bili državljani in državljanke celo njegovi (ne)zadovoljni naročniki, naročnice, pacienti in pacientke. Zato si ne moremo kaj, da njegove knjige ne bi sodili predvsem po tem, kar je iz priročnika izpustil, in izpustil je večji del svoje politične kariere. Kar je ostalo, so floskule, šminka in nekaj anekdot. Ničesar ne izvemo o njegovih strankah in političnih organizacijah, ZSMS, ZKS, ZLSD, SD. Ničesar o njegovih strankarskih kolegih, razen tega, da je njegov politični sopotnik in prijatelj Igor Lukšič dejal, da je Pahor modna pista, Lukšič pa vsebina, čemur avtor doda, da je bila modna pista dolga devet zaporednih volilnih zmag in mu omogočila sprehod do vseh političnih položajev v državi. Svoje dosežke rad poudari. Ničesar ne izvemo o političnih programih ali vizijah, razen vračanja k spravi in arbitražnemu sporazumu s Hrvaško ter da je leta 2015 nasprotoval migrantski politiki Angele Merkel, čeprav je cenil njeno držo. Izvemo tudi, da je dal ob prevzemu funkcije blagosloviti pisarno, saj je želel biti predsednik vseh in zdelo se mu je, da bi mnogim, ki so se desetletja kot kristjani počutili politično zapostavljene, to veliko pomenilo. Knjiga kar buhti od nepolitičnosti in od želje po ugajanju. Tudi njegove politične reference so nametane anekdotično, z vseh vetrov, ne kot svetovnonazorski temelji, pač pa kot obča mesta za anekdote, pa naj gre za Arnolda Schwarzeneggerja, Baracka Obamo, Billa Clintona, Donalda Trumpa ali Ronalda Reagana. Slednji se mu je, mimogrede, zdel najbolj duhovit od vseh. Politika se v Pahorjevi knjigi zdi le kulisa za preigravanje scenarijev, ne pa posledica prepričanj. Bere se, kot da bi se skozi jugoslovanski in slovenski politični prostor premikal sam in brez konteksta, le tu in tam se v različnih anekdotah pojavljajo imena Ernest Petrič, Jože Pučnik, France Bučar, Lojze Peterle in Janez Janša, skoraj na koncu knjige pa tudi Janez Drnovšek, ob katerem poudari predvsem, da ga je že leta 2007 nagovarjal, naj kandidira za predsednika države. Pahorjeva knjiga je izjemno povedno čtivo za zgodovinarje in zgodovinarke, ki se ukvarjamo s pastmi avtobiografske naracije in z reprezentacijami politične zgodovine, bržkone pa tudi za politologe in politologinje. A politične implikacije Pahorjevega dela bi si zaslužile posebno obravnavo, mi pa smo tu predvsem zato, da ocenimo njegov priročnik. Ta je v večjem delu naivni učbenik o dobrem in zlu, o zmagovalni miselnosti, disciplini, kampanjah ter delu. Poln je praznih stavkov, kakršen je denimo: Ni lepše umetnosti od politike, če ta ustvari nekaj plemenitega za mnoge. Sicer politiko bolj kot z umetnostjo enači s poslom in nam svetuje, kako biti poslovno in politično uspešni. Eno od poglavij je tako denimo namenjeno modi in je bržkone eno boljših, saj se je v njem zares sprostil. Miha Šalehar v svojem delu potarna, da ne ve, kako naj se oblači odrasel moški, Pahorju je to kristalno jasno in bi mu lahko svetoval. Nujno je imeti posebne čevlje samo za v televizijski studio. Čevlje moramo menjati pogosto in nikoli dva dni zapored nositi istih. Kravata je dobra, a še bolje je znati presoditi, kdaj odpeti dva gumba na srajci in zavihati rokave. Kakovost obleke je pomembnejša od njene modnosti. Prva predsedniška kampanja je bila domiselna, ker je bil pri opravljanju različnih poklicev vsakič drugače oblečen. To je bila ena od ključnih komponent, a je v naslednji kampanji umanjkala. Drugo iskreno poglavje je o potenju. O tem, kako grozno se je znajti v televizijskem studiu in ne imeti nadzora nad lastnim potenjem. Tu se zgodi eden redkih trenutkov iskrenosti, ko ga lahko začutimo kot človeka in celo fizično občutimo grozo. Zato je škoda, da večkrat ne opiše svojih resničnih stisk in sramu, ki se jih je moralo v treh desetletjih političnega dela nabrati kar precej. Tako ne izvemo neposredno, ali ga je bilo kdaj sram, ko se je ovedel, da na maturantski paradi vpije ajde, miška mala, gremo, pač pa lahko relativizacijo tovrstnih izpadov beremo med vrsticami njegovega razmisleka o politični korektnosti, kjer bralkam in bralcem svetuje, naj politične korektnosti ne napadajo, naj pa se oprimejo neobičajnosti. Ta je bila, pravi, njegov glavni način, da je tudi na vodilnih političnih položajih sprejemal koncept politične korektnosti, vendar mu je odrekel zvestobo v tistem neškodljivem delu, kjer pravil ni napadel, temveč jih je le drugače in nepredvidljivo spoštoval. Če poenostavimo: politično korekten je bil le do samega sebe. Čeprav se opisuje kot ljudskega predsednika, kot nekoga, ki je najraje med ljudmi, se njegova druga plat pokaže, ko piše o impeachmentu Billa Clintona, ki je imel spolni odnos s svojo veliko mlajšo praktikantko. To afero v priročniku uporabi kot učno uro iz izjemnega kriznega komuniciranja in jo predstavi kot Clintonovo zmago, ne da bi en sam stavek posvetil osebi, žrtvi, ki je bila v tej zgodbi na drugi strani. Nič pietete. Nič razumevanja koncepta zlorabe položaja. Človeške usode so le poligoni za politična preigravanja; ni pomembno, kdo je žrtev, pomembno je, kako komuniciraš, da se ohraniš pri življenju. Ali kako žrtev unovčiš za svoj politični projekt. S tega vidika je, to moramo Pahorju priznati, njegov priročnik na veliko mestih lahko koristen za politične povzpetnike in njihove sopotnike.

Sestradani volkovi

Ni običajno, da na vprašanje medija odgovoriš, da je zate najbolj seksi slovenka Katarina Čas. A držiš pesti, da se bo tvoj tekmec ujel na limanice politične korektnosti in odgovoril, da je to zanj njegova žena. Sporočilo je, da poveš tisto, kar res misliš, in ne tisto, kar se ti zdi primerno. /…/ Ni običajno, da med delom govoriš, kot bi rekel Trump, jezik slačilnice. Ko se to znajde v medijih, se seveda ne sliši dobro, celo osupljivo grozno je. Vendar preživiš. Sporočilo je, da ko si ves dan med ljudmi, se z njimi tudi spoprijateljiš in govoriš brez filtra, oni pa to razumejo, saj govorijo podobno.

V javnosti je nastal tako rekoč splošni konsenz, da so te knjige dobre in pomembne, reklame jim niso delale le tračarske revije, ampak tudi resni mediji.

To je še eden od razmislekov Boruta Pahorja o politični korektnosti. Samo medklic: politična korektnost ni povedati, da je tvoja žena najbolj seksi, pač pa zavrniti odgovor na vprašanje, ki žensko spreminja v objekt poželenja brez njenega privoljenja. Nazaj k citatu: Pahor zagovarja, da osebe na javnih položajih govorijo jezik ljudi. Predpostavlja, da je to tisto, kar ljudje hočejo; gledati sebe. Miha Šalehar je velik del radijske kariere posvetil odprtemu mikrofonu: ljudje so klicali v njegovo oddajo in on jih je spodbujal, naj govorijo jezik slačilnice. Bolj ko so bili zagamani, bolj smo se dobri, kultivirani ljudje lahko smejali. Aljoša Bagola je pri poklicnem delu ljudi nagovarjal, da jim je lahko nekaj prodal. Moral je spregovoriti eno od različic jezika, da je zadela prava ušesa. Klemen Selakovič v svoj podkast vabi najrazličnejše ljudi in njegova osrednja poanta je, da si vsa mnenja zaslužijo enako prostora.

Naj si pri slednjem, za konec, v slogu vseh obravnavanih avtorjev, dovolim osebno anekdoto.

Pred dobrim letom sem v kopalnici zamenjala luči, zato je bilo v strop treba narediti nekaj večjih posegov. Prijateljica mi je priporočila mojstra za knauf. Prišel je hitro in z njegovim delom sem bila zelo zadovoljna. Držal se je dogovorov in dobro oddelal svoje. Vsakomur bi ga priporočila. Ko sem si v raziskovalne namene ogledala več delov podkasta Aidea, pa se je v epizodi Dialog, namenjeni temu, da stalno voditeljsko omizje iz občinstva, ki oddajo spremlja v živo, izbere sogovornika, pojavil moj mojster. Sedel je pred mikrofon in govoril o tem, kako se sodobne ženske oblačijo kot vreče krompirja, kar se mu zdi grdo. Povedal je tudi, da svoji punci ne bi dovolil iti med ljudi v pajkicah, saj pripada samo njemu. Nadaljeval je s tem, da se rad izživlja nad spolnimi delavkami na platformi OnlyFans, med drugim tako, da jim s prijatelji plačajo, da se po prsih polijejo s pekočo omako in se jim vname koža. Ob tem se fantje smejijo. Moj mojster, točen, zanesljiv, prijeten, se pred mikrofonom ni izkazal le kot šovinist, ampak celo kot sadist. Je to res on?

Če pred ljudi, ki niso vajeni javnega nastopanja, postavimo mikrofon in kamero, jih bo zgrabila panika. Občutek bodo imeli, da morajo narediti vtis. Moj mojster se je zatekel k tistemu, kar bržkone najbolje pozna, šovinizem za moškim omizjem. Morda se je, ker je bil pred njim mikrofon, želel še bolj izkazati. A to, da obstajajo šovinistična omizja, še ne pomeni, da moramo prednje postaviti mikrofon in jih predvajati več sto tisoč sledilcem.

Platforma pomeni odgovornost. Ne samo do javnosti, tudi do človeka, ki na njej nastopi. Znati pred kamero in mikrofonom natančno povedati točno to, kar hočemo, je priučena veščina, zato se pogosto ponesreči še tistim, ki to delo res obvladajo. Seveda je moj mojster pokazal najslabšo različico sebe. Morda je ne bi, če bi ga voditelji vprašali kaj o njegovem delu, o tem, kaj pomeni biti delavec, kako ločiti slab knauf od dobrega ter kako ohraniti mirno roko pri pleskanju. Lahko bi ga kaj vprašali o tem, kako je delati v Nemčiji. Ampak ga niso. Vprašanja so letela v smer, kjer je bilo jasno, da bo stopil na mino.

Človeške usode so za Boruta Pahorja le poligoni za politična preigravanja; ni pomembno, kdo je žrtev, pomembno je, kako komuniciraš, da se ohraniš pri življenju. Ali kako žrtev unovčiš za svoj politični projekt.

Vstopati v javni prostor je odgovornost. Ohranjati raven javne razprave še večja.

Če družbene avtoritete, pa naj bodo to politiki, zdravniki, poslovneži ali voditelji, spustijo to raven, pomeni, da noben košček sveta ni več varen pred nasiljem. Ne pravim, da to počnejo vsi avtorji, ki smo jih obravnavali v tem besedilu, mislim pa, da se pred vsemi odpira nevarna odgovornost. Zaradi tega se, seveda, odgovornost odpira tudi pred založbami, ki izdajajo njihova dela. Mladinska knjiga ni samo izdala Selakovičeve knjige, temveč je z njegovim obrazom polepila največjo knjigarno v prestolnici in ga agresivno oglaševala kot svojega osrednjega avtorja. Je to res obraz te založbe? Je to literatura, ki jo želi zastopati? Ali ne bi mogli s tolikšnim oglaševanjem, kot so ga deležni obravnavani avtorji, generirati zanimanja za res kakovostno in pomembno literaturo?

Kar trije obravnavani avtorji so v knjigah uporabili anekdoto o staroselskem modrecu in dveh volkovih, ki živita v nas, mi pa se odločimo, katerega bomo hranili. Anekdoto, ki je takšna floskula, da je dobesedno postala predloga za meme (inside you are two wolves). Naj si jo sposodimo za končno poanto in rečemo: večina hrani tistega volka, ki je bolj sestradan. Ta je namreč veliko manj izbirčen in v enem grižljaju bo pogoltnil novo knjigo za samopomoč, nov podkast, nova prehranska dopolnila. Kaj mu mar, če je sitost le iluzija.

Zakaj ta analiza knjig?

Vsem obravnavanim knjigam smo se posvetili najprej predvsem kot avtorskim delom, v katerih smo javne persone avtorjev upoštevali le toliko, kolikor so jih v svoje tekste vpisali sami. A ker je uspeh knjig močno povezan z njihovimi javnimi vlogami, bodisi na družbenih omrežjih, v tradicionalnih medijih ali v politiki, se bo zaključna analiza dotaknila tudi njihovega javnega dela. Izhodiščna vprašanja pri tem se glasijo: kakšne so posledice skrajnega odpiranja in relativiziranja javnega prostora, kaj pomeni razvrednotenje funkcije in – ali ima smisel kogarkoli klicati na odgovornost?

Kje so avtorice?

Preden nam oponesete, da knjige za samopomoč pišejo tudi ženske: vemo, a za zdaj niso dosegle tolikšnega bralstva in nas tako usklajeno nagovarjale iz izložb, morda tudi zato, ker so na knjižne police prišle šele nedavno (denimo knjiga Vide Igličar pri Mladinski knjigi, sicer na seznamu januarskih najbolje prodajanih knjig), jih je spremljal škandal (Nina Gaspari v samozaložbi) ali pa jih tradicionalni mediji, tudi zaradi manjšega oglaševalskega dosega založbe, niso vzeli resno (denimo Nina Osenar Kontrec, založba 5ka, prav tako na seznamu januarskih najbolje prodajanih knjig). Analiza njihovih del torej sledi v trenutku, ko bodo deležne tolikšne nekritične javne podpore, promocije in prodaje kot njihovi kolegi.