Brez šminkanja

Trattoria Blanch
Via Blanchis 35, Moš/Mossa (Italija)
Tel.: +39 0481 800 20
Pri Blanchu si lahko privezujete dušo od 12.00 do 14.30 in od 19.00 do 21.30; razen v sredo, ko je zaprto, ter v ponedeljek in torek, ko kuhajo le za kosilo.

Ambient:
v nekaj sob razdeljena domačna oštarija, na mizah so prti, osebje je hitro in prijazno, muzika je žuborenje gostov

Napitki:
odprto hišno belo in rdeče ter cela rajda buteljk z obeh strani Brd v cenovnem razponu od 20 do 25 evrov.

Vegetacija:
pri župcah in paštah je nekaj izbire, pri glavnih pa je na voljo gobji ragu

Dostopnost:
po navigacijskih komandah do velikega lastnega parkirišča; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
iskrena kuharija
bleki s petelinom
telečja krača

Ne tako fino:
semifredo s peperončinom

Prakticirajo precej poenotene cene: antipasti so stali 8, njoki, bleki in mineštra 9, vampi 11, telečja krača in polenovka 14, sladici 5, sorbet pa 3 evre.

»Končno so nam odobrili celodnevno stroko vno ekskurzijo!« je ob razgrnitvi konzumskega plana za prihodnje srednjeročno obdobje zavriskal vodja našega referata za čezmejno sodelovanje, ki je v luči združene goriške evropske prestolnice kulture 2025 še posebej firbčen glede dogajanja na tem področju. Po odličnem kofetu in listanju knjig v frišni knjikavarni Maks v Novi Gorici in pred obiskom mikro kevdrčka pri ta trenutek enem naših najbolj gajstnih vinarjev, Anžetu Ivančiču v Fojani, smo konzumobil parkirali še na velikem parkirišču prostorne in v času sobotnega kosila polno zasedene gostilne Blanch v Mošu, le kilometer ali dva od mejne črte.

Blanch je pogon z več kot stoletno tradicijo, ki se je precej trdno oklepa še danes. Jedilnik je po italijansko razdeljen na antipaste, prime, seconde in dolčete; jedi so lokalne, med celoletne klasike pa je posejane kar nekaj zanimive sezonske robe. V tem glupem času, ko zime ni več, vigred pa še ni na polno ozelenela, smo tako izkoristili priliko in – po začetnem privezovanju duše s sandanielskim pršutom, potrpežljivo narezanim z mojstrsko roko, kolekcijo treh različno staranih rokodelskih sirov in na resne rezine narezano dišečo domačo salamo – srebnili odlično, aromatično župo iz artičok, iz zimske kolekcije pa še puhaste skutno-bučne njoke, zabeljene z maslom in odišavljene z dimljeno rikoto. Na tej točki je bilo bolj ali manj jasno še nekaj, namreč, da se tu striktno izogibajo vsakemu šminkanju jedi, da ni na nobenem krožniku nobenega motilca, ampak samo to, kar mora biti. Nobenih peteršiljčkov, rukol, dekorativnih paradajzkov ali korenčkov, nobenih balzamičnih prelivov ali kakšnih šarenih posipov – samo preproste, okusne, domače jedi.

Konkretno: na svilnato gladke domače bleke so postavili košček pečenega petelina in vse skupaj prelili z naravnim jusom od pečenja; lepo narezanih vampov niso zategovali z drobtinjenjem in parmezanjenjem, ampak so jih le dobro začinili, zdušili na sofrittu z dahcem paprike in paradižnikove mezge ter postregli z rezino bele polente. Skoraj identičen je bil še en krožnik, le da je tam karakterno vlogo odigrala funky, na grobo stolčena (verjetno samo dobro pretresena in premešana) polenovka. Iz rubrike resnega mesovja pa lahko poročamo o slinocedskem faktu, da so bile rezine telečje krače (podobno kot oni petlič na blekih okopane v lastnih sokovih) dovolj mehke, da bi jih na poslednji poti lahko nažličili.

Ob zaključku se bomo spotaknili ob edino okrancljano jed, precej brezvezno zmrzlino, ki naj bi bila zaostrena s peperončinom, a je bila le enodimenzionalno sladka in ob osvežilnem sorbetu, proper tisočlistnici ter za slovenske cenovne standarde zelo prijaznih cenah povzeli, da smo v Blanchu – tudi ob pomoči govorice rok in svoje zasilne italijanščine – dobro jeli in se fino imeli.