Pokojnine

Letošnje zvišanje pokojnin v višini dobrih 8 odstotkov ni nekakšno darilo vlade, temveč je zapisano in določeno v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ugotavljamo lahko le, da je znesek letne uskladitve verjetno prenizek glede na dejanske podražitve, zlasti gre tu za hrano, ki se je podražila za 20 odstotkov. Upokojenci namreč ne kupujemo lokomotiv. In ko smo upokojenci lansko leto zaprosili za 3,5 odstotno izredno uskladitev pokojnin zaradi draginje (inflacije), smo naleteli na gluha ušesa.

Dovolite, da pojasnim nekaj dejstev iz naše polpretekle zgodovine. Slovenska država je v procesu osamosvajanja iz ekonomskih in političnih razlogov umetno ustvarila preko 100.000 upokojencev in sprejela obvezo, da bo krila manjkajoča sredstva pokojninski blagajni iz proračuna, kar pa ji je zdaj odveč, čeprav je to določeno v zakonu. Nadalje je vlada dr. Drnovška prepolovila prispevke delodajalcev v pokojninsko blagajno, ker je denar potrebovala drugje. Samo opomba - če tega ne bi storila, bi bila danes pokojninska blagajna samozadostna, potrebna ne bi bila nobena pokojninska reforma, gre namreč za približno 20 odstotkov celotnega letnega proračuna ZPIZ.

Upokojenci so bili torej kolateralna škoda in bili žrtvovani v imenu višjih interesov. Drugih posegov v pokojninsko blagajno tu niti ne bi navajal. Začetnika oz. tvorca pokojninske revščine sta Tone Rop in Vlado Dimovski kot soavtorja ZPIZ1 z uvedbo valorizacije. Slednja naj bi skrbela za primerljivo enakost med starimi in novimi pokojninami, v bistvu pa je ene in druge le zniževala. Oba bosta sicer finančno neodvisna od te pokojnine, ker jima bo predstavljala le žepnino. Dodatna pokojninska zavarovanja pa so ob tem, da se v času prejemanja dodatne pokojninske rente letno ne usklajujejo z inflacijo, nesmiselna. Modra zavarovalnica ima na primer že 5 let enak znesek dodatne pokojninske rente. Seveda so ta zavarovanja tistim z najnižjimi prejemki v času delovne aktivnosti praktično nedosegljiva, čeprav so prvenstveno namenjena ravno njim in so z davčnega vidika zanje tudi smiselna.

Zahtevek za izenačitev odmernih odstotkov vseh upokojenih (moški in ženske) po ZPIZ-2 od 01.01.2013 je povsem legitimen in podprt s strani prava EU, s katerim mora biti pravo vseh držav članic usklajeno. Žalostno pa je, da se ob tej povsem legitimni zahtevi večina funkcionarjev državnih organov le spreneveda, išče izgovore in navaja trditve, ki ne vzdržijo. Zakaj? Zgolj zato, ker se ne upajo izpostaviti in je to zanje udobneje. V zasebnih pogovorih priznavajo, da imamo prav. Že ob popravkih ZPIZ-2 smo se pisno obrnili na predlagateljico Alenko Bratušek, ki pa ni našla časa in nam ni odgovorila. Le poslanec Marko Bandelli je pozneje zapisal, da je bilo to mišljeno za vse upokojene po ZPIZ-2. Premier Marjan Šarec pa je vprašanje v državnem zboru enostavno preslišal. Žalosti nas dejstvo, da sta oba tako ga. Bratuškova kot g. Šarec danes na ministrskih položajih, čeprav jima volivci na volitvah nismo izkazali zaupanja. Za nas upokojence razen praznih obljub nista nič naredila.

Moški upokojenci, upokojeni po ZPIZ-2 od 01.01. 2013 dalje, zahtevamo, da se naše pokojnine izračunajo na novo v višini odmernega odstotka, ki je veljal ob dnevu naše upokojitve za ženske z vsemi rednimi in izrednimi uskladitvami. To ni matematični problem, kot se zmotno navaja. Podatki so znani, potrebno je le osnovnošolsko znanje matematike in nekaj dobre volje.

V ilustracijo povem, da ima upokojeni učiteljski par, oba sta učila na predmetni stopnji, brez otrok, z približno ves čas enako plačo, oba upokojena s polno pokojninsko dobo in celo istega leta, različno pokojnino, ona ima za 100 evrov višjo pokojnino.

Žalosti me dejstvo, da so bila v preteklosti društva upokojencev kot tudi stranka DeSUS predvsem pristan za samopromocijo posameznikov. Še regresa v dveh višinah niso bili sposobni izpogajati, čeprav ZUJFa že davno ni več. Ne zanimajo nas politične zdrahe, temveč naše pokojnine. Kot je ob priliki dejala predsednica Slovenije Nataša Pirc Musar: potrebno se je pogovarjati, potreben je konstruktiven dialog. Slednjega žal ni.

Tudi davek na nepremičnine je očitno misija nemogoče. Zakaj? Ker imajo najbogatejši v lasti enormno število nepremičnin. Več kot 20.000 praznih stanovanj, več tisoč stanovanj, ki se oddajajo na črno, kupovanje nepremičnin milijonskih vrednosti, pri čemer marsikdo ne more dokazati, od kje mu denar. Kaj sploh počne slovenska finančna uprava na tem področju? Država se mirno na letni ravni odpoveduje 100 milijonom evrov in več. V korist koga?

S spoštovanjem.