Popoplavno betoniranje

Slovenija je lepa in raznolika dežela. Ima veliko naravnih znamenitosti, kulturnih zanimivosti in lepo kulturno krajino, ki učinkuje poetično. Ta je nastala tudi zaradi dolgotrajno spoštovanega prostorskega reda, že v avstro-ogrski državi, po prvi svetovni vojni pa je ta red večidel prevzela v izvajanje novonastala država Jugoslavija. Vse to je bilo pripoznano kot vrednota pri razmisleku, kako urejati prostor, tudi po drugi svetovni vojni, ko se je začelo družbeno upravljanje.

A slovenska kulturna krajina je danes vedno bolj ogrožena. Osnovna načela varovanja so se precej izgubila pri liberalizaciji upravljanja zasebne lastnine. Droben primer tega je značilen element slovenske krajine, kozolci. Profesor arhitekture Niko Kralj je o njih pripravil gradivo za razstavo Kraljevi kozolci. Njegov trud se ni obrestoval, kozolci v krajini doživljajo uničenje, čeprav so nekateri leta 1991 pridobili status kulturne etnološke dediščine oziroma spomenikov.

Podobno se dogaja s krajinsko sliko tudi na drugih področjih. V prejšnji družbeni ureditvi, ki bi jo lahko poimenovali lastništvo z omejeno razpolagalno pravico zasebnih lastnikov, je bil režim urejanja prostora diktiran in tudi uresničevan – tako se še danes razvija prostor v državah s kapitalistično ideologijo, red v prostoru je tam namreč navkljub kapitalizmu obvezen. V prejšnji ureditvi so bila v slovenski krajini tako opredeljena vaška naselja s kmetijsko dejavnostjo in z zaščitenimi »vaškimi jedri«. Tako so se varovala kmetijska gospodarstva in seveda tudi njihova podoba z vaško strukturo vred.

Edina obsežnejša izjema v dirigiranem razvoju prostora je bil pojav nedovoljenih gradenj zasebnih stanovanjskih hiš, ko je, če poenostavimo, vsak »lahko« gradil na svoji njivi. Oblast je namreč »mižala na obe očesi«, saj se je tako v precejšnjem obsegu reševalo stanovanjsko vprašanje in se je omogočala zasebna lastnina. Ker je že takrat veljala zaščita bivališča družine, so samograditelji hiteli, postavili objekt vsaj do prve plošče in se vselili, saj so bili s tem varni pred inšpekcijskimi odredbami o rušenju.

Svoboda po osamosvojitvi je režime varovanja vaških naselij odpravila. Ni pa odpravila pojava samograditeljstva in nelegalne gradnje. Ta se je vedno bolj širila in dosegla okoli leta 2016 že število približno 40 tisoč takih stavb. Tudi sicer je postalo »umeščanje v prostor« bolj sproščeno in samozadostno, pretežno na podlagi pobud večjih ali manjših investitorjev, marsikaterega iz tujine.

Ker se oblast ni upala oziroma zmogla odzvati drugače, je objavila »splošno amnestijo« in vse nedovoljeno bolj ali manj legalizirala, težave pa »pometla pod preprogo«.

Dokler niso prišle poplave.

Novice po lanskem katastrofalnem dogajanju ob poplavah so bile zelo intenzivne in sporočilne. To, kar se je zgodilo, je bilo grozljivo. In grozljivo je, kaj se očitno še lahko zgodi.

A pri vseh osnovnih poročilih za javnost je bila – in je še danes – značilna odsotnost strokovno znanih podatkov o »poplavnih prognozah« v Sloveniji. Pa so okviri znani: obstaja evropska protipoplavna direktiva (DIREKTIVA 2007/60/ES o oceni in obvladovanju poplavne ogroženosti), ki nam zapoveduje izdelavo kart nevarnosti in kart ogroženosti. Pri nas se še vedno pojavlja opredelitev »opozorilna karta«, kar je dosti premalo. V sedmem členu direktive o poplavah so jasno navedeni prostorsko načrtovanje, raba tal, zadrževanje vode, naravna poplavna območja in nadzorovano poplavljanje nekaterih območij, kar je vse pomembno za spodbujanje zelene in ne sive infrastrukture. Pri sedanjih sanacijskih izvedbah vsega tega ni zaslediti. Danes je vse usmerjeno v čiščenje in utrjevanje bregov vodotokov in čim hitrejšo sanacijo cest. Prostorsko načrtovanje, raba tal, zadrževanje vode, naravna poplavna območja in nadzorovano poplavljanje nekaterih območij ter pri tem tudi spodbujanje zelene infrastrukture so preloženi v oddaljeno prihodnost.

Obstajajo tudi druge, ravno tako obvezujoče direktive, predvsem s področja varstva narave, varstva voda nasploh, trajnostnega prostorskega razvoja, kar bi bilo vse treba kljub popoplavni sanaciji upoštevati v novih načrtih za urejanje prostora, posebno mesto bi moralo imeti urejanje krajine kot take. Problematiko poplavne varnosti in preventivnega urejanja smo dolga leta zanemarjali, kar je razvidno tudi iz obveznosti in časovnic, ki jih objavljajo evropske institucije.

O izvajanju protipoplavne direktive je sodišče Evropske unije že razsodilo. Ugotovilo je, da morajo članice pripraviti predhodne ocene poplavne ogroženosti, ki naj bi bile dokončane decembra 2011, opisujejo naj hude poplave, ki so se zgodile v preteklosti, in podobne dogodke, ki bi se lahko zgodili v prihodnosti; nadalje je zapovedano, da morajo pripraviti karte poplavne nevarnosti in ogroženosti, ki naj bi bile dokončane decembra 2013, in te naj prikazujejo območja, na katerih bi lahko poplave imele škodljive posledice. Tega je še več: tu je zapoved, da morajo imeti države načrte za obvladovanje poplavne ogroženosti, ki naj bi bili končani decembra 2015 in se uporabljajo za obdobje 2016–2021. Sodišče Evropske unije je komisiji tudi priporočilo, naj v okviru svoje nadzorne funkcije v skladu z direktivo o poplavah pri pregledu načrtov za obvladovanje poplavne ogroženosti v drugem ciklu in poznejših ciklih preveri, ali so države članice za ukrepe, povezane s poplavami, določile količinsko opredeljive in časovno omejene cilje ter tako omogočile, da se v skladu z direktivo o poplavah oceni napredek pri doseganju teh ciljev. Ciljni rok za izvedbo je bil marec 2022. V okviru priporočil je objavljena tudi priloga s primeri kart poplavne nevarnosti in ogroženosti, s podatki o višinah vode na poplavljenih območjih.

Iz opisanega je mogoče ugotoviti, koliko z vsem pri nas zaostajamo. V slovenskem Atlasu okolja za področje voda in poplav je večinoma prikazano, kakšne poplave se na katerih mestih lahko pričakujejo – skrajni domet so prikazi za 100-letne in 500-letne poplavne vode. V kartah nevarnosti je tudi napovedano, kako se v prizadetih krajih vode razlijejo, in seveda, da je pri obnovi v naseljih to treba upoštevati in se držati strokovnih podatkov. Lanske poplave so dosegle in presegle 500-letne prognoze. Obstajajo tudi podatki o plazljivosti terena, prav tako objavljeni v Atlasu okolja. Manjkajo pa še vedno izdelane »karte ogroženosti« s podrobnimi popisi stanja, kot to narekuje protipoplavna direktiva.

A kaj je bistveno? Da je edina preventiva ustrezno prostorsko in okoljevarstveno načrtovanje. Vsak poseg v prostor ima namreč večje ali manjše okolijske vplive, zato se mora to obravnavati sočasno.

V kartah v Atlasu okolja so tudi pomanjkljivosti, saj za nekatere vodotoke karte in prognoze niso izdelane, na primer za vodotok Pšato v Mengšu – prav tam, kjer je zalilo novi vrtec. Karta nevarnosti ne obstaja, ker je občina ali država očitno ni naročila.

Malomarno izpolnjevanje zahtev iz evropskih direktiv je prisotno tudi na drugih področjih urejanja prostora in varstva okolja.

A žal to ni edina težava. Eno bolj problematičnih je področje prometnega urejanja v državi, to s svojim stanjem meji že na »naravno katastrofo«. Tudi na tem področju obstajajo direktive in usmeritve, ki Slovenijo obvezujejo, ji ponujajo primere »dobre prakse«, ampak pri nas smo tudi na tem področju v zamudi za več let. Razmere nas prehitevajo in težava je vedno večja. Direktiva Evropske unije za varstvo pred zunanjim hrupom (pretežno hrupom prometa) na primer popolnoma jasno narekuje, kako se lotiti odprave intenzivnosti prometa, vse v povezavi z direktivo o varstvu zraka in drugimi. Da bomo spoštovali to direktivo, smo se obvezali že ob vstopu v Evropsko unijo, leta 2004. A danes smo vse sile usmerili v to, da bomo individualni promet elektrificirali, o vzporednih težavah pa ne bomo razmišljali, »smo preveč razseljeni v prostoru«, kar vse je posledica slabega urejanja prostora v zadnjih desetletjih, ko razdrobljenost občin učinkuje s svojimi zakonitostmi.

Za izpolnjevanje direktiv je odgovorna država, ki ima z vsem velike težave – Slovenija je v ponavljajočih se postopkih evropske komisije in v predhodnem postopku pred sodiščem EU zaradi neizpolnjevanja 11. člena direktive EIA (direktiva 2011/92/ EU). O celotni problematiki upoštevanja direktiv je veliko napisal ustavni sodnik dr. Rajko Knez v odklonilnem ločenem mnenju k odločbi št. U-I-327/20 leta 2022 ob presoji določil zakona o urejanju prostora. Ustavno sodišče je ob tem primeru poudarilo celo potrebo po spreminjanju ustave. Temeljna težava je, da nimamo primerno urejene participacije javnosti in nevladnih organizacij v postopkih umestitev v prostor, ki so glede na praktične primere pogosto okoljevarstveno nezakoniti, pa jih uradna oblast vseeno uveljavlja, vse na podlagi nepravilnih stališč pooblaščenih uradnih služb. K temu pripomorejo še načini upravnih postopkov za izdajanje (gradbenih) dovoljenj ter celoten postopek načrtovanja investicijskih objektov, v okviru priprave in izdelave prostorskih aktov in načrtovanja gradbenih objektov.

Primeri so znani – eden takih je hidroelektrarna Mokrice, pri kateri je pritožnikom že dvakrat uspelo v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja dokazati okoljevarstvene in s tem pravne nepravilnosti, ki jih vse uradne službe v postopku pred tem niso zaznale. Brez sodnega postopka do spoznanja o okoljevarstveno spornem načinu urejanja prostora sploh ne bi prišlo. Pri tem poplavna varnost ni v nasprotju z drugimi vidiki varstva okolja, ki so botrovali ugovorom k načrtovani ureditvi Save na lokaciji.

Podobno velja za druge takšne naložbe, ki jim oporekajo okoljevarstvene in druge nevladne organizacije, ko dokažejo »zmoto« uradnih služb. Če ti primeri ne pridejo do sodišča, se vsi ugovori javnosti in nevladnih organizacij preprosto prezrejo ali utišajo. Naštejmo le nekaj primerov: gradnja ceste 3. razvojna os od Koroške do Bele krajine, kanal C0 v Ljubljani, ljubljansko železniško vozlišče in potniški center, enopasovna gradnja »drugega tira« Divača–Koper. A ti so le javnosti najbolj znani.

Tudi veljavne strategije prostorskega razvoja Slovenije, ki zelo jasno določa nadaljnjo rabo prostora, preprosto ne izvajamo. Strategija je leta 2004, ko smo vstopili v EU in bili bolj »prilagodljivi«, uveljavila nabor »nosilcev urejanja prostora«, torej pripravljavcev »strokovnih podlag« za vsebine prostorskih aktov. A ta se je s časom vedno bolj osipal, med drugim je izpadlo ministrstvo za gospodarstvo, pa tudi ministrstvi za šolstvo, socialo in še številni drugi, posledica pa je »pobudniško« umeščanje poslovnih in proizvodnih obratov v prostor z danes na jutri. Vsaka investicija v prostoru se sreča z naravnimi in okoljevarstvenimi omejitvami – med drugim tudi s poplavno nevarnostjo ter z »zatečenim stanjem« in pravicami tam bivajočih, nato pa sledi proces usklajevanja, vedno sproti in vedno na novo. Državni urejevalec je iznašel »bližnjico«, to je institut »prevlade javne koristi«, ki je pogosto zgolj ekonomska, izvaja pa se kar po komisijskih postopkih, mimo zapovedanih pravil celovite presoje vplivov na okolje in drugih zapovedanih procedur, ki so predpisane za urejanje koordinacije med področji vpliva. Marsikomu je bil izredno všeč zakon o Magni, ki je v celoti obšel namene in bistvo postopkov celovite presoje vplivov na državni ravni in s tem tudi na občinski.

Pa zdaj, ob sanaciji poplavljenih krajev in cest, lahko rečemo, da ljudje in odločevalci spoznavajo, da sta prostorsko načrtovanje in umeščanje objektov v prostor interdisciplinarna in zahtevna procesa?

Pri pripravi, izdelavi in uveljavitvi prostorskih aktov odgovornost uradnih oseb ni vzpostavljena niti institucionalno niti osebno. Imamo nered in prevladujoči način odločanja je arbitrarno opredeljevanje mimo veljavnih zakonskih pravil in predpisov. Pa sploh ne omenjamo nepoznavanja evropskih direktiv, čeprav so obvezujoče. Javni uslužbenci delajo po navodilih nadrejenih, ti pa nimajo ne nadzora ne odgovornosti. Licenčni izdelovalci prostorskih aktov nimajo predpisanega zavarovanja za svojo odgovornost za škodljivo načrtovanje, na primer nedosledno uveljavljanje strokovnih pravil po nareku »pripravljavca«, recimo občinskega urada. Ne samo to. Izdelovalce poročil s področja varstva okolja plača investitor ali njegov projektant, delajo »po nareku in v interesu plačnika«. Doslednost v postopku prostorskega urejanja in s tem povezano odgovornost moti tudi politično spreminjanje že pripravljenih in javno obravnavanih predlogov prostorskih aktov v procesih uveljavitve. To še dodatno briše odgovornost vključenih v proces.

Naj se na tej točki vrnemo k poplavam. V Ljubljani na primer za veliko območje občine velja poplavni režim, izdelane so tudi bolj ali manj ustrezne karte nevarnosti, kart ogroženosti še ni. Ko pride investitor z željo, da bi gradil na poplavnem območju, se tako zgodi, da gradnja na takem območju z določili prostorskega akta ni prepovedana ali vnaprej omejena, končna sprejemljivost gradnje se prepušča oceni soglasjedajalca – to je vodarske službe. Ta za prepovedi na območju, ki je s prostorskim aktom sicer predvideno za gradnjo, noče prevzeti odgovornosti in poda samo pogoje varstva pred poplavnimi posledicami – na primer določi dvignjeno koto stavbe. Težava je, da pristojni soglasjedajalec oziroma mnenjedajalec že v postopku obravnave priprave prostorskega akta ni diktiral prepovedi, ker območje poplavne nevarnosti in ogroženosti ni urejeno že v prostorskem aktu.

Ko je država uvedla spremembo soglasij v mnenja, je s tem povzročila neobveznost upoštevanja takih mnenj, s končno presojo in odgovornostjo investitorja in njegovega projektanta. Vse to se prepušča bolj oddaljenim časom, ko sledijo večje ali manjše katastrofične posledice. Tudi pri poplavni ogroženosti.

Slabe so kadrovske ekipe po vseh uradnih službah, saj na upravnih enotah izdajajo upravna dovoljenja s področja gradenj strokovnjaki vseh mogočih poklicev, samo inženirskih ne. Na to je pred časom jasno opozorila Zbornica za arhitekturo in prostor. Upravni delavci, za katere je značilna opisana strokovna neozaveščenost, imajo že v osnovi težave z vsebino dokumentacije, ki jo dobijo za izdajo odločbe, zanašati se morajo na strokovno izjavo projektanta, ta pa seveda upošteva želje investitorja. Tako so lokacijski in okoljevarstveni pogoji umeščanja posameznega objekta v prostor odvisni od bolj ali manj pravilne in verodostojne presoje projektanta. Na ravni gradbenega dovoljenja ne bi smeli biti vsebinsko preveč osiromašeni, saj sicer ni mogoče dokazovati neškodljivosti za soseščino, upravni delavci pa tega sami brez projektne podlage tudi ne morejo presojati. Najnovejši predpisi, ki dovoljujejo veliko inženirske obdelave šele v fazi »projekta za izvedbo«, brez upravnega postopka, vezanega na to, so še škodljivejši, saj omogočajo špekulacije in izigravanje prizadete okolice.

Dodatna težava je, da so v geodetskih podatkih – ki so podlaga za vsak prostorski akt – podatki na sploh nedosledni in o vodotokih reducirani na samo bolj izstopajoče, ni pa podatkov o vseh izvirih in studencih, kot je bilo nekdaj. Zaradi tega kar nekaj vodotokov – še zlasti hudournikov – ni obravnavanih v poplavnih kartah, čeprav lahko močno ogrozijo okolico. A tu je še kataster parcel, ki naj bi bil podlaga za stvarno natančnost prostorskih aktov, skupaj s pojavnostjo vodnih teles na zemljiščih, saj močno zavaja, kar zadeva realnost podatkov, ker je tako ali tako samo »katastrski prikaz« in ne »geodetski načrt«.

Urbanistično inšpekcijo smo ob osamosvojitvi odpravili. Gradbena inšpekcija preverja samo in izključno skladnost investicijskega posega z gradbenim dovoljenjem.

Temeljna težava pri vsem navedenem je seveda odsotnost nadzora, preventivnega in posledičnega. Inšpekcijske službe delujejo samo »vzorčno«, dejansko so zaradi slabe kadrovske zasedbe neučinkovite, pravnega varstva pa tudi na sodiščih ni učinkovitega. Poglejmo, zakaj je tako. Urbanistično inšpekcijo smo ob osamosvojitvi odpravili. Gradbena inšpekcija preverja samo in izključno skladnost investicijskega posega z gradbenim dovoljenjem. V projekt za izvedbo ne more posegati, čeprav dokumentacija za gradbeno dovoljenje v svojem ozkem obsegu okoljevarstvenih problemov pogosto ne reši. Okoljevarstvena inšpekcija je zgodba zase, za celotno Slovenijo je zaposlenih le nekaj strokovnjakov. Za vse inšpekcije velja: »V skladu s sklepom Vlade RS, št. 06100-4/2015/15 z dne 2. 4. 2015, ministrstva, inšpektorati v njihovi sestavi in inšpekcije, ki delujejo v ministrstvih, na svojih spletnih straneh objavijo kriterije za določanje prioritetnih inšpekcijskih nadzorov, upoštevaje oceno tveganja na posameznem področju.« Če upoštevamo kriterije, ugotovimo, da velik del kršitev nikoli ne bo na vrsti za nadzor in sankcioniranje, saj strokovne skupine gradiva niso sposobne kvantitativno obdelati v celoti.

Po lanskih poplavah se je v slovenski družbi res začelo razpravljati o pomembnosti in potrebnosti pravilnega prostorskega načrtovanja in o dosledno izpeljanih upravnih postopkih. Različni strokovnjaki so se oglašali tudi doslej, pa brez uspeha. Se je zdaj vsaj to spremenilo? Poglejmo zadnji primer izigravanja predpisanih vsebin in postopkov v prestolnici. Kljub vsemu, kar vemo, se železniška postaja, avtobusna postaja in ceste v okolici urejajo »po hitrih postopkih«, brez obveščanja in vključevanja javnosti ali okoljevarstvenih strok. V maniri »prosvetljenega« absolutizma trenutno vladajočih krogov.

Seveda vemo, zakaj je tako. Temeljni problem v celotnem prostorskem urejanju v slovenski družbi s katastrofalnimi posledicami, ki smo jim priča, izhaja iz stalnega pritiska na »odpravo administrativnih ovir«, ki ima v sebi zelo jasno napeljevanje k čim večji »deregulaciji«. Pri tem so posebej glasni v Gospodarski zbornici Slovenije. Kot da mednarodne okolijske in družbene zaveze za naše podjetnike ne veljajo. O katastrofičnosti takega odnosa, ki se mu uklanja vsakokratna politika ne glede na »barvo«, je pisal Marcel Štefančič, jr. v Mladini februarja 2023 v članku Dan, ko nas je razneslo. Podnaslov članka »Če vam kdo omeni ’deregulacijo’, planite v zaklon« je zadel bistvo.

Če nereda na celotnem upravnem področju ne bomo odpravili, nas ne čaka nič dobrega – tudi posledična korupcija bo še naprej razjedala naš red, slovenska krajina pa bo slej ko prej do kraja uničena.

Dolgoletni proces spodkopavanja institutov pravne države na vseh ravneh, ki vsemu temu botruje, je bil tudi že večkrat omenjen, a ni bilo odziva pristojnih služb in politike.