Krivica iz Depale vasi

Drago Kos je bil leta 1994 kriminalist, ki je vodil preiskavo nezakonite trgovine z orožjem, katere vrh je bil napad pripadnikov vojske na civilista v Depali vasi. Za Mladino je popisal dejansko dogajanje v tistem času.

Letos mineva trideset let od dogodkov v Depali vasi, ki so pomembno zaznamovali slovensko politiko in državo takrat in danes – s temi dogodki je namreč kulminirala »mater vseh slovenskih afer«, trgovina z orožjem, natančno preiskana, pa nikoli kaznovana.

Ker sem bil kot vodja skupine kriminalistov, ki so preiskovali trgovino z orožjem po slovenski osamosvojitvi, aktivni udeleženec teh dogodkov, bom zgodbo pisal v prvi osebi, da ne bi prišlo do dvojne pomote: da ne bi kdo mislil, da si zadeve enostavno izmišljam, in da res ne bo nobenega dvoma, da pišem kot nekdo, ki je v opisani zgodbi tudi sam sodeloval.

Leta 1993 so kriminalisti po vseh slovenskih policijskih upravah iz različnih virov začeli pridobivati informacije, ki so kazale na to, da se v Sloveniji nekdo na veliko ukvarja z nedovoljeno trgovino z orožjem, ki je potovalo na bojišča Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Ne samo, da je preprosto izginilo na tisoče ton vojaške opreme, orožja in streliva, ki jih je ob umiku za seboj pustila JLA, v koprski luki je pristajalo na desetine ladij, s katerih so izkrcavali vse vrste tehnike, orožja in streliva ter jih prevažali v sosednjo Hrvaško in naprej, vse več je bilo tudi podatkov, da kupci nabavljeno robo plačujejo z zaboji gotovine. Kot vrhunec vsega pa se je pripetilo še to, da je skorajda prišlo do streljanja med kriminalisti, ki so preiskovali konkreten primer takšnega posla, in specialci, ki so ta isti posel in njegove udeležence varovali s svojim orožjem.

Ker je bilo hitro jasno, da se dogaja nekaj, za kar ni podlage v slovenski zakonodaji, in ker je bilo to »nekaj« tako veliko, da je grozilo, da se bo države praktično takoj po osamosvojitvi prijel sloves mednarodnega trgovca z orožjem, je bila na ministrstvu za notranje zadeve sprejeta odločitev, da bomo v okviru operativne obdelave »Ovira« poskušali preprečiti nedovoljeno trgovino z orožjem, identificirali osumljence in jih kazensko ovadili pristojnim tožilstvom.

Iz meseca v mesec po uvedbi operativne obdelave smo bili preiskovalci in tudi naši nadrejeni, z ministrom Ivanom Bizjakom vred, vedno bolj osupli nad zbranimi podatki. Jasno se je kazalo, da sta centra nedovoljene trgovine z orožjem v državi dva: eden, manjši, kar na ministrstvu za notranje zadeve samem, in drugi, mnogo večji, na ministrstvu za obrambo. Nezakonita dejanja posameznikov na notranjem ministrstvu je bilo razmeroma lahko preiskovati, saj nam je bila dostopna vsa dokumentacija – tudi tista o prehodih državne meje neskončnih kolon nepregledanih tovornjakov, napolnjenih z orožjem in strelivom, ki bi morali biti po ukazu prejšnjega vrha ministrstva uničeni, pa nista bili – in so bili osumljenci in priče pripravljeni govoriti, preiskava kaznivih dejanj posameznikov na obrambnem ministrstvu pa se je vedno bolj zapletala. To v bistvu niti ni bilo čudno, saj smo takrat že imeli na voljo dokaze, da nedovoljeno trgovino z orožjem vodi kar sam vrh te institucije, z ministrom Janezom Janšo vred. Ta je bil na naše veliko presenečenje celo tako nespameten, da je osebno podpisoval prejeme gotovine od kupcev, predvsem tistih iz Hrvaške. Te gotovine je bilo toliko, da so bili vojaški zaboji za orožje včasih premajhni, da bi jo lahko shranili v njih, ko so jo pripravljali za transport v Celovec, kjer so jo polagali na nam tudi že znane bančne račune.

Takrat smo že imeli na voljo dokaze, da nedovoljeno trgovino z orožjem vodi kar sam vrh te institucije, z ministrom Janezom Janšo vred.

Vedeti, kaj se dogaja, je za kriminaliste vedno šele prvi korak. Naslednji, veliko težji, je zbiranje dokazov o krivdi posameznikov, v tem primeru tistih, ki so nedovoljeno trgovino z orožjem bodisi organizirali bodisi v njej sodelovali. Zadeva je bila še toliko bolj zahtevna, ker je Državno tožilstvo Republike Slovenije naredilo čisto vse, da nobena od zadev ne bi prišla pred sodnika. Tožilka Barbara Brezigar nikakor ni želela sprejeti naše pobude, da bi avstrijsko pravosodje zaprosili za podatke o bančnih računih v Celovcu, pritoževala se je nad ravnanji kriminalistov, ki so si »drznili« zaslišati Janeza Janšo, orožarske kazenske ovadbe, ki so jih pred njo pregledali in popravili največji mojstri slovenskega državnotožilskega ceha, je označevala kot nevredne tožilske obdelave. Skratka, kljub več kot dvajsetim kazenskim ovadbam zaradi nedovoljene trgovine z orožjem in kljub na desettisoče zaseženih kosov vojaškega orožja niti eden od osumljencev ni končal na sodišču. Nič čudnega, da je takratni starosta slovenskih preiskovalnih sodnikov izjavil: »Ob takšnih tožilcih ovadeni sploh ne potrebujejo zagovornikov.« In na žalost je imel prav – Republika Slovenija je takrat in za vselej zamudila zgodovinsko priložnost, da bi kot povsem nova država dokazala, da pravo velja v enaki meri za vse. Namesto tega je postalo jasno, da je za pravni položaj osumljencev v slovenskih kazenskih postopkih še kako pomembno, v kateri politični stranki in na kakšnem položaju so. Od takrat do danes se je to potrdilo kar v nekaj primerih, pri posameznih tožilcih in tudi sodnikih na vseh stopnjah, še najmanj razlogov, da se zaradi tega pritožujejo, pa imajo ravno tisti, ki slovensko pravosodje zmerjajo s »krivosodjem«.

Na ministrstvu za obrambo med našim preiskovanjem njihovih kaznivih dejanj seveda niso mirovali. Nasprotno, prešli so v protinapad. Najprej so se odločili, da nas bodo poskušali zmesti z delno resničnimi in delno insceniranimi zgodbami o nadzorovanju in zasledovanju novinarjev. V demokratični družbi, za katero se je takrat nova država imela, je bila to nadvse resna zgodba, ki jo je bilo seveda treba preiskati tudi po policijski plati, sploh, ker naj bi ta nadzor in zasledovanja izvajali pripadniki takratne specialne brigade Moris. To je bila specialna vojaška enota s sedežem v Kočevski Reki in pod neposrednim poveljstvom samega ministra za obrambo, Janeza Janše. Do takrat smo tudi že vedeli, da se ta enota ne usposablja samo za specialne vojaške operacije, ampak tudi za tajna zasledovanja, prikrite vstope v zaprte prostore, pa tudi za tajne hišne preiskave, po čemer je do osamosvojitve slovela predvsem zloglasna Udba. Hitro je postalo jasno, da si je Moris res dal opraviti z nadzorovanjem novinarjev, kmalu pa so nam začeli podtikati tudi dokumentacijo, ki je postajala vedno bolj nelogična, neverjetna ter tudi vedno bolj očitno ponarejena. Kljub temu smo tudi pri preiskovanju teh zgodb izgubili veliko energije, zadevo smo vseeno zaključili s kazensko ovadbo, ki je vsebovala neizpodbitne dokaze proti ponarejevalcu uradnih vojaških dokumentov, kar je priznala tudi tožilka Barbara Brezigar, pa je kazensko ovadbo vseeno zavrgla in v posmeh slovenskemu kazenskemu pravu in vsemu našemu trudu v sklepu o zavržbi navedla, da – poenostavljeno – ne bi bilo pošteno preganjati samo ponarejevalca, ne pa tudi tistih, ki so mu odredili ponarejanje. Ni pa nepomembno dejstvo, da je bil ponarejevalec isti človek, Mitja Kunstelj, ki je odigral zelo pomembno vlogo v še eni operaciji obrambnega ministrstva, v operaciji, ki se je končala v Depali vasi.

Šele veliko let pozneje sem izvedel, da je specialna brigada Moris tisto noč v okviru vaje, ki so jo poimenovali »Manever«, s helikopterji in oklepniki vadila desant na nekatere objekte v Ljubljani.

Eden od poskusov Janeza Janše, da bi našo preiskavo speljal na napačen tir, je bilo tudi »odkritje« orožja na letališču Maribor. Na njem je bilo namreč spravljenih več ladijskih zabojnikov, napolnjenih s tisoči avtomatskih pušk in ročnih metalcev granat, ki so bili namenjeni pripadnikom vojske Bosne in Hercegovine. Za to orožje so vedeli lokalni policisti in tudi obe naši obveščevalni službi, Janša pa se je odločil, da ga bo izkoristil v dva namena: da zavre našo preiskavo in da svojega najljubšega sovražnika, Milana Kučana, obtoži vojaškega udara, za kar naj bi bilo pripravljeno to orožje. Prva nakana mu je uspela, saj smo kriminalisti seveda morali preiskati vse okoliščine tudi te zgodbe, druga pa se mu je sfižila, saj je hitro postalo jasno, da je posredni krivec za to, da se je na letališču v Mariboru nakopičilo toliko orožja, kar on sam. Cene, ki so jih za prodajo orožja Bosni in Hercegovini zahtevali on in njegovi preprodajalci, so bile kar nekajkrat višje od običajnih cen orožja na črnem trgu, bosansko-hercegovska država pa ni imela toliko denarja, zato so Slovenijo prosili za odprtje nove »linije«, prek katere bi dobivali cenejše orožje, ki so ga potrebovali za obrambo Sarajeva in druge spopade z JLA. Zadeva je šla celo tako daleč, da smo Slovenci kot kompenzacijo za neplačano orožje Bosni in Hercegovini enostavno zasegli enega od njihovih helikopterjev, ki je v Sarajevo poskušal leteti prek našega ozemlja. Kakorkoli že, nova linija za dobavo orožja BiH je bila ustanovljena, vodila jo je slovenska civilna obveščevalna služba, pa jo je že pri prvem poslu prekinil Janez Janša, ki se je s tem seveda znebil tudi neprijetne konkurence. Zadevo smo kriminalisti preiskali, v pripor poslali nekaj pripadnikov obveščevalne službe, potem pa so se po zgledu kolegov v Ljubljani tudi mariborski državni tožilci odločili, da za to dejanje ne bo nihče odgovarjal, in so tako spremenili njegovo pravno kvalifikacijo, da je postalo jasno, da bo zadeva v postopku pred sodiščem padla. To se je tudi zgodilo, za nas, kriminaliste, pa je pomenilo, da smo spet izgubili nekaj mesecev dragocenega časa, ki bi ga sicer lahko porabili za preiskovanje veliko obsežnejše, dosti bolj nevarne, predvsem pa precej bolj dobičkonosne trgovine z orožjem obrambnega ministrstva.

Janša je, da bi naše preiskovanje speljal na napačen tir, našemu informatorju – to so državljani, ki prostovoljno in brez plačila sodelujejo s policijo pri preiskovanju hujših kaznivih dejanj in zaradi tega nimajo nobene posebne pravice, kvečjemu vrsto dolžnosti – podtaknil pripadnika svojega ministrstva, ki je začel igrati dvojno igro, ki pa je bila v bistvu celo trojna. Ta človek, Mitja Kunstelj, že omenjeni ponarejevalec vojaških dokumentov, namreč ni dostavljal podatkov samo nam in ministrstvu za obrambo, ampak tudi slovenski obveščevalni službi. Tega takrat seveda nismo vedeli, pa čeprav nam je vodstvo Sove v nekem primeru želelo povedati, kaj se pravzaprav dogaja, vendar so naši nadrejeni oholo zavrnili njihovo ponudbo, zaradi česar smo operativci ostali brez zelo pomembnih informacij.

Janez Janša se je na prihajajoče dogodke pripravljal tudi politično – kot minister za obrambo je svojega nadrejenega, to pa je bil predsednik vlade dr. Janez Drnovšek, obveščal o tem, kaj se dogaja. Seveda pa ni govoril o kriminalističnem preiskovanju trgovine z orožjem, ampak o tem, da naše, torej notranje ministrstvo zbira obveščevalne podatke o delovanju Slovenske vojske za neidentificirane tuje uporabnike. Če bi bilo to res, bi bila zadeva seveda skrajno resna, že kar kritična: ne gre pozabiti, da so minila šele tri leta od osamosvojitve, do katere je prišlo tudi ali predvsem po zaslugi oboroženega upora, zdaj pa naj bi tuji obveščevalci za prodiranje v vojaško strukturo novoustanovljene države uporabljali kar njeno lastno kriminalistično policijo. Janez Drnovšek je seveda razpolagal s kopico naših poročil in tudi poročil Sove in je vedel, da so zgodbe, ki mu jih prodaja Janez Janša, navadne bučke. Je pa hotel imeti mir v vladi, zato je od obeh ministrov, Janeza Janše in Ivana Bizjaka, zahteval, da takoj prenehata z dejanji, ki so povzročala konfrontacijo med ministrstvoma. Za nas, kriminaliste, je to pomenilo, da smo morali zamrzniti delovanje svojega informatorja, seveda pa nismo mogli zamrzniti svoje preiskave, h kateri nas je zavezoval zakon o kazenskem postopku. Torej smo nadaljevali preiskavo brez aktivnega angažiranja svojega informatorja. Zahteve predsednika vlade pa se ni držal Janez Janša: njihov predstavnik je še vedno komuniciral z našim človekom in mu med drugim povedal tudi to, da Janša brezpogojno vztraja, da njegove službe nadaljujejo operacijo zamegljevanja naše preiskave, tudi zato, da bi našega informatorja nekega dne »z lisicami na rokah kot vohuna vrgel pred Janeza Drnovška«.

Pa še nekaj drugega se je začelo dogajati, o čemer sem zgodbo lahko sestavil šele mnogo let pozneje: nekega dne me je v pisarno poklical takratni državni sekretar za javno varnost, danes bi bil to generalni direktor policije, in mi odredil, da naj sestavim načrt aktivnosti slovenske policije v primeru državnega udara. Kot šolan kriminalist seveda nisem imel pojma, kakšen naj bi bil videti takšen dokument, a ukaz je ukaz in spisal sem nekaj, za kar sem bil prepričan, da bo podlaga za kakšno od številnih policijskih vaj. Na svoje veliko presenečenje pa sem čez nekaj dni ugotovil, da se nekateri ukrepi iz mojega dokumenta – predvsem okrepljeno varovanje najpomembnejših predstavnikov in objektov države – res izvajajo. Ampak še vedno nisem niti razmišljal o tem, da bi kdorkoli v državi res lahko pripravljal državni udar.

Predstavnik obrambnega ministrstva pa je vedno bolj silil v našega informatorja, in tudi zaradi tega je ta dobil natančna navodila o prepovedi kakršnekoli iniciative v razmerju do »kolega« z obrambnega ministrstva, zaradi vedno bolj izražene grožnje Janše pa tudi navodila o ravnanju, če bi vojaške strukture poskusile izvesti aretacijo. Čeprav je bilo slovensko pravo absolutno jasno glede tega, da pripadniki ministrstva za obrambo na nevojaških površinah nimajo nobenih pooblastil v razmerju do civilistov, kar je bil tudi naš informator, smo glede na dotedanje dogajanje že vedeli, da lahko pričakujemo prav vse.

In potem je prišel 21. marec 1994, dan, ko so pripadniki Slovenske vojske v Depali vasi pri Domžalah »aretirali« našega informatorja, s tem prekršili vsa svoja pooblastila in ga tako prebutali, da je končal v bolnišnici. Kot nam je pozneje uspelo rekonstruirati dogodke tistega dne, je našega človeka spet poklical Kunstelj in mu povedal, da gre za izredno nujno zadevo in da se morata dobiti osebno. V nasprotju z navodili je informator odhod na srečanje zamolčal in se s Kunstljem dobil v Domžalah. Tam mu je Kunstelj povedal, da Janša vztraja pri njegovi aretaciji ravno na ta dan in da je zato od nadrejenih dobil sveženj dokumentov, ki naj bi jih pustil v informatorjevem vozilu, kjer bi jih potem vojaki našli in z njimi dokazovali, da se naš informator ukvarja z vojaško obveščevalno dejavnostjo. Dogovorila sta se, da Kunstelj dokumentov ne bo pustil v avtu informatorja, ta pa je naivno mislil, da se pred Janševo ekipo lahko reši z begom domov, v Trzin. Na tej poti ga je pri Depali vasi prestregla posebej izbrana ekipa vojaških specialcev, zablokirala njegovo vozilo, razbila okna in ga kar skozi okno potegnila iz avta, vanj pa položila dokumente, ki naj bi jih tja dal že Kunstelj. Zadeve pa so se zapletle: ne samo, da je na kraj njihovega dejanja po naključju prišla patrulja prometnih policistov, zaradi katere so morali prenehati s pretepanjem informatorja, dokumente, ki so jih med tem že odvzeli Kunstlju, pa so položili na razbito steklo v avtomobilu in ne pod njega, kjer bi morali biti, če bi bili res v avtu, ko se je na njih vsulo steklo, ki so ga razbili, ko so s kopiti pušk mlatili informatorja. Ni jim preostalo drugega, kot da so svojo okrvavljeno žrtev spravili v bolnišnico in pripravili vse potrebno, da so v naslednjih dneh prek svojih novinarjev Sloveniji in svetu razlagali, da so ujeli »nevarnega vohuna«. Seveda so bile njihove predstave za javnost eno, realnost pa drugo: še isto noč so ugotovili, da za postopke z informatorjem nimajo nobene pristojnosti, in so ga predali policiji, vsi nadaljnji postopki pa so pokazali, da so se hudo pregrešili zoper pravne norme, ki so urejale njihova pooblastila, čeprav je državno tožilstvo v podobi Barbare Brezigar spet poskrbelo za to, da so za svoje početje ostali nekaznovani.

Gotovine je bilo toliko, da so bili vojaški zaboji za orožje včasih premajhni, da bi jo lahko shranili v njih, ko so jo pripravljali za transport v Celovec, kjer so jo polagali na nam tudi že znane bančne račune.

Ker je bilo jasno, da so vojaški pretepači v Depali vasi delovali po ukazih Janeza Janše, je predsednik vlade, dr. Drnovšek, začel postopke za njegovo razrešitev. To je privedlo do tega, da se je Slovenija znašla na pragu državnega udara. Specialna brigada Moris je že pred tem sklicala vse svoje aktivne in rezervne pripadnike, to so policistom v rutinskih kontrolah prometa povedali kar oni sami, ko so bili zaustavljeni, ko so predvsem ponoči drveli proti Kočevski Reki. Vedeli in videli smo tudi, da je Ljubljana polna do zob oboroženih pripadnikov Morisa, ki so se v civilnih oblačilih in v civilnih vozilih prevažali po mestu okrog parlamenta, vlade, RTV ... Še vedno pa smo naivno mislili, da gre zgolj za vojaško napenjanje mišic.

Tudi ko me je informator konec februarja 1994 obvestil, da je Moris pripravljen za državni udar, mu nisem verjel in o tem tudi nisem obveščal nadrejenih. Potem pa se je zgodilo: ponoči me je okrog dveh zjutraj prebudil vojaški helikopter, ki je letel dobesedno samo nekaj metrov nad ljubljanskimi strehami. V trenutku sem bil buden, besen sam nase in prepričan, da sem hudo zamočil: vedel sem, da se pripravlja državni udar, pa o tem nisem obvestil nikogar. Planil sem v avto in se zapeljal mimo nekaterih objektov v Ljubljani, kjer sem pričakoval vojsko, pa nisem našel nikjer nikogar. Šele veliko let pozneje sem izvedel, da je specialna brigada Moris tisto noč v okviru vaje, ki so jo poimenovali »Manever«, s helikopterji in oklepniki vadila desant na nekatere objekte v Ljubljani.

Česar pa nisem vedel ne takrat in tudi ne še naslednjih nekaj let, pa je bilo to, da je Janševe načrte poznal tudi poveljnik policijske specialne enote, Vinko Beznik, eden najzaslužnejših za slovensko osamosvojitev, ki je tudi vedel, da načrt možnega državnega udara obsega posredovanje po zraku in po kopnem. Slednjega bi naj izvedla vojaška oklepno-motorizirana enota iz Kočevske Reke. Beznik je vedel, da brez prisotnosti te enote v Ljubljani udar ne more uspeti, in odločil se je, da jo bo s svojimi fanti, ki so bili zaradi aktivnosti v Kočevski Reki že nekaj časa v popolni bojni pripravljenosti, zaustavil daleč od naseljenih mest, če bi prišlo do streljanja. Na srečo so bili specialci iz Morisa na noč, ko so v državnem zboru odstavljali Janšo, toliko prisebni, da niso tvegali spopada s policijsko specialno enoto, oboroženo tudi s protioklepnimi raketami, in sploh niso zapustili izhodiščnega položaja v Kočevski Reki.

O tem, kako so potekali dogodki pred napadom v Depali vasi, med njim in po njem, je svojo verzijo bolj kot ne predstavljala zgolj ekipa okoli Janše, pa čeprav so nekateri od njih končno spoznali, kaj se je zgodilo, in so se za to tudi javno pokesali. Druge nas je vezala poklicna molčečnost, tretji – politiki – pa so morali molčati, da se ne bi zamerili dr. Drnovšku, ki se je zaradi političnega miru v državi tudi potrudil, da nobena parlamentarna preiskovalna komisija ni dokončala preiskave o trgovini z orožjem. Je pa bilo o tem napisanih kar nekaj zelo verodostojnih knjig in v nasprotju z drugimi zgodbami, v katerih so Janševi odvetniki hitro grozili s tožbami, se avtorjev teh knjig niso niti dotaknili. Seveda pa te knjige ob orkestriranem delovanju nekaterih in izgubi spomina drugih novinarjev niso mogle povsem preglasiti Janševih fantazij o tem, kaj in zakaj se je zgodilo v Depali vasi. Nekateri od teh novinarjev – kar poglejte si Odmeve TVS v prihodnjih dneh! – se bodo gotovo spet angažirali pri obrambi lika in podobe svojega političnega idola.

Vedeli in videli smo tudi, da je Ljubljana polna do zob oboroženih pripadnikov Morisa, ki so se v civilnih oblačilih in v civilnih vozilih prevažali po mestu okrog parlamenta, vlade, RTV ...

Ker pa bo Janez Janša tudi letos spet jokal, kakšna krivica se mu je zgodila v Depali vasi, je treba na glas povedati še tole: krivica se je res zgodila, ampak ne njemu! Zgodila se je slovenskemu pravnemu redu: namesto da bi človek, ki je vodil nezakonito trgovino z orožjem neslutenih razsežnosti in več kot očitno zlorabljal slovensko ministrstvo za obrambo in vojsko za svoje politične in premoženjske cilje ter se igral z mislijo o državnem udaru, končal na sodišču, kar bi se moralo zgoditi v vsaki državi, ki vsaj malo da na svoje lastno pravo, še vedno vedri in oblači v slovenski politiki. To dokazuje, da se od osamosvojitve do danes slovenski organi odkrivanja in pregona ter slovensko pravosodje niso bili sposobni soočiti niti z najhujšimi kršitvami pravnega reda. Glede na odnos trenutne politike – tako leve kot desne – do njih pa je tudi vprašanje, kdaj se sploh bodo.