Ali Ukrajina res izgublja vojno?

Nedvomno je Rusija država, ki krši osnovne človekove pravice svojih državljanov. Prepovedano jim je protestirati, prepovedano je dvomiti o predsednikovi misli, prepovedani so mediji, ki so kritični do oblasti. Dober ruski državljan je tih in ubogljiv, država pa zapira, muči in zastruplja posameznike, ki se upajo upreti režimu. Putinizem je totalitarna politična ureditev, Rusija pa država z imperialističnimi težnjami.

Nedvomno je tudi, da je Rusija napadla Ukrajino, najprej z zelenimi možici, nekaj let kasneje s tanki, raketami, težko oborožitvijo. Temeljni cilj »malce večje vojaške operacije« je bila demilitarizacija države in denacifikacija ukrajinskega vodstva ter priključitev štirih ukrajinskih regij Rusiji, to so regije Herson, Zaporožje, Doneck in Lugansk. Vojaško neizzvan napad na Ukrajino je bil očitna kršitev mednarodnega prava, zoper Putina pa je zaradi odgovornosti za vojne zločine v Ukrajini Mednarodno kazensko sodišče izdalo nalog za aretacijo. Simbolno, dokler bo Putin na oblasti, dokler bo živ, ga nihče ne bo aretiral. Vsa ta politična surovost je resnična, kot je resnična tudi neizprosna taktika ruske vojske, ki najprej z letalskimi in topniškimi napadi ruši mesta in vasi, nato pa vanje v valovih pošilja vojake, ki v tej »mesoreznici« prej ali slej zasedejo požgane ruševine. Žrtve na obeh straneh štejemo v desettisočih, ukrajinska vojska pa celo trdi, da je v zadnjih dveh letih v Ukrajini umrlo in bilo ranjenih skupno okoli 440 tisoč ruskih vojakov. Te podatke o žrtvah je treba jemati s pridržkom, štetje žrtev vojne ima vedno propagandni učinek, a obe strani sta imeli doslej strahotno veliko žrtev, tudi civilistov, otrok, čisto navadnih ljudi, ki jih je sredi dneva z neba napadel brezpilotni letalnik. Ukrajino je napadla večja država, ki ima več orožja, več vojakov, večjo gospodarsko moč. Do zdaj se je uspešno branila predvsem zato, ker so ji z orožjem, denarjem in obveščevalnimi podatki pomagale članice Nata. Tudi Slovenija je v ukrajinsko stepo poslala nekaj starih tankov in celo nekaj uporabnega orožja in streliva.

Danes, dve leti po začetku vojne, vojaška vnema zahodnih držav pojenja. Stvari so se začele spreminjati. Zahodni mediji so se začeli spraševati, ali Ukrajina v vojni izgublja. Britanski časnik The Economist piše o frustraciji Volodimirja Zelenskega, ki javno trdi, da bo ukrajinska vojska osvojila ozemlja, ki jih je zasedla Rusija, četudi ve, da se to ne bo zgodilo prav kmalu, če se sploh bo. Bruseljski Politico je konkretnejši. Razpoloženje na nedavni münchenski varnostni konferenci naj bi bilo nenavadno, turobno, udeleženci so se zavedali, da je v politiki do Ukrajine potrebna sprememba, a ni jasnih odgovorov, kako ukrepati. Težave so povsem konkretne, Ukrajincem primanjkuje streliva, nimajo dovolj granat, raketne oborožitve, na drugi strani pa je Rusiji kljub sankcijam gospodarstvo uspelo spremeniti v vojno gospodarstvo, poleg tega uvaža orožje iz Irana in Severne Koreje. »Gre za očiten vzorec. Videli smo ga pri tankih. Videli smo ga pri letalih. Videli smo ga pri pridržkih glede rabe raketnega topniškega sistema HIMARS. Veliko pozornosti je namenjene podrobnostim, opozorilom o tem, kako naj se to orožje uporablja, čeprav so nekateri pomisleki vojaško absurdni. Za to obsedenostjo se skriva strah pred eskalacijo. Ta je razumljiv, nihče si ne želi jedrske vojne, a to je to,« je za Politico povedal Edward Hunter Christie, strokovnjak za varnostna vprašanja pri Finskem inštitutu za mednarodna vprašanja. Na nemškem DW je pred dnevi nastopil Aleksander Gabujev, vodja berlinskega Carnegiejevega središča za Rusijo in Evrazijo. Dejal je, da Ukrajina sicer še ne izgublja, a odločilno bo letošnje dogajanje. »Ukrajina je na bojišču izgubila pobudo, poskuša v nekaj smereh, njena poletna protiofenziva ni prinesla večjih zmag. Zdaj z velikimi izgubami na obeh straneh napredujejo Rusi. Poleg tega so precej denarja vložili v svoj vojaškoindustrijski kompleks in v novačenje novih vojakov. Materialna prednost je na ruski strani. Brez velike podpore ukrajinski strani bi se vojna sreča lahko nagnila na rusko stran, četudi na koncu Putin ne bo dosegel svojih maksimalističnih ciljev.«

Zmedo na Zahodu z velikim zadovoljstvom izkoriščata ruski predsednik in njegova propaganda. Vse to samo še podžiga nadaljevanje vojne in njeno stopnjevanje v morebitni spopad med Natom in Rusijo, ki bi za seboj potegnil za svet pogubni jedrski spopad.

Ali torej res drži teza, da Ukrajina izgublja vojno z Rusijo in bo zaradi položaja na fronti morala spremeniti svoje cilje, torej bo primorana v pogajanja z napadalcem?

»Rusija vojaško in politično še naprej obvladuje dobro petino ozemlja, ki je pred njenim napadom pripadalo suvereni ukrajinski državi. Poleg ozemlja Ukrajina izgublja tudi demografsko, če vemo, da je leta 1991 imela 52 milijonov prebivalcev, danes pa ima država pod nadzorom približno 15 milijonov državljanov manj,« pravi slovenski sociolog Rudi Rizman. »To, ali se bo Ukrajina pogajala z Rusijo, v prvi vrsti ni odvisno od nje, kot tudi niso bili od nje odvisni geopolitični razlogi, ki so do te vojne pripeljali. Nobena vpletena stran, ne ruska in ne Zahod (predvsem ZDA oziroma Nato), pri tem ni imela v mislih predvsem njene suverenosti, temveč najprej svoje lastne geopolitične interese.« Rizman opozarja, da je imela tudi Slovenija tragično izkušnjo iz prve svetovne vojne, ko so ji velike države odvzele tretjino etničnega ozemlja, in pri tem ni bila edina. »Bojim se, da v tem pogledu 21. stoletje ni bistveno drugačno. Še več, kot priča zadnja vojna na Bližnjem vzhodu, je vojaška tehnologija samo še večkratno povečala uničevanje (etnično čiščenje oziroma genocid) Palestincev, ki so napoti velikodržavnemu (biblijskemu) projektu Izraela.« Kaj pa mirovna pogajanja? »Za zdaj med glavnimi igralci v tej vojni ni nobene pripravljenosti za pogajanja ali mirovno alternativo, kar priča, kako malo ti dajo na glas svojih državljanov v demokratičnih režimih in v avtoritarnem. Samo spomnimo se, da se v javnomnenjskih anketah v ZDA, Rusiji, Ukrajini in tako rekoč večini evropskih držav znatna večina anketiranih zavzema za končanje te vojne. Podporo vojni lahko dodatno oslabi zmaga Rusiji naklonjene desnice, tudi levice, na evropskih in nacionalnih volitvah, saj je več njenih voditeljev naklonjenih Rusiji oziroma Putinu. Vzemimo samo primer Le Penove. Čas ne dela za Ukrajino, ampak za Rusijo.«

V zadnjem februarskem poročilu o odnosu evropske javnosti do vojne v Ukrajini je tako zapisano, da je opazen trend zmanjševanja podpore Ukrajini, predvsem, kar zadeva finančno in vojaško pomoč. V Nemčiji 41 odstotkov vprašanih misli, da je poslana finančna pomoč prevelika, 80 odstotkov pa jih je prepričanih, da Evropa ni zmožna nadomestiti zmanjšanja ameriške pomoči. V Italiji 60 odstotkov vprašanih meni, da Ukrajincem ne smemo pošiljati orožja, skoraj polovica pa se jih je strinjala s potezo Madžarske, ki je v EU blokirala vojaško pomoč Ukrajini. Evropejci so glede vojne torej črnogledi, samo 10 odstotkov jih je prepričanih, da bo v vojni zmagala Ukrajina, enkrat toliko pa, da bo zmagala Rusija. Večina jih je sicer prepričana, da se bo vojna končala z dogovorom.

Pri nas je podobno, v zadnji raziskavi slovenskega javnega mnenja se velika večina vprašanih strinja s tezo, da je ruski vojaški napad nedopusten, a hkrati prevladuje mnenje, da je vojna v Ukrajini geopolitični spopad med ZDA in Rusijo. Samo 27,7 odstotka vprašanih soglaša s tem, da bi Slovenska vojska na mednarodnih misijah sodelovala v bojnih operacijah za vzpostavitev miru.

V EU sta se torej dve leti po začetku vojne pokazali utrujenost in brezvoljnost. Ljudje so se vojne navadili in naveličali. »To spoznava tudi Zelenski, ki je v več zahodnih prestolnicah ugotovil, da peša pripravljenost za vojaško, gospodarsko in s tem tudi politično podporo, da bi si lahko Ukrajina povrnila zasedeno ozemlje, kaj šele, da bi ’zmagala’ v vojni z jedrsko vojaško silo. In to ne le v Evropi, temveč predvsem med državljani ZDA, ki so Ukrajino in tudi Ameriki strateško in (geo)politično podrejeno Evropo praktično vpletle v to vojno. Še manj priložnosti ponuja ameriška politika, saj pri večini državljanov ni pripravljenosti, da bi država trošila milijardna sredstva v tej in drugih vojnah v svetu, ker ta sredstva pogrešajo doma. Trump utegne med volilno kampanjo izkoristiti ta prevladujoči sentiment Američanov,« še razmišlja Rudi Rizman. »Sicer pa se spomnimo ducatov vojn, ki so jih zagrešile ZDA, omenimo Vietnam, Afganistan, Irak, Libijo in druge, ki jih ta država ni premagala ali dosegla deklariranih ciljev in je po njihovem razrušenju svoje vojake skupaj z vojaškimi sredstvi, če žrtev niti ne omenjamo, pripeljala domov.«

»Iz zgodovine vemo, kako in na kakšen način velike in močne države rešujejo podobne težave; v tem primeru bi bilo to seveda v prvi vrsti na škodo teritorialno prikrajšane Ukrajine.«

Morda sta tudi ta »utrujenost« in politikantstvo nekaterih posameznikov prispevala k precej nespretni izjavi francoskega predsednika Emmanuela Macrona, da napotitev evropskih vojakov na ozemlje Ukrajine ni izključena. Evropski politiki, med njimi tudi slovenski minister za obrambo Marjan Šarec, so hitro zanikali Macronovo napoved, v senci tega prerekanja pa je nemški kancler Olaf Scholz razkril, da Francozi in Britanci v Ukrajini menda že sodelujejo pri upravljanju raket dolgega dosega. Oni, Nemci, česa takega menda ne bi nikoli storili.

»Velika Britanija in Francija imata v Ukrajini že nekaj časa specialne vojaške enote in vojaške svetovalce, CIA ima po zadnjih navedbah New York Timesa že najmanj deset let tudi svoja oporišča na vzhodu in po več mestih v Ukrajini. Tako kot Rusija, ki vojake novači v Nepalu, na Kubi in v Indiji, je tudi Ukrajina zbrala okoli 20 tisoč vojakov iz menda najmanj 50 držav. Po podatkih iz ameriških virov je v tej vojni na ukrajinski strani padlo že najmanj 50 ameriških državljanov,« še pravi Rizman. New York Times je konec februarja res poročal, da ukrajinske varnostne službe že leta sodelujejo z ameriško obveščevalno agencijo CIA, da je ta urila njihove elitne vojaške enote in da so blizu ruske meje zgradili 12 vohunskih centrov. »Macronov primer dobro ponazarja razklanost evropske politike, posebej razlike med ‘motorjema’ EU, ki se ne moreta poenotiti. Francoski politik je pogosto kontroverzen, nekoč je govoril o ‘možgansko mrtvem Natu’, v tej zadnji izjavi pa ga nasprotno oživlja. A nemara je bil njegov namen predvsem ta, da preveri, kako daleč misli Zahod s podporo Ukrajini. To zmedo na Zahodu z velikim zadovoljstvom izkoriščata ruski predsednik in njegova propaganda. Vse to samo še podžiga nadaljevanje vojne in njeno stopnjevanje v potencialni spopad med Natom in Rusijo, ki bi potegnil za seboj za svet pogubni jedrski spopad.«

Danes se ne zdi, da se je Putin pripravljen pogajati. Nasprotno, s pričakovano volilno zmago si bo le utrdil položaj, politično in vojaško. »Prav tako ne gre računati s ponovnim razpadom Ruske federacije. Putin tudi ne razmišlja o kakih pogajanjih, ker naj bi ga bila pri Minsku 1 in 2 po njegovem mnenju ’okrog prinesla’ nemška političarka in francoski politik.« A Ukrajina ima težave tudi z ameriškimi republikanci in Donaldom Trumpom. »Ta je v ’mešetarskem’ slogu že napovedal konec vojne v Ukrajini, za kar mu bo zadostoval dogovor s Putinom. Za naslednje dni Trump ni povabil k sebi kakega vodilnega politika iz EU, temveč Putinu naklonjenega Viktorja Orbána. To bo obenem sporočilo evropski desnici, tudi Orbánovim političnim somišljenikom v Sloveniji, da bodo ZDA s Trumpom spremenile geopolitično smer. Iz zgodovine že vemo, kako in na kakšen način velike in močne države rešujejo podobne težave, v tem primeru seveda v prvi vrsti na škodo teritorialno prikrajšane Ukrajine.«

Kako torej po mnenju Rudija Rizmana doseči mir ali vsaj prekinitev ognja? Kakšen naj bo politični dogovor? Bi se morala Ukrajina odpovedati delu svojega ozemlja? »Glede na izkušnje s sporazumoma Minsk 1 in 2 je Evropa v preteklosti zapravila priložnost za dialog s Putinom, v prvi vrsti zaradi svoje strateške podrejenosti ZDA. Pravi paradoks je, da bo, če bo Trump izvoljen, Putin v ZDA našel sogovornika, ki bo bolj pripravljen upoštevati interese Rusije, Evropa (EU) pa bo lahko zaradi notranje razklanosti in pomanjkanja geopolitičnih zamisli še naprej sanjala o svoji globalni vlogi. Na mir, ki bi ustrezal velikim in močnim, pa tudi manjšim in šibkejšim državam, bo moralo človeštvo, če bo imelo srečo, še dolgo čakati.«

V resnici smo danes v Ukrajini in tudi v Gazi priča razpadu mednarodnega prava, k čemur največ prispevajo tisti, ki imajo največjo moč. Velike države torej. »Rusija je odgovorna za vse svoje vojne v preteklosti in danes v Ukrajini, podobno so za svoje vojne v preteklosti in tudi danes na Bližnjem vzhodu odgovorne ZDA. Največje presenečenje je v tem pogledu EU, ki je s podporo Izraelu pri njegovem etničnem čiščenju in genocidu nad palestinskim ljudstvom mirno požrla poglavitne norme mednarodnega prava in ustanovne zavezanosti politiki miru in zavezi ’nikoli več’.«

V času, ko se države in politične skupnosti odrekajo mednarodnemu pravu in civilizacijskim normam, nastaja mednarodna skupnost, v kateri bodo kaj kmalu žrtve postale tudi druge države, ki bodo izgubile pravna jamstva za svojo varnost. V tej neprijazni mednarodni skupnosti bo v veljavi recept iz davnih peloponeških vojn. »Po njem močni delajo, kar hočejo, šibkejši pa se jim morajo ukloniti,« razmišljanje sklene Rudi Rizman.

Vedemo se kot mesečniki, svet, ki nastaja pred našimi zaprtimi očmi, pa je nevaren, nasilen in nepredvidljiv.