Šport in politika / S protestiranjem proti genocidu ne more biti nič narobe

Takšno ravnanje je celo nujno, ker vodi do večje solidarnosti in služi kot podpora žrtvam vojne

Košarkarska tekma med Izraelom in Slovenijo v Kopru, druga domača tekma kvalifikacij za nastop na evropskem prvenstvu, je v času obleganja Gaze odprla staro dilemo o odnosu med športom in politiko. Solidarnostni odbor za svobodno Palestino je ob tekmi napovedal mirne izraze solidarnosti s prebivalci Palestine. Začetna zahteva je bila sicer postavljena zelo visoko, ki bi pripeljal do odpovedi tekme, zato so še hitreje številni pohiteli z razlago, da morata politika in šport ostati narazen in strogo ločena, kar so še posebej zatrjevali športni navdušenci in uradne organizacije, recimo Košarkarska zveza Slovenije.

Tudi igralec Jaka Blažič je miril, da »ostale stvari pa pustimo ob strani« in skušal podati razumevanje, po katerem sta športno dogajanje in politična arena dveh strogo avtonomni sferi družbe, ki se nikoli ne mešata. Igralec Franci Kek je na omenjeni tekmi sicer še dodatno razburil javnost, ko se je v znak protesta zaradi izvajanja genocida v Gazi uspel prerinil na igrišče; s parketa so ga pobrali varnostniki in ga pospremili s prizorišča.

Čeprav smo videli skupino protestnikov, ki je nasprotovala izraelskim napadom na Gazo in opozarjala na aktualno morijo, na sami tekmi pa ni smela uporabiti nobene državne zastave, je tekma na koncu minila brez posebnega incidenta, zastavljeno dilematično vprašanje pa je ostalo v zraku: kaj natančno nam sporoča omenjena fraza o ločenosti športa od politike?

Mit o dveh ločenih sferah

Predvsem jo moramo razumeti na način, da trditev sploh ničesar ne sporoča, temveč kompulzivno skriva svojo pravo intenco. Se pravi: pretvarja se, da prinaša sporočilnost, čeprav nam ponuja nevarno »intencionalnost«. Če bi bil šport res strogo ločen od politike, potem bi v primeru vojne in genocida, kadar se športne aktivnosti odvijajo istočasno, lahko dejansko služil normalizaciji in posrednemu upravičevanju krvavega nasilja, ki se odvija zunaj športnih aren. Toda obenem bi, če bi se na primer v nekem trenutno skoraj fantastično nemogočem scenariju, s spravnim namenom pomerili ekipi Palestine in Izraela, lahko vodil do nasprotnega cilja: iskanja načinov, kako najti pot do miru in končanja vojne. V nobenem od obeh zgledov ne bi mogli zatrditi, da sta šport in politika dve družbeno ločeni sferi – ker pač nista, in najmanj v nekaterih primerih bi soglašali, da je prav tako.

Toda lahko bi bilo še huje, če bi začetna trditev predpostavljala svet zaigrane nedolžnosti, v katerem se grozovitosti vseh vrst in smrti nedolžnih ljudi, predvsem civilistov, ne odvijajo med nami. Ker lahko, kot v nekem paralelnem svetu, zgolj uživamo v športnih trenutkih, ki jih spremljamo, ali celo želimo zgolj navijati v športnih nastopih in pozabiti na vse, kar se nam tragičnega dogaja. Če zaostrim povedano skozi možno parabolo, izposojeno iz aktualnega filma »Interesno področje«: med nami in našim (olimpijskim) bazenom tako rekoč poteka zgolj visoka ograja, kaj točno se dogaja na drugi strani zidov, pa ne vidimo, saj smo si zgradili svoje zasebno življenje okoli užitkov, morda zgolj občasno slišimo.

Perverznost normalizacije

Tipov argumenta, ki nam perverzno ponuja normalizacijo vojnega nasilja ali genocida v trenutku, ko se ta odvija, je lahko torej več. Takšna drža, če jo zavzame mednarodna športna skupnost, je ob vsem spoštovanju načel in smisla športa videti neodgovorno brezbrižna. Ne zanima je resnični svet, človekove pravice in etična načela, zlorabe človekovih pravic ali kršitve mednarodnega prava.

S strani obeh košarkarskih ekip in vpletenih organizacij nismo slišali nobenega posebnega sporočila o vojni. Zagovorniki ločenosti športa od politike se morajo pretvarjati ne samo, da sta ta do dve ločeni sferi življenja, ampak da šport nima posebne družbene in politične moči. V praksi ne smejo verjeti niti v to, če naj bodo konsistentni, da je lahko tovrstni dogodek priložnost za spodbujanje miru, medsebojnega razumevanja in spoštovanja človekovih pravic. Zato bi bilo pomemben korak že razumevanje, po katerem sta šport in politika medsebojno povezana, ko se v kontekstu vojne in genocida vsaj hipotetično lahko uporabita kot orodje za rešitev vojne in končanje morije.

Protest je moralno ustrezno dejanje

Navedeni primer v Kopru je bil še bolj specifičen in tudi drugačen: očitek, da morata ostati šport in politika ločena, so številni obravnavali kot »veljaven« tudi v okoliščinah napovedi civilne družbe in aktivistov, da se bodo tekme protestno udeležili in jo obeležili s protestom v podporo Palestincem. Kar pomeni, da je učinkoval kot napotek vsem državljankam in državljanom in s tem imel status nekakšne družbenoetične maksime.

In tako kot niti na ravni zgodovinskih dejstev ne more normativno držati načelo ločenosti obeh sfer, spomnimo se olimpijskih iger leta 1936 v Berlinu ali olimpijskih bojkotov leta 1980 in 1984, kar šteje za zgled politične instrumentalizacije športa, pa tudi drugih vrst sankcij ob velikih tekmovanjih v zgodovini (prepovedi nastopa in izključitev reprezentanc iz mednarodnih tekmovanj), je hkrati popolnoma nedopustno omenjeno pravilo uveljavljati kot splošen princip, ko gre za izražanje prepričanj ljudi.

V takem primeru protest na športnem dogodku ni več oblika zlorabe poslanstva in vrednostnih orientacij športa, kot si jih običajno predstavljamo, npr. poštenosti, enakosti ali tekmovalnosti, temveč postane moralno in etično ustrezno dejanje, utemeljeno na podlagi pravice do svobode izražanja, ki je v primeru kršitve človekovih pravic, vključno z genocidom, zagotovo neizpodbitna podana.

Povedano na kratko: s protestiranjem ne more biti nič narobe.

Napačen odziv

Če je izpeljan na miren način z motivom povečanja zavedanja o tragičnem dogajanju, v katerega je vpletena država ekipe, ki nastopa, postane legitimna oblika pritiska, s katero se apelira na izraelsko vlado, izvajajočo genocid, da se temu odpove in spremeni svojo politiko. Takšno ravnanje je celo nujno, ker vodi do večje solidarnosti in služi kot podpora žrtvam vojne. In ker so športni dogodki tudi medijsko zanimivi, lahko dosežejo večje število ljudi in zato hitreje sprožijo potrebno razpravo o moralnih in etičnih implikacijah ravnanja vlad, povezanih z genocidom ali kakšno drugo kršitvijo človekovih pravic.

Pričakovali bi, da se slovenska politika in tudi predstavniki nacionalnega športa zavedajo omenjenega dejstva. Vsak lahko ugotovi, če sta se na tekmo v Kopru primerno odzvala. Po moje ne.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**

nChMbqSSp6M

NtvxSERIEiU