Županova palača

V Grosupljem, občini, 20 kilometrov oddaljeni od Ljubljane, ki jo že 14 let vodi Peter Verlič (SDS), se obeta največji občinski projekt do zdaj. Gre za projekt ureditve središča, ki se je sprva imenoval »Ureditev centra Grosuplja s kulturnim domom in glasbeno šolo«, nato pa se je prelevil v projekt »Ureditev centra Grosuplja s kulturnim domom, glasbeno šolo in upravno-poslovnim objektom«. Župan je torej projektu dodal še upravno stavbo. A čeprav je občina že lani na podlagi natečaja izbrala idejno zasnovo projekta in je junija za tri milijone evrov najela podjetje Format23 za izdelavo projektne dokumentacije, župan o projektu svetnikom ne razkrije pravzaprav nič, češ da še ni pravi čas.

Na zadnji seji občinskega sveta prejšnji teden se spet ni menil za pobude in prošnje opozicije, naj se vendar začne razprava o »največjem projektu v zgodovini občine« – zlasti o (ne)potrebnosti gradnje devetnadstropne upravne stavbe in finančni konstrukciji projekta. Verlič je o projektu povedal le nekaj stavkov pri točki »županovi projekti«, pri kateri pa ne dovoli ne razprave ne vprašanj. Občinskim svetnikom Svobode je denimo navrgel, da se projektu obeta državni denar, za kar naj bi imel zagotovila sedanje, torej »njihove« vlade. Na kateri denar je mislil župan, so dodatno pojasnili iz občine Grosuplje. Če strnemo: na nedavnem regijskem posvetu o viziji kulturne politike in prihajajočih spremembah Nacionalnega programa za kulturo so ministrica Asta Vrečko in njena državna sekretarja Marko Rusjan in Matevž Čelik napovedali razpis za dodelitev sredstev za infrastrukturne projekte na področju kulture: »Zato se bomo vsekakor prijavili na to.«

Vendar občinska opozicija v celoti podpira gradnjo kulturnega doma in glasbene šole, dvomi pa o potrebnosti stroška kar devetnadstropne upravne stavbe. Projekt naj bi po ocenah stal 36 milijonov evrov brez DDV. Za primerjavo: obnova stavbe ljubljanske Cukrarne je stala dobrih 23 milijonov evrov, Center Rog okoli 28 milijonov evrov. Občinski svetniki opozicije so na seji ostali brez odgovorov; v 25-članskem občinskem svetu Grosuplja je največ, deset, svetnikov iz SDS in ti so na sejah tiho, trije so iz NSi in dva iz SLS, med preostalimi pa jih je sedem iz Svobode.

Dokumentacija, ki jo je ob natečaju za arhitekturno rešitev pripravila občina Grosuplje, razkriva nekatere zanimive podrobnosti. Recimo posebna zahteva za upravno stavbo je, da je županov urad v najvišjem, 9. nadstropju in da je celoten urad v enem nadstropju. Recimo tudi pisarna Zdenke Grozde, zdaj direktorice grosupeljske občinske uprave, pred tem pa dolgoletne direktorice Javnega holdinga Ljubljana. Hkrati občina za največjo dvorano v drugem načrtovanem objektu, to je v kulturnem domu z glasbeno šolo, že predlaga ime – Županova dvorana: »Dvorana, za katero se predlaga ime Županova dvorana, bo imela 489 sedežev, ti bodo v dveh nivojih: 319 sedežev v nivoju parterja ter 170 sedežev na galeriji.« Še več, na spletni strani občine beremo, da arhitekturna zasnova objekta kulturnega doma izvira iz Županove jame. »Edinstvena naravna tvorba v obliki kapnikov je bila inspiracija za oblikovanje zunanje podobe stavbe. Mogočnost stavbe se tvori z vertikalnimi parafrazami kapniških tvorb, sestavljenih iz dveh stebrov, ki spominjata na prestol. Lahko pa nas spominjata tudi na orgle in cerkev sv. Mihaela. Fasadni ovoj se zgodi kot zgodba zlato apnenčastih navpično padajočih in dvigajočih elementov, ki hkrati rotirajo tudi v horizontalni smeri.«

Župan Verlič je na seji prejšnji teden omenil veliko zanimanje gradbincev za drug lokalni projekt, gradnjo prizidka k Osnovni šoli Brinje, a dodal, da izbira še poteka. Iz portala javnih naročil pa izhaja, da je občina ravno na dan seje izbrala lokalno podjetje Gib gradnje Gašperja Ploja. To je med desetimi ponudniki sprva oddalo najdražjo ponudbo, zahtevalo je 8,1 milijona evrov (z DDV), ostali so postavili ceno od 5,7 do 6,9 milijona evrov, nato pa je v okviru »neposrednih pogajanj« podjetje Gib ponudbo znižalo na 4,7 milijona evrov ali na najmanj med vsemi ponudniki in bilo izbrano. Pri tem se postavlja več vprašanj, zlasti vprašanje objektivnosti ponudb, postopkov pogajanj in še posebej vprašanje precenjenosti (gradbenih) del, ki se plačujejo iz javnih sredstev.