Vsi škandali z Berlinala

Vse odkar poteka rušenje Gaze, so oči javnosti uprte v filmsko industrijo, zlasti v večje filmske festivale, ki se radi pohvalijo z odprtostjo, strpnostjo, inkluzivnostjo in dajanjem glasu ranljivim, marginaliziranim in diskriminiranim skupnostim. Zato se ne smemo čuditi, da je bilo precej oči uprtih v 74. Berlinale, saj ta festival slovi kot eden najpomembnejših in najbolj političnih evropskih filmskih festivalov, poleg tega pa poteka v Berlinu, prestolnici države, ki se že ves čas jasno in glasno izreka v podporo Izraelu in si prizadeva utišati vsak glas v podporo Palestini. Prireditev, ki se je začela 15. februarja, končala pa deset dni kasneje, ni minila brez škandalov, pravzaprav se bo letošnji festival v zgodovino zapisal kot eden bolj kontroverznejših.

Začelo se je že pred začetkom, ko je v javnost prikapljalo, da so bili na odprtje festivala povabljeni tudi visoki funkcionarji nemške skrajnodesničarske stranke AfD. Po pogromu filmske in splošne javnosti so organizatorji sporočili, da so vabila preklicali.

Zanje prav tako neljub dogodek pa se je pripetil na zaključni konec tedna, ko je neznani »storilec« na enem izmed uradnih profilov Berlinala na Instagramu objavil izjave v podporo Palestini. Te so se denimo glasile: »Genocid je genocid. Vsi smo sokrivci«, »Od naše nerešene nacistične preteklosti do genocidne sedanjosti – vedno smo bili na napačni strani zgodovine. A ni še prepozno, da spremenimo svojo prihodnost«, ter »… v luči ekstremnega vzpona skrajne desnice v Nemčiji priznavamo, da smo s svojim molkom sokrivi za trajajoči izraelski genocid v Gazi in etnično čiščenje Palestine. Po dolgih notranjih razpravah smo se odločili, da dokončno opustimo misel, da nas „nemška krivda“ odvezuje zgodovine naše države ali naših današnjih zločinov kot naroda.«

»Sporne« objave so s profila na Instagramu umaknili in nastalo škodo skušali popraviti s sporočilom, da »te objave niso nastale na festivalu in ne predstavljajo stališča Berlinala«.

A tu se zgodba še ne konča. Nekoč najbolj politični festival, ki si ta hip očitno prizadeva za politično nevtralnost, je za najboljši dokumentarec nagradil No Other Land, film izraelskega novinarja Juvala Abrahama in palestinskega filmskega ustvarjalca Basla Adre, ki govori o sistematičnem izbrisu palestinskih vasi na Zahodnem bregu. Avtorja sta v zahvalnem govoru obsodila izraelski pokol nad palestinskim prebivalstvom ter izraelski sistem apartheida, Izrael pa je na zaključni prireditvi obsodil še ameriški filmski ustvarjalec Ben Russell, odet v palestinsko kefijo. Temu so sledili pogrom nemškega političnega vrha zaradi »enostranskih« izjav nagrajencev in pozivi k odstopu ministrice za kulturo Claudie Roth, ki se je v objavi na družbenem omrežju X branila, da je ob nagradi za najboljši dokumentarni film ploskala le izraelski polovici filmskega dvojca in ne njegovemu palestinskemu soavtorju. Bizarno.