Razlika je očitna

Borut Mekina v zadnji Mladini podrobno opisuje katastrofalno stanje na stanovanjskem trgu v Sloveniji. Povsem jasno je, da je rešitev stanovanjske problematike in oblikovanje vzdržne stanovanjske politike predvsem politično vprašanje. Politika se namreč mora odločiti, ali je problem dovolj resen, da se bo prednostno lotila njegovega reševanja. Statistika je neizprosna in nas že dalj časa opozarja na naraščajoče nezadovoljstvo in pesimizem v družbi. In prav nevzdržno stanje na področju stanovanjske preskrbe ključno vpliva na percepcijo prihodnosti. V sistemu, v katerem si polno zaposlena oseba s povprečnim dohodkom ne more zagotoviti dostojnega bivanja, je nekaj hudo narobe.

Verjetno se vsi lahko strinjamo, da je za prihodnost in razvoj slovenske družbe brezperspektivnost, izhajajoča iz eksistencialnega problema posameznika z vsemi svojimi implikacijami, bistveno večji problem kot so bile avgustovske poplave. A vendar bo za popoplavno sanacijo politika našla 10 milijard evrov. Za reševanje stanovanjskega vprašanja pa proračun v prihodnjih treh letih predvideva skupaj le dobrih 75 milijonov evrov, približno toliko pa naj bi dobili tudi evropskih sredstev. Finančni minister bi se želel izogniti obremenjevanju proračuna in ponuja modele javno zasebnih partnerstev. Ob stanovanjskem skladu naj bi se v gradnjo stanovanj vključil SDH s pomočjo DSU. Vsi govorijo o Dunajskem modelu, ki sicer res dobro deluje, a je, kot v intervjuju pojasni gospod Schantl iz Dunajskega stanovanjskega sklada, zaradi zgodovinskih, predvsem pa kulturnih in sistemskih razlik težko prenosljiv v naše okolje.

Povsem očitno je, da kljub igranemu optimizmu ministra Maljevca ni resne politične volje za vzpostavitev vzdržne stanovanjske politike. Indikativno je, da v dveh letih delovanja vlada ni uspela pripraviti resne raziskave o dejanskih potrebah po novih stanovanjih, prav tako tudi ni pripravila zanesljive ocene števila praznih stanovanj (upam sicer, da se motim in da te analize obstajajo, a zaradi različnih interesov le niso bile javno predstavljene). Natančna analiza stanja je seveda predpogoj za resno načrtovanje rešitev, njena premišljena javna predstavitev pa bi opozorila na obseg in akutnost problema in vse njegove posledice.

Z regulacijo in primerno obdavčitvijo kratkoročnega oddajanja stanovanj ter uvedbo progresivnega nepremičninskega davka bi lahko v kratkem času stvari začeli spreminjati na bolje in vplivali na nenadzorovano ekspanzijo zasebnih nepremičninskih investicij, ki stanovanjskega problema ne rešujejo, ampak ga le povečujejo.

Bolj ali manj jasno je, da je rešitev mogoča le z neprofitno izgradnjo zadostnega števila javnih stanovanj. Politika mora končno sprejeti jasno določitev, da je to absolutna prioriteta, ter za začetek sprejeti ustrezno zakonodajo, ki bi omogočila brezplačni prenos vseh za gradnjo stanovanj primernih zemljišč v javni lasti, kar seveda zajema tudi zemljišča, ki jih upravlja SDH, na Stanovanjske sklade.

Z vzpostavitvijo sistema neprofitne izgradnje, ki bi vključeval tako državno stanovanjsko banko, kot tudi državno gradbeno podjetje, bi lahko zagnali pospešeno izgradnjo stanovanj. To bi zaradi nacionalnega obsega investicij lahko sprožilo nov razvojni cikel in razmislek o drugačnem ekonomsko socialnem modelu, predvsem pa vzbudilo vsaj malo upanja v boljšo prihodnost. Generacije, ki večinoma bivamo v tako ali drugače podarjenih stanovanjih, bi bile brez dvoma pripravljene sprejeti solidarnostni stanovanjski prispevek, ki bi prihodnost omogočil tudi generacijam, ki prihajajo za nami.