Zapostavljeno ekološko kmetijstvo

»Evropa je z nepremišljeno okoljsko zeleno politiko sama sebe ustrelila v koleno v primerjavi z drugimi svetovnimi silami,« je 2. februarja v oddaji Ob osmih na Prvem programu Radia Slovenija dejal Borut Florjančič, predsednik Zadružne zveze Slovenije. V isti sapi je dodal, da evropski zeleni prehod povzroča škodo kmetom, obenem pa se Evropa z njim odreka zdravi hrani, pridelani lokalno in v nadzorovanih razmerah.

Dan prej, 1. februarja, je evropski poslanec Franc Bogovič, član Slovenske ljudske stranke, ki v teh dneh organizira proteste kmetov v več krajih na Štajerskem in v Prekmurju, na svojem profilu na Facebooku zapisal: »Tako kot evropski kmetje v več državah tudi kmetje, ki so danes v Bruslju, protestirajo zaradi pretiranih zeleno-ideoloških ukrepov, ki dušijo evropsko kmetijstvo.«

Lani jeseni je mednarodni raziskovalni portal DeSmog razkril, da je Franc Bogovič eden od šestih evropskih poslancev iz vrst Evropske ljudske stranke, ki gojijo redne, nadpovprečno pogoste stike z lobisti najpomembnejših svetovnih proizvajalcev pesticidov in mineralnih gnojil. Med izbranimi poslanci in lobisti je portal v zadnjih treh letih zaznal več kot 400 osebnih srečanj, na katerih se najverjetneje niso pogovarjali o blagodejnih učinkih ekološkega kmetijstva.

Poslanec Bogovič se je na razkritje pokroviteljsko odzval, da ne potrebuje srečanj z lobisti, da bi razumel, za kaj gre pri kmetijstvu in pesticidih. Saj je vendar kmet! Le nekaj tednov kasneje je z zavezniki v evropskem parlamentu glasoval proti že tako okrnjeni in z dopolnili oslabljeni uredbi o trajnostni rabi fitofarmacevtskih sredstev. Na padec dokumenta, ki je bil eden ključnih elementov evropske kmetijske strategije Od vil do vilic, se je navdušeno in gostobesedno odzval na vseh svojih spletnih komunikacijskih kanalih, z uspehom, za katerega si je pripisal nemalo zaslug, pa se je pohvalil še v intervjujih ali zapisih v več kot desetih slovenskih nacionalnih in lokalnih medijih.

Zgodba edinega kmeta med slovenskimi evropskimi poslanci je pomembna, ker kaže, kako vplivni akterji v slovenskem kmetijstvu s širjenjem lažnih predsodkov otežujejo uresničevanje našega skupnega, nacionalnega akcijskega načrta za razvoj ekološkega kmetijstva do leta 2027, ki ga je julija 2022 izdalo ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Pri izdelavi načrta je sodelovalo 38 uglednih, raznolikih slovenskih organizacij s področja kmetijstva, pa tudi številni posamezni strokovnjaki in ekološki kmetje. Med drugimi Zadružna zveza Slovenije, katere predsednik je Borut Florjančič, ki danes v radijskih oddajah razlaga, da je zelena politika strel v koleno.

Kako zatreti lažne predsodke, ki jih med kmeti in v širši javnosti širijo predvsem osrednji akterji slovenskega kmetijstva?

Akcijski načrt pravi: »Velik izziv je, kako v ekološko kmetijstvo privabiti nove kmetije, saj je delež kmetij v preusmeritvi leta 2013 znašal 27 odstotkov, v letu 2020 pa le še 9 odstotkov.« Kljub temu prav ta akcijski načrt napoveduje, da bomo v Sloveniji do leta 2027 imeli vsaj desetodstotni delež ekoloških kmetij (zdaj 5,4 odstotka) in vsaj 18-odstotni delež ekoloških kmetijskih zemljišč v uporabi (zdaj 11 odstotkov).

Do leta 2027 manjkajo le še tri leta, število ekoloških kmetij pa moramo, če želimo doseči zastavljene cilje, tako rekoč podvojiti. Pri tem je zanimivo vedeti, da je zgolj leta 2014 in 2020, ko se je zaključilo petletno izvajanje ukrepa »Ekološko kmetovanje« v okviru programa za razvoj podeželja (PRP 2014–2020), iz ekološkega nadzora izstopilo 533 slovenskih kmetij. Izstopilo! Z drugimi besedami: kmetije, ki so že bile ekološke, zdaj niso več.

»Vsi smo nezadovoljni, ker je napredek prepočasen,« pravi Mitja Zupančič, svetovalec za ekološko kmetovanje na Kmetijsko-gozdarskem zavodu Celje. Zupančič, ki med drugim tudi sam kmetuje, čebelari, sodi med najbolj izkušene svetovalce za ekološko kmetovanje pri nas, celjski oddelek za javno kmetijsko svetovanje, ki ga vodi Vesna Čuček, pa se lahko pohvali z daleč največ kmetijskimi gospodarstvi z ekološkim nadzorom v Sloveniji. Skozi njegove začetne tečaje ekološkega kmetovanja je šlo več kot 1400 kmetij, veliko kmetic in kmetov javno poudarja, da so se prav zaradi podpore celjskih svetovalk in svetovalcev odločili za ekološko preusmeritev, ne le to, obstajajo tudi kmetije, ki so po opustitvi živinoreje z njihovo podporo poiskale nadomestno dejavnost in se posvetile zelenjadarstvu. Prav to je cilj, za dosego katerega si glede na porazno samopreskrbo z ekološko zelenjavo in sadjem naša država še posebej prizadeva.

»Premetali smo ogromno številk in premleli veliko teorij, kdo je kriv, da razvoj na tem področju ne gre hitreje,« nadaljuje Mitja Zupančič. »Situacija je kompleksna. A v prvi vrsti mislim, da se bomo morali kot družba – ne le v kmetijstvu, ampak na vseh področjih – najprej vprašati, kaj zares želimo. Kaj je za nas pomembno?«

»Saj v strateških dokumentih marsikaj piše, a zdi se mi, da tega osnovnega premisleka preprosto še nismo naredili. Vsi. Vsi bomo morali vložiti veliko več truda in prizadevanj, da bomo lahko dosegli zastavljene kazalnike. Če želimo res kaj narediti proti podnebnim spremembam, si moramo naliti čistega vina in imeti pred očmi, da ne služimo drug z drugim, ampak da delamo za skupno dobro. Otresti se bomo morali tekmovalnosti in rivalstva in se spoprijeti z največjim izzivom – sodelovanjem. Z izkoriščanjem ne bo napredka!«

Gre za poudarek, ki ga navaja večina okoljskih znanstvenikov in aktivistov. Zeleni prehod je stvar jasnega družbenega dogovora, pravične delitve bremen in skupnega pogleda na prihodnost. A globalna kmetijska industrija je milijardna panoga, v kateri dobički največjih akterjev iz leta v leto naraščajo. Največji akterji so proizvajalci fitofarmacevtskih sredstev, mineralnih gnojil, patentiranih semen in težke kmetijske mehanizacije, ki bi z množičnim prehodom na ekološko kmetovanje ostali praznih rok.

Po podatkih nemške Fundacije Heinricha Bölla, enega najpomembnejših raziskovalnih inštitutov za zelene politike v Evropi, štirje največji koncerni v panogi (Syngenta Group, Bayer, BASF in Croteva) skupaj obvladujejo 62 odstotkov svetovne trgovine s pesticidi. Koncern BASF Agricultural Solution je leta 2022 s prodajo pesticidov zaslužil 71 odstotkov več kot leto poprej, Bayer CropScience 46 odstotkov, Syngenta Group pa 32 odstotkov več kot leta 2021.

Franc Bogovič je eden od šestih evropskih poslancev iz vrst Evropske ljudske stranke, ki gojijo nadpovprečno pogoste stike z lobisti proizvajalcev pesticidov.

Devet največjih svetovnih proizvajalcev mineralnih gnojil na svetu je dobičke iz proizvodnje povečalo za 20,7 odstotka leta 2020, za še dodatnih 29,8 odstotka leta 2021 in za 35,8 odstotka leta 2022, ko so njihovi skupni dobički znašali 48,7 milijarde ameriških dolarjev.

Obdobje od leta 2020 do 2022 je bilo obdobje svetovne pandemije in začetka vojne v Ukrajini, ko je večina držav Evropske unije vzpostavila dodatne finančne olajšave in subvencije (npr. za gorivo in mineralna gnojila) za kmete, saj je številnim grozil finančni zlom. Kljub temu težke gospodarske razmere niso oslabile agrarne industrije. Nasprotno. Vedno hujše posledice podnebnih sprememb, vremenske ujme in naravne nepredvidljivosti so postale uporaben izgovor za – še obsežnejšo rabo pesticidov, mineralnih gnojil, gensko spremenjenih semen in vedno težje mehanizacije.

»Noben sadjar ne škropi zaradi zabave, ampak zaradi nuje. Podnebne spremembe povzročajo spremembe pri insektih in boleznih. Sto petdeset novih insektov je že potrkalo na vrata Slovenije in mi bomo ostali brez orožja, da bi jih lahko kontrolirali! Pesticidi so zdravila za rastline!« je pred enim letom, 17. februarja lani, v dvorani državnega sveta prizadeto vzklikal sadjar Marko Babnik.

Kot povabljeni govornik je sodeloval na posvetu Zagotavljanje prehranske varnosti v luči predloga uredbe EU o trajnostni rabi pesticidov, ki sta ga skupaj pripravila državni svet in evropski poslanec Franc Bogovič. Udeležila se ga je tudi takratna kmetijska ministrica Irena Šinko. »Zmanjšanje rabe fitofarmacevtskih sredstev pomeni ogroženost prehranske varnosti,« je predaval Roman Žveglič, predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice. »Pridelali bomo 40 odstotkov manj žit, 50 odstotkov manj oljnic in 30 odstotkov manj zelenjave!«

»Slovenija bo lačna!« je zatrdil Feri Küčan iz Sindikata kmetov Slovenije.

Skoraj ganljivo je bilo gledati, kako je nekje vmes za besedo – enominutni komentar pod točko »razprava« – zaprosila Maja Klemen Cokan, terenska kmetijska svetovalka, ki v okviru javne službe KGZ Celje deluje v Žalcu: »Naši predniki so brez kapljice pesticidov nahranili vse možne okupatorje, tako da ni skrbi, da bi bili lačni. Ekološko in biodinamično kmetijstvo sta realni alternativi, o katerih danes nismo slišali ničesar. Zeleni prehod moramo razumeti kot priložnost, ki se nam ponuja!«

Kako torej? Priložnost ali strel v koleno, lakota?

Mitja Zupančič danes pozorno spremlja ekološke kmetije, s katerimi je pred 30 leti začenjal svojo poklicno pot kmetijskega svetovalca. »Zgodbe so različne. Veliko kmetij je izjemno uspešnih. Pohvalimo se lahko z množico primerov dobrih praks. Žal pa imamo še vedno velik delež kmetij, ki so ekološke pridelke primorane prodati kot konvencionalne, to pomeni, da zanje ne prejmejo ustreznega plačila. Pridelki tudi v statistikah niso zabeleženi kot ekološki.«

Težava je predvsem pri prodaji ekološkega mesa, še posebej govedine. »Večina slovenskih ekoloških kmetij je živinorejska, takšna je pač struktura našega podeželja. V tem trenutku več kot 80 odstotkov ekoloških kmetijskih površin v Sloveniji sestavlja ekološko travinje. Na našem zavodu gre predvsem za hribovske in gorske kmetije, ki imajo poleg kmetijske proizvodnje izjemno vlogo pri skrbi za naravne vire, kulturno krajino in razvoj turizma,« pravi Zupančič.

»Že več let je njihova in naša največja težava trženje ekološke govedine vseh kategorij. Zdaj pa si predstavljajte kmeta, ki leto za letom pridno upošteva ekološke smernice, ustrezno oskrbuje živali, vodi evidence o delovnih opravilih, plačuje ekološki nadzor, nato pa svojega pitanca proda po isti ceni kot kmet, ki mu ni treba upoštevati teh zahtev. Jasno, da prihaja do nezadovoljstva; subvencije za ekološki pristop niso tako visoke, da bi to odtehtale. Še več. Stvar se hitro razve v soseščini, to pa vpliva na zmanjšanje zanimanja pri drugih, še neekoloških kmetijah za vstop v ekološko kmetovanje.«

Zupančič je prepričan, da igrajo ključno vlogo pri pospeševanju ekološkega kmetijstva v Sloveniji boljši modeli trženja, ozaveščeni potrošniki in angažirani trgovci.

»Ne moremo pričakovati, da bodo vse kmetice in kmetje prvovrstni tržniki. Trženje je stroka, ki je v današnjih časih dosegla izjemno kompleksnost. Tudi kmetijam, ki so uspešne v trženju ali neposredni prodaji, to vzame ogromno časa. In pri obilici vsega dela se zgodi, da začne trpeti proizvodnja, ki je osnova, na kateri kmetija gradi prihodke in svoj ekonomski obstoj.«

Kmetijska industrija je milijardna panoga, v kateri dobički iz leta v leto naraščajo. Glavni akterji so proizvajalci pesticidov, mineralnih gnojil, semen in težke kmetijske mehanizacije.

Kot primer dobre prakse navaja avstrijska združenja ekoloških pridelovalcev, ki so že pred desetletji posebno pozornost namenila zaposlovanju več specializiranih tržnikov. »Hodili so od trgovin do podjetij, od šol do vrtcev, dobesedno od vrat do vrat, in vsakodnevno ponujali ekološke pridelke in proizvode svojih združenj. Za plače teh tržnikov so pogosto dobili javne finančne podpore. Danes je Avstrija država z največ ekološkega kmetijstva v Evropi.«

Akcijski načrt kmetijskega ministrstva ugotavlja, da je ena največjih težav ekološkega kmetijstva v Sloveniji splošno razširjeno prepričanje, da med ekološkimi in konvencionalnimi pridelki ni kakovostne razlike. Glede na to, da veliko ekoloških pridelkov in izdelkov slovenskih kmetij konča na trgovskih policah pod oznako »konvencionalno«, to včasih celo drži. »Bistvena težava je, da potrošniki ne razumejo pomena ekološke pridelave in ne poznajo pravil ekološkega kmetovanja. Ne razumejo, zakaj je ekološke kmete vredno podpreti.«

»Ekološke kmetice in kmetje moramo postati glasnejši,« je prepričana vrtnarka in čebelarka Paola Gioia, članica koordinacijskega odbora najpomembnejšega svetovnega združenja trajnostnih kmetij La Via Campesina, ki trenutno kmetuje v Münchenbergu pri Berlinu. »Uporabiti moramo vsa sredstva, da pridemo v stik z ljudmi, ki ne poznajo kmetijstva. Oditi moramo v šole, nagovarjati časopise, začenjati poglobljene razprave s prijatelji, a tudi z neznanci. Naše izkušnje morajo prodreti iz našega mehurčka! Neekološkim kmeticam in kmetom, potencialnim kupcem in širši javnosti moramo jasno in odločno razložiti, kaj počnemo in kakšne učinke ima naše početje za lokalne skupnosti.«

Tudi Mitja Zupančič je prepričan, da je ozaveščanje prvi korak, za katerega so odgovorni vsi v prehranski verigi. »Ozaveščen slovenski potrošnik lahko s spremembo svojih navad spodbudi povečevanje števila ekoloških kmetij. V zadnjih letih je zaznati trend, da slovenski potrošniki v trgovini radi posežejo po slovenskem ekološkem proizvodu, tudi če je ta malo dražji. A trgovci morajo poskrbeti, da razlika v ceni ni prevelika. Pa smo spet na začetku: če vsi skupaj želimo zeleni prehod, bomo morali prispevati vsi. Tudi trgovci, ki si najbrž lahko privoščijo, da vsaj malo prilagodijo paradigmo in na svojih policah ponudijo več slovenskih ekoloških proizvodov po dostopnih cenah – ne na račun kmetij, pač pa s prilagojenimi maržami.«

A obstajajo panoge v ekološkem kmetijstvu, kjer je povpraševanje v Sloveniji že danes večje od ponudbe. Recimo zelenjadarstvo. Kljub temu Zupančič pripoveduje, da tudi marsikatera zelenjadarska ekološka kmetija, ki jo spremlja že tri desetletja, danes razmišlja o zmanjšanju proizvodnje.

»Ne zmorejo več. Starajo se, naslednikov pa nimajo. Vsi v Sloveniji si želimo več ekološke zelenjave in sadja. Ampak to so delovno intenzivne panoge. Drastično primanjkuje delovne sile. Že pri konvencionalnem zelenjadarstvu, v ekološkem pa še bolj. Če pri ekološkem zelenjadarstvu nimaš pravočasno razpleveljenih posevkov, ne moreš pričakovati ustreznega pridelka, ne količinsko in ne kakovostno. Imam ekološko kmetijo, ki ima skoraj hektar zelenjave, povpraševanja pa toliko, da bi površine in pridelane količine zelenjave zlahka podvojila, pa bi nemudoma vse prodala. Zadnje čase me skoraj vsakodnevno opozarja, da nujno potrebuje pomoč. Pletja je ogromno, zelenjavo za zabojčke je treba pobirati, ustrezno pripraviti, jo dostaviti strankam, sama družina pa ne zmore več kot to, kar ima sedaj. Gre za odličen primer, ko imamo na kmetiji vse: znanje, pripravljenost, voljo, utečene tržne poti. A ne moremo širiti proizvodnje, ker nimamo delovne sile, ki bi jo lahko ustrezno plačali,« pripoveduje Zupančič.

Pri iskanju rešitev se je obrnil tudi na lokalni zavod za zaposlovanje z vprašanjem, ali bi kmetija lahko zaprosila za pomoč prek javnih del. »Ne more. Javna dela so namenjena neprofitnim izvajalcem, ekološko kmetijstvo pa je dojeto kot klasična pridobitna dejavnost, čeprav izvaja veliko aktivnosti, ki so stvar javnega dobra.«

»Vsi govorijo, da je ekološko kmetijstvo dobro za skupnost. A ’koliko’ je dobro in kako bomo to plačali?« To vprašanje si je leta 2011 postavila nemška nevladna organizacija Die Agronauten iz Freiburga. Znanstveni sodelavci, ekonomisti, kmetje, naravovarstveniki, sociologi, biologi, geologi, toksikologi so si za nalogo zastavili, da vse pozitivne učinke, ki jih ekološka kmetija »proizvede« za javno dobro, pretvorijo v nedvoumne številke.

Ugotovili so, da ekološke kmetije v povprečju več kot 30 odstotkov svojih virov (časa, delovne sile, mehanizacije itd.) porabijo za izvajanje različnih oblik »javnega servisa«, kar se odraža v očitnih prihrankih v skupni javni blagajni. Recimo skrb za javno zdravje (ohranjanje čiste podtalnice, zraka, zemlje, bolj zdravi sodelavci, manj obolevanja za rakom, manj drugih kroničnih bolezni in delovnih poškodb na sami kmetiji, bolj zdravo življenjsko okolje za širšo skupnost) pa za biotsko pestrost, stabilnost ekosistemov, turizem, socialno varstvo, da o ekonomskih učinkih aktivnega boja proti podnebnim spremembam in eroziji zemlje sploh ne govorimo.

Gre za pomemben korak, ki pomaga razumeti, da je ekološko kmetijstvo več kot zgolj pridelava dobre in zdrave hrane. Nemogoče je, da bi bila v ceni hrane (recimo jabolka) vključena tudi cena za vse dodatne storitve. Jabolko poje izključno njegov kupec, od drugih storitev imamo korist vsi. Te storitve je treba plačati posebej.

S subvencijami? Delno že, a vzpostavljeni sistem ne zadostuje; denarja iz subvencij preprosto ni dovolj. Treba je najti druge vire, ki pa niso nujno finančni.

Če bi v družbi obstajalo soglasje, da ekološke kmetije opravljajo delo v javno dobro, bi najbrž lahko izoblikovali standarde, po katerih bi tudi ekološke kmetije – kakor društva in zavodi – lahko zaprosile za status organizacije v javnem interesu. Delo nemške organizacije Die Agronauten kaže, da so glede tega mogoči povsem konkretni izračuni. Pomoč iz naslova javnih del, aktivnosti prostovoljstva in množica drugih podpor in ukrepov, ki bi jih na takšen način lahko izoblikovali že znotraj uveljavljenih praks, bi pomenile konkretno, jasno podporo ekološkemu kmetijstvu, ki bi zagotovo pripomogla k širjenju tovrstnega kmetovanja pri nas.

Pomembna oblika podpore so tudi stalna, pogosta in pošteno plačana javna naročila. Navsezadnje naj bi leta 2027, ko bo naša država bojda podvojila obseg ekoloških kmetij, začel veljati tudi zakon o brezplačnih kosilih v šolah. Uredba o zelenih naročilih v šolah in vrtcih, ki je že v veljavi, skuša doseči, da bi naši otroci jedli ekološko in lokalno pridelano hrano, delež tovrstnih sestavin naj bi bil v šolski prehrani 20-odstoten. To pa niso več »zgolj« strateški dokumenti, pač pa zakoni in uredbe, ki jih je država napisala sama zase. Pričakovali bi, da si bo za njihovo uresničevanje prizadevala z vsemi razpoložljivimi sredstvi.

V Sloveniji imamo veliko uspešnih, inovativnih in zadovoljnih ekoloških kmetijskih gospodarstev, primerov dobrih praks, ki pričajo, da bi lahko država zaradi svoje majhnosti, zemljepisne danosti in dobre terenske organiziranosti javne kmetijske svetovalne službe, ki pravkar doživlja pomembno generacijsko pomladitev, z njo pa večjo tehnološko podkovanost in naklonjenost ekološkemu kmetovanju, brez večjih težav dosegla strateške cilje zelenega prehoda v kmetijstvu. A za kaj takšnega bo morala s konkretnimi ukrepi zatreti lažne predsodke, ki jih med kmeti in v širši javnosti širijo predvsem – osrednji akterji slovenskega kmetijstva.