Salonitu dobiček, prebivalcem strupeni izpusti

Minuli petek smo pred državnim zborom opoldne prestregli člana uprave cementarne in sosežigalnice Salonit Tomaža Vuka in Dejana Zwittra. Odhajala sta iz državnega zbora še pred glasovanjem o dopolnilih k spremembi zakona o varstvu okolja. Takrat je bilo že jasno, da Salonitu naklonjeno zakonsko dopolnilo, ki ga je tik pred zdajci vložila – kako nepresenetljivo – stranka SDS, ne bo izglasovano. Njun poslednji načrt, da prepričata poslance, po katerem bi Salonit v Anhovem ohranil poslovni model, ki je avstrijsko-italijanskim lastnikom zgolj v zadnjih petih letih prinesel 46 milijonov evrov dividend, je v petek dokončno padel. A zakon zdaj čaka še končno glasovanje na začetku marca, nasprotovanje pa se bo zagotovo še stopnjevalo.

V petek je bilo v državnem zboru sicer izglasovano dopolnilo predlagateljev zakona društva Eko Anhovo in Inštituta 8. marec s podporo 5000 volivk in volivcev. Dopolnilo – podprli so ga poslanci Svobode, SD, Levice, obeh manjšin in Žan Mahnič iz SDS – jasneje določa osnovni namen zakona – da prebivalci v bližini sosežigalnic odpadkov ne bodo več na slabšem kot tisti v bližini sežigalnic odpadkov. Sprejeto dopolnilo vlado zavezuje, da »z namenom zmanjšanja znatnega tveganja za zdravje ljudi in za okolje« določi za sosežig odpadkov »najmanj tako« stroge mejne vrednosti izpustov, kot so določene v predpisih evropske komisije o najboljših razpoložljivih tehnologijah (BAT – best available technology) za sežig odpadkov, razen seveda, če predpisi za sosežig že določajo strožje mejne vrednosti izpustov.

Kaj v praksi pomeni trenutno uzakonjeno razlikovanje med izpusti pri sežigu in sosežigu odpadkov, kaže tale primerjava. Salonit lahko zdaj na leto v Anhovem sežge 108.960 ton odpadkov (tudi 15.560 ton nevarnih), kar je 3,6-krat toliko kot edina specializirana sežigalnica pri nas, Toplarna Celje, ki lahko na leto sežge 30 tisoč ton (zgolj nenevarnih) odpadkov. Po Arsovih podatkih pa je leta 2022 (podatkov za leto 2023 še ni) iz Salonita šlo v zrak 1132 ton dušikovih oksidov, kar je 40-krat toliko kot iz Toplarne Celje, 263-krat toliko celotnih organskih ogljikov TOC in 69-krat toliko celotnega prahu kot iz celjske toplarne, če primerjamo le nekaj zdravju škodljivih onesnaževal. Med Salonitovimi izpusti je bilo leta 2022 tudi 33,9 kilograma živega srebra, ki spada med najbolj strupene težke kovine.

Za dopolnilo v korist italijansko-avstrijskih vlagateljev so poleg poslancev SDS – z Evo Irgl in Anžetom Logarjem vred – glasovali še v NSi in nepovezana poslanka Mojca Šetinc Pašek.

»V tem trenutku ni nobene cementarne, ki bi zadostila vsem pogojem, predvidenim v predlogu zakona, kar ne pomeni, da s časom ne bo razvoja tehnologije. Ampak v tem trenutku je ni,« je v petek pred državnim zborom zatrdil predsednik uprave Salonita Tomaž Vuk in dodal, da gre pri sežigu in cementarni in sosežigalnici za različne tehnologije, da je predvideno štiriletno prilagoditveno obdobje »zelo kratko« in da »Slovenija zdaj hoče iti neko novo pot, ki dejansko ogroža obstoj cementarne«.

A zgolj pred nekaj meseci, ko je Salonit želel od države zeleno luč za dodatno povečanje sosežiga odpadkov (z zdajšnjih 108.960 ton na 250 tisoč ton na leto), je Vuk v javnosti govoril popolnoma drugače; zagotavljal je, da lahko dosežejo standarde sežigalnic. »V Salonitu smo sami proaktivno v vlogi za novo okoljevarstveno dovoljenje predlagali mejne vrednosti, ki ustrezajo mejnim vrednostim, ki veljajo za sežigalnice. Naši cilji se torej ne razlikujejo od ciljev nevladnih organizacij,« je Salonit septembra lani zapisal na portalu N1. »Zmanjšanje izpustov do vrednosti, ki veljajo za sežigalnice, lahko zagotovimo, a moramo menjati tehnologijo. To skušamo doseči s projektom, za katerega želimo pridobiti okoljevarstveno dovoljenje,« je Vuk prav tako septembra lani rekel za Primorske novice in napovedal posodobitve v vrednosti 40 milijonov evrov. Takrat je tudi zanikal, da želijo povečati sosežig odpadkov le zaradi ekonomskih koristi: »Ker obenem načrtujemo posodobitev tehnologije in namestitev čistilnih naprav, ki bodo dodatno obdelale izpuste, se bo namreč v absolutnem smislu naš vpliv na okolje zmanjšal.« Za Salonit je sosežig odpadkov dvojno koristen; z njim dobiva zastonj energijo za proizvodno cementa in zanj je plačan. Za lani še ni podatkov, a v petih letih 2018–2022 je za sosežig dobil 45,6 milijona evrov, prihodki iz sosežiga odpadkov pa so bili zanj leta 2022 celo drugi najpomembnejši prihodki sploh, takoj za tistimi od prodaje cementa in veziv. Skoraj enak znesek, 46 milijonov evrov, sta v zadnjih petih letih iz Anhovega z dividendami prejela avstrijsko-italijanska lastnika, cementarja Wietersdorfer Alpacem in Buzzi Unicem. Napovedana vlaganja v posodobitve so torej nižja od petletnih dividend in »pogojevana« s povečanjem sosežiga.

V petek smo predsednika uprave Salonita Vuka še vprašali, ali družba zdaj uporablja najboljšo mogočo tehnologijo za cementarne in sosežigalnice v EU – to bi bil namreč nekakšen (moralni) minimum glede na izjemno visoke dobičke, ki jih kuje podjetje v Anhovem, podobo, ki jo želi ustvariti v javnosti, in zlasti glede na to, da onesnaževala spušča na anhovsko prebivalstvo, že obremenjeno z azbestom. Odgovor: »No, če vzamem neko lestvico, smo tehnološko gledano verjetno med 20 odstotki najboljših cementarn.«

Zahtevani standard in varovanje prebivalcev sta seveda odgovornost države, vlad in ne korporacij, ki v želji po večjih dobičkih povsod varčujejo.

Ko se je Salonit hotel širiti in povečevati sežig odpadkov, je vodstvo podjetja zagotavljalo, da bo kupilo novo tehnologijo. Zdaj trdi, da te tehnologije na trgu še ni.

Salonit je več konkretnih posodobitev obljubljal tudi v predstavitveni brošuri, ki jo je zadnji dve leti predstavljal lokalnemu prebivalstvu. Za zmanjšanje izpustov je v brošuri, ki jo je te dni sicer umaknil s spletne strani, poleg najsodobnejših vrečastih filtrov omenjena tehnologija SCR-RTO. Navaja, da je ta »zdaj že dovolj razvita«, da jo lahko vključijo v razvojni proces in z njo dosežejo 50-odstotno zmanjšanje izpustov dušikovih oksidov ter po 70-odstotno zmanjšanje izpustov organskega ogljika TOC in ogljikovega monoksida. Gre za tehnologijo, ki združuje dve tehnologiji čiščenja industrijskih dimnih plinov in ki so jo po podatkih evropske akademije za raziskave cementa Ecra iz leta 2022 že začele uporabljati nekatere cementarne v Avstriji in Nemčiji. To tehnologijo kot perspektivno za Salonit v poročilu omenja tudi tehnično-tehnološka skupina, ki je v letih 2020 in 2021 na poziv države ugotavljala tehnološke možnosti izenačitve mejnih vrednosti izpustov pri sežigu in sosežigu v Salonitu. V skupini so poleg profesorjev s strojnih in kemijskih fakultet sedeli predstavniki ministrstva za okolje in tudi predstavniki Salonita. Poročilo skupine, ki se večinoma bere kot tehnološki hvalospev Salonitu, v zaključkih navaja, da bodo razvojni načrti te družbe »v roku nekaj let« pripeljali do »dejanskih emisij snovi v zrak pod vrednosti, ki so trenutno predpisane za sežigalnice odpadkov«. V omenjeni brošuri Salonit obljublja uvedbo naprav za zajem ogljikovega dioksida (tehnologija CCUS), ki naj bi jo pilotno uvedli v letih 2026–2028, leta 2035 pa z njo zajemali ves CO2. Salonit je, kot smo v Mladini pisali decembra, najel svetovalno družbo Deloitte, ki je preučila možnost zajema in transporta CO2 v Italijo, na Hrvaško ali Madžarsko. A kot smo izvedeli, naj bi bil projekt za lastnike Salonita odločno predrag, zgolj strošek zajema naj bi bil ocenjen na 200 milijonov evrov, EU pa te tehnologije ne sofinancira, saj v njej vidi potuho največjim onesnaževalcem. Iz Salonita so decembra odgovorili le, da možnosti še preverjajo. Predsednika omenjene skupine dr. Nika Samca z mariborske Fakultete za strojništvo smo prosili za dodatna pojasnila, a je bil, žal, na dopustu v Afriki.

Kaj sledi po sprejetju zakona? Salonit, ki je pred leti prebivalce Anhovega discipliniral prek znane odvetnice Nine Zidar Klemenčič, je tudi tokrat sprožil odločno akcijo proti spremembi zakona o varstvu okolja. Januarja je v državni zbor poslal najeta pravnika dr. Rajka Pirnata z javne Pravne fakultete v Ljubljani in strokovnjakinjo za mednarodno pravo dr. Ano Stanič, ki sta grozila s padcem zakona na ustavnem sodišču, samo minuli petek, ko je potekalo drugo branje zakona, pa je v bazi Erar zabeleženih šest lobističnih stikov predstavnikov Salonita s poslanci in uslužbenci državnega zbora. Stranka SDS je na petkovo sejo sicer prinesla Salonitu naklonjeno dopolnilo, po katerem bi do zmanjšanja izpustov pri sosežigu prišlo le, »če tehnologija to omogoča«, a dopolnilo ni bilo izglasovano. Zanj so poleg poslancev SDS – z Evo Irgl in Anžetom Logarjem vred – glasovali še v NSi in nepovezana poslanka Mojca Šetinc Pašek. Petkov poskus SDS je javno kritiziral Ermin Hvalica, nečak nekdanjega člana SDS Iva Hvalice, ki je bil na zadnjih županskih volitvah kandidat SDS za župana Kanala ob Soči, kamor spada tudi Anhovo: »Ostro protestiram in se obenem ograjujem od stranke, kateri pripadam, SDS, ker kljub obljubam njenega vrha meni osebno danes na drugem branju ni podprla predloga novele zakona o varstvu okolja.« V objavi na omrežju Facebook je dodal še: »V začetku marca je zadnje, tretje branje, v kolikor mi lastna stranka zopet obrne hrbet, bom kot lokalni predsednik odstopil, posledično pa prenehal biti njen član. Meni je mar za ljudi, njihovo zdravje tu v dolini, in takšno odločitev določa moja vest.« Župan Kanala ob Soči Miha Stegel pa je ob številnih diskreditacijah pobudnikov in podpornikov zakona poudaril, da je sprejetje zakona brez glasu proti podprl tudi celotni na novo izvoljeni občinski svet, kar izraža dejansko voljo prebivalcev v okolici sežigalnice.

Čeprav torej za zdaj zakonu dobro kaže, med zadnjimi postopki pred glasovanjem o njem vidimo, katere stranke in poslanci so bolj dovzetni za interese kapitala, kateri pa za interese ljudi. V tem primeru se namreč interes ljudi meri v tonah.