Butično hoteliranje

Restavracija Pira
Hruševje 36
Tel.: 041 692 331
Restavracija Pira je od srede do sobote za kosilo odprta od 12. do 15., za večerjo pa od 18. do 21. ure; ob nedeljah v njej kuhajo samo v času kosila.

Ambient:
kar posrečena novogradnja, ki s kombiniranjem lesa in stekla zagotavlja lepe vedute v objekt in iz njega; muzika so večinoma nemoteči, cca 40 let stari poprocki

Napitki:
poleg Marjana Simčiča, ki je – tako v Piri – najboljši slovenski vinar, se po dvojni štacunski ceni najde še nekaj briških klasik, par vipavcev ter flaša ali dve iz Burgundije; tudi koktajli so

Vegetacija:
poleg sladice smo na jedilniku našli eno vegetarijansko jed

Dostopnost:
parkirišče imajo, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
jagnječji ragu
trska na škampovi peni

Ne tako fino:
rikotni ravioli
brownie s kuhano hruško

Iz na meni nanizanih jedi si lahko sestavite trihodno špuro za 45, štirihodno za 55 ali šesthodno za 75 evrov.

»Ne le airbnbji, tudi butični hotelčki se po deželi množijo kot jogurtne kulture pri 45 stopinjah,« je inšpektorski piflar na zadnjem sedežu konzumobila vlekel vzporednice med svojo novo naredi-sam obsesijo in slovensko turistično infrastrukturo, v del katere smo bili napoteni. Ker nam v neposredni bližini Postojnske jame doslej še ni uspelo najti vsaj približno resne restavracije, smo upali na boljši izplen v slabe četrt ure fure oddaljenem Hruševju, kjer je z obnovo dveh starih kmečkih bajt in kar fascinantno leseno novogradnjo zrasel mini hotel Pira, ki – vsaj po zapisanem na meniju sodeč – ne skriva niti gastronomskih ambicij.

V Piro smo uleteli 15. februarja, torej le dan po festivalu prezgodnjih jagod v slovenskih oštarijah, in nekaj koščkov vodene rdečine smo bili deležni tudi mi. Pa ne – kot bi morda pričakovali – pri sladici (ta je imela z do resne suhobe preveč pečenim browniejem in še trdo, čisto premalo poširano hruško v rdečem vinu ter nedefiniranim nebodigatreba crumblom dovolj težav že brez tega), ampak pri enem bolj prepričljivih krožnikov večera, na katerem so na v vseh pogledih krasno škampovo peno položili pečeno razsoljeno trsko in jo pospremili z zelenim, puhasto mehkim biskvitom. Koščke tega smo sicer srečali že prej – na krogce narezan je spremljal hladno, lepo zmehčano lovko hobotnice, natrgan na rezine z zunanje strani opečeni goveji karpačo. Nasploh je bilo moč opaziti, da v Piri racionalizirajo nekatere elemente (majoneze, marinirano/ okisano zelenjad, peteršiljevo olje) in jih dodajajo sem ter tja. Kar pri teh nekih pikicah pri hladnih predjedeh – najbolj simpatične med njimi, odličnega gravlaksa, sploh še nismo utegnili omeniti – niti ni tako zelo moteče, se pa pri takih podrobnostih dela razlika.

V Piri sicer imajo dovolj občutka in korajže, da presenetijo s kakšno zelo učinkovito kombinacijo okusov, kot jim je to uspelo z jagnječjim ragujem, odišavljenim s pomarančami, ki se potem z nastrgano lupino podvojijo še v mehkih priloženih svaljkih; a po drugi strani ga tudi biksnejo in jim omaka za rikotne raviole razpade v neko sicer razmeroma okusno, a res nikakor izgledajočo gmoto. Smo pa mirno konzumnili klasično scimprane mešane školjke (kaneštrele, britvičarke in vongole), ki jih postrežejo z – nomen est omen – piro, pa tudi bržolni stejk s pirejem in v pušeljc povezanimi palčkami zimske zelenjave, le da smo slednjega naročili v prepričanju, da bomo dobili – kot je zapisano na meniju – rezine roastbeefa z lardom, fino zelenjavo in krompirjevim roestijem. Očitno se že dogaja rahlo kuhinjsko popuščanje od zastavljenega.

Glede na to, da je naključnih pasantov v Hruševju bolj za vzorec, hotel Pira z restavracijo verjetno meri predvsem na svoje goste. Zanje je obvladljivo kratek in dovolj všečen meni ob ne predolgem bivanju čisto dovolj zanimiv. Za ostale pa tudi; saj ne da bi zdaj ta Pira postala neko hudo gastronavtsko romališče, ampak v fletnem ambientu nič gostinskega ne počne zelo narobe. Lepo in korektno.