Populisti, nacionalisti in demagogi

Devetega junija bodo v Sloveniji četrte evropske volitve, zato za začetek napišimo nekaj osnovnih pravil. Volilna opravila so se začela 11. marca, organizatorji kampanje morajo poseben račun odpreti do 24. aprila, 10. maj pa je zadnji dan, ko so lahko vložene liste. Nato bo v noči s 7. na 8. junij začel veljati volilni molk, volitve so dan kasneje, neuradni izidi bodo znani že nekaj ur po zaprtju volišč. Letos bo Slovenija v Bruselj prvič poslala devet poslancev, dva več kot na prvih volitvah leta 2004.

Kandidate za evropske poslance lahko predlagajo politične stranke ali volivci, njihove državljanske liste morajo biti podprte z vsaj 3000 podpisi. Volilna pravila še določajo, da na kandidatni listi noben spol ne sme biti zastopan z manj kot 40 odstotki, vsaka lista pa mora biti sestavljena tako, da je najmanj en kandidat vsakega od spolov uvrščen v zgornjo polovico liste. Volilni sistem na evropskih volitvah je sicer proporcionalni s preferenčnim glasovanjem, kar pomeni, da imajo volivci možnost vplivati na izbiro kandidatov in ne le na izbiro političnih strank. Z drugimi besedami – v Bruselj lahko volivci pošljejo tiste, ki na listi niso uvrščeni na najvišja mesta.

Na evropske volitve v Sloveniji hodi malo ljudi. Že na prvih, prelomnih, je bila volilna udeležba zgolj 28,35-odstotna, nato se je zmanjšala, na zadnjih volitvah pa se je povzpela na »rekordnih« 28,89 odstotka. Ponekod v EU je drugače, leta 2019 je v Belgiji volilo 88 odstotkov volilnih upravičencev, na isti dan so bile sicer tudi splošne volitve, na Danskem 66 odstotkov, v Španiji in Nemčiji 61 odstotkov, povprečje EU pa je bilo 51-odstotno. Slovenska volilna udeležba je bila leta 2019 sicer tretja najnižja v EU, slabši od Slovenije so bili samo še na Češkem in Slovaškem. Danes, ko je v času Golobove vlade večina volilnega telesa znova razočarana nad politiko, se bo volitev udeležilo malo ljudi.

Nizke ocene

EUmatrix je organizacija, ki zbira in vrednoti informacije o delovanju Evropske unije in o načinu odločanja v njej. Analizira delo vsakega izmed evropskih poslancev. Konec februarja je EUmatrix objavil lestvico najvplivnejših posameznikov, ki sedijo v evropskem parlamentu. Na njej pričakovano vodi predsednica evropskega parlamenta Roberta Metsola, sledita ji Manfred Weber, vodja EPP, pa Iratxe García iz skupine S & D. Pričakovana je tudi ocena, da so v evropskem parlamentu v povprečju najvplivnejši nemški poslanci, zanimivo pa je, da naj bi imeli francoski in italijanski glede na svojo številnost razmeroma manjši vpliv. EUmatrix še navaja, da so med predstavniki manjših držav najuspešnejši Luksemburžani, Maltežani in Portugalci, manj pa Madžari in Ciprčani.

Ljudje, ki bi jih Janez Janša rad poslal v Bruselj, so posamezniki, ki so prepričani, da so največja težava Evropske unije migranti, geji in zagovorniki zelenih politik.

In Slovenci? Med stotimi najvplivnejšimi evropskimi poslanci ni prav nobenega iz Slovenije, dva pa se najdeta v posebnih razvrstitvah. Milan Brglez se je uvrstil med 20 najvplivnejših v kategoriji okolja, Irena Joveva pa med dvajseterico najvplivnejših na področju zdravja. Velikost sicer ni vse, naši sosedje Hrvati so uspešnejši, na lestvici najvplivnejših poslancev se je na 20. mesto uvrstila poslanka EPP Željana Zovko.

Pri EUmatrixu so glede slovenskih poslancev še zapisali, da je »vpliv naše države v evropskem parlamentu podpovprečen, zlasti zaradi omejene zastopanosti na vodilnih položajih in razmeroma skromnega zakonskega udejstvovanja«. Slovenija naj bi bila sicer nadpovprečno vplivna na področjih, kakršna so zdravje, okolje in zunanja politika, na področju financ, digitalizacije in vprašanj notranjega trga pa skorajda ne obstajamo. V EUmatrixu so februarsko poročilo o Sloveniji zaključili spodbudno. Zapisalo se jim je, da se naše države menda ni dotaknil nacionalistični val skrajnih populističnih političnih gibanj. Zato bi lahko Slovenija v naslednjem sklicu parlamenta »povečala svoj vpliv, saj bi lahko izkoristila položaje v centrističnih političnih skupinah«.

Vtis, ki ga ima Evropa o Sloveniji, je seveda drugačen, kot ga ima Slovenija o sebi. Če je verjeti slovenskim poslancem v evropskem parlamentu, so ti bistveno bolj dejavni in prodornejši. Slovenska javnost političnega dogajanja v Bruslju ne spremlja, zato sta propaganda in zavajanje uspešna. Romana Tomc je tako pred evropskimi volitvami leta 2019 javno trdila, da je imela največ nastopov med vsemi slovenskimi poslanci, a se je kasneje izkazalo, da je med javne nastope štela tudi pisne obrazložitve svojega glasovanja. Podobna je zgodba o uspehu Lojzeta Peterleta. V Bruslju je preživel 15 let, tri polne mandate, leta 2013 je želel biti šef Sveta Evrope, a »MEPranking«, platforma, ki je nekoč ocenjevala delo evropskih poslancev, ga je leta 2019 med vsemi evropskimi poslanci uvrstila globoko na dno. Na 601. mesto.

Zapisano ne pomeni, da je vseeno, kdo v evropskem parlamentu predstavlja Slovenijo. Ne pomeni, da je edini namen evropskih volitev izbrati ljudi, ki bodo dobro zaslužili. V Bruslju je veliko elitizma in birokracije, upravičeno se zdi, da ljudje, ki delajo v evropskih institucijah, ne razumejo, kaj se dogaja zunaj njih, a tam se vseeno sprejemajo politične odločitve, ki vplivajo na Slovenijo. Parlament sprejema deklaracije o varovanju okolja, o trgu dela, izbira predsednika evropske komisije, določa proračun, sooblikuje zakonodajo.

Podobno površna je teza, da so slovenski poslanci brez moči. Tanja Fajon je bila pred več kot ducat leti parlamentarna poročevalka za vizumsko liberalizacijo držav zahodnega Balkana, in ko so bili potem vizumi res odpravljeni, so v Tirani iz hvaležnosti odprli bar, ki nosi njeno ime. Klemen Grošelj je pred tedni javno kritiziral volitve v Srbiji in tudi zaradi pritiska evropskih institucij jih bodo zdaj v Beogradu ponovili. Ljudmila Novak se je v evropskem parlamentu uspešno distancirala od iliberalne politike, ki jo vodi Janševa SDS, zato je postala prepoznavnejša. Franc Bogovič je znan po uspešnih sestankih z lobisti kmetijske industrije in proizvajalcev pesticidov, Matjaž Nemec pa v evropski parlament vabi borce proti fašizmu. Borut Pahor je rad obiskoval fitnes, Lojze Peterle pa igral na orglice.

V evropskem parlamentu je veliko poslancev, večina izmed njih je tiha, delajo in glasujejo, kot se dogovorijo v poslanski skupini. Nekateri so ekstravagantni, nekateri na sejah spijo, nekateri se razburjajo, spet drugi šele po polovici mandata vedo, kaj je njihova naloga. To ni nič posebnega, enako je tudi v slovenskem parlamentu. Evropski parlament je doslej doživel že marsikaj, več podkupovalnih afer (v eno izmed njih je bil vpleten slovenski evropski poslanec Zoran Thaler), doživel je obtožbe o spolnem in psihičnem nadlegovanju, zlorabo sredstev, množico šovinističnih izjav, med poslanci so bili spolni zalezovalci, ruski vohuni, ljudje, ki so odkrito govorili, da je treba na begunce streljati. Znan je primer Poljaka Janusza Korwina-Mikke, ki je med razpravo dejal, da je prav, da ženske zaslužijo manj kot moški, ker so »šibkejše, manjše in manj inteligentne«. Znan je tudi primer Madžara Józsefa Szájerja, ki je bil kot ustanovni član stranke Fidesz znan po homofobnih izjavah, v času epidemije in prepovedi druženja pa se je v Bruslju udeležil, kot so poročali belgijski mediji, gejevske orgije. Policija je poslanca, ki je kasneje odstopil, ujela, ko se je skušal rešiti s plezanjem po žlebu. A vsi poslanci seveda niso takšni, večina delo jemlje resno.

SDS proti Ursuli von der Leyen

Danes, tri mesece pred volitvami, ne moremo vedeti, kdo bo v Sloveniji izvoljen za novega evropskega poslanca. Nekatere stvari pa so že jasne. Zmagovalka volitev bo stranka SDS, ki bo verjetno dobila tri ali štiri poslance. Sledila ji bo stranka Svoboda z enim ali dvema poslancema, nato pridejo drugi. Evropska ljudska stranka (EPP) bo tako iz Slovenije, če stranka NSi ne bo naredila res kapitalne napake, dobila pet glasov.

Prejšnji teden je v Bukarešti potekal zbor EPP, največje politične skupine v evropskem parlamentu, ki bo, tako kažejo napovedi, tudi po volitvah ostala največja. V Sloveniji so njene članice stranke SDS, NSi in SLS. V Bukarešti je EPP izbirala »vodilno kandidatko« za evropske volitve, izvoljena pa je bila predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen. Ni šlo brez težav. Na tajnih volitvah jo je podprlo 400 delegatov, 89 jih je glasovalo proti njej, glasovanja pa se ni udeležilo 140 posameznikov, ki so imeli volilno pravico. Glasovanje o podpori je bilo sicer tajno, nekateri pa so že vnaprej povedali, kako bodo volili. Takšna sta bila vodja francoskih konservativcev Michel Barnier, ki je kritičen do predsednice evropske komisije, pa tudi celotna delegacija SDS in njen vodja Janez Janša.

Ni težko uganiti, kaj je motilo Janšo. V govoru v Bukarešti je dejal, da je »evropska civilizacija spodkopana od znotraj«. Kriva naj bi bila »kulturni marksizem« in »vladavina neizvoljenih«, torej različnih nevladnih organizacij. V SDS evropski komisiji in njeni predsednici očitajo predvsem načrte o »radikalnem zelenem prehodu«, Romana Tomc pa jo je označila kar za »šibko voditeljico«. SDS se že leta spogleduje s politiko, kakršno do EU vodi Viktor Orbán, katerega Fidesz je že pred tremi leti izstopil iz skupine EPP. Stranka SDS o izstopu iz EPP javno še ne razmišlja. »Smo zelo trden del EPP. V tem trenutku,« je na vprašanje, ali bo SDS res zapustila EPP, nedavno odgovorila Romana Tomc.

Razlogov za to, da SDS nasprotuje predsednici evropske komisije, ni težko razložiti. V času zadnje Janševe vlade je bila evropska komisija kritična do njenih posegov v vladavino prava in svobodo medijev, hkrati pa je Ursula von der Leyen oktobra 2021 na Brdu na srečanju med komisijo in slovensko vlado – gotovo ne po pomoti – citirala misel Milana Kučana o tem, kdaj so dovoljene sanje in kdaj pride nov dan. Ursula von der Leyen v političnih govorih sicer že nekaj časa opozarja na pasti populizma. V Bukarešti je denimo dejala, da so največja nevarnost za mirno in združeno Evropo »populisti, nacionalisti in demagogi skrajne desnice in skrajne levice«.

EU je krhka. In še krhkejša bo, če jo bodo vodili ljudje, ki jim je vseeno za svobodo, enakopravnost in solidarnost.

Ni težko biti kritičen do Ursule von der Leyen, komisija je moralno pokleknila pri vprašanju Gaze, EPP pa je pod njenim vodstvom napovedala zaostritev azilne politike in odmik od zelenih reform, a predsednica evropske komisije ima hkrati prav, ko opozarja, da so ljudje, kakršni so Marine Le Pen, Alice Weidel, Viktor Orbán, Matteo Salvini in Janez Janša, nevarni.

Novi prijatelji

Brez dvoma SDS sodi na skrajno desni pol že tako desne EPP. Po svojih politikah je bližje skupini »Evropskih konservativcev in reformistov«, v kateri so stranka Giorgie Meloni pa poražena poljska stranka Zakon in pravičnost in španski Vox. Po nekaterih stališčih se ujema z idejami skrajne skupine »Identiteta in demokracija«, v kateri sta nemška AfD in francoski Nacionalni zbor. SDS bi tako novo evropsko komisijo raje oblikovala v koaliciji z radikalnimi desnimi strankami kot pa z levosredinsko S & D. Takšna komisija bi prinesla občuten obrat na desno, to pa bi načelo temelje EU. Pretiravamo? Bi koalicija desnih in skrajno desnih strank prinesla renesanso demokracije in človekovih pravic, ne demontaže evropskega povezovanja? Vprašanje je retorično, a odgovor nanj ponuja izbor politikov, ki bi jih SDS rada poslala v Bruselj.

Prva na strankini listi je Romana Tomc, evropska poslanka, ki je prepričana, da je »šlo z odprtimi mejami in zelenim prehodom predaleč« in da se mora EU pomakniti na desno. Sledi ji Milan Zver, »starosta«, kot se je v predstavitvenem govoru poimenoval kar sam, ki je vseskozi eden glavnih zagovornikov politik SDS, tudi strašenja pred teorijo spola in obsojanja zelenih politik, ki naj bi »uničevale delovna mesta in evropsko kmetijstvo«. Tretji na listi je Aleš Hojs, nekdanji minister za notranje zadeve, odgovoren za policijsko nasilje nad demonstranti, zdaj pa trdi, da želi Bruselj uzakoniti prepoved vožnje z dizelskim gorivom in bencinom, da uvaja umetno hrano, uvaža migrante, napihuje število spolov.

Četrti na listi je mariborski domoljub Franci Breznik, znan tudi po tem, da je v času prejšnje vlade, ko je bil državni sekretar, vozil pod vplivom alkohola, ko pa je to prišlo v javnost, je skesano odstopil in za kazen postal poslanec državnega zbora. Breznik si je v predstavitvenem govoru pred evropskimi volitvami pomagal z zgodovinsko analogijo. Po njegovem mnenju je vse, kar se dogaja v Evropi, »vse, kar se nam dogaja z zelenim ludizmom, z zeleno religijo, vse to je posledica nečesa, da v Evropi vladajo prav takšni, kot so vladali zahodnorimskemu cesarstvu približno leta 750, ki je propadlo. Po propadu rimskega cesarstva je bila v Evropi približno pol tisočletja tema.« Breznik rad uporablja slikovite primerjave, a zahodnorimsko cesarstvo je propadlo bistveno prej, zgodovinarji so si edini, da je bilo to leta 476, ko je zadnjega rimskega cesarja odstavil Odoaker, častnik rimske vojske, ki se je razglasil za kralja Italije. Breznik sicer javno obljublja, da bo v evropskem parlamentu branil Slovenijo, Evropsko unijo in, tudi on, »motorje z notranjim zgorevanjem«. Izmed deveterice kandidatov stranke SDS omenimo vsaj še dva. Prvi je Branko Grims, človek, ki verjame v teorije zarote in ki je v svoji novi knjigi zapisal, da »velika zamenjava« nemoteno poteka, saj ključne evropske institucije obvladuje »kolona levičarjev«. Drugi takšen patron je Franci Kangler, nekdanji župan Maribora, kmet in uspešen pridelovalec lubenic, politik, ki je pred leti, ko je bil državni svetnik, med razpravo agitiral za ustanovitev preiskovalne komisije o samem sebi, s čimer je kršil zakonodajo, kot je kasneje ugotovilo sodišče.

Ljudje, ki bi jih Janez Janša rad poslal v Bruselj, so posamezniki, ki so prepričani, da so največja težava Evropske unije migranti, geji in zagovorniki zelenih politik.

Pomislite, h kateri skupini evropskih poslancev bi spadal Branko Grims, Franci Breznik ali Aleš Hojs? Bi bili to posamezniki, ki bi v Bruslju zagovarjali Evropo kot skupnost različnosti in hkrati Slovenijo, ki je sama takšna? Bi spadali v skupino politikov, ki bi radi Evropo vrnili Evropejcem, tistim, ki jih povezujejo nedeljive in univerzalne vrednote človekovega dostojanstva? Ali pa bi se bolje znašli v družbi drugih poslancev, ki so šovinisti, rasisti in nacionalisti? Matjaž Gruden je v Večeru zapisal, da slovenski volivci v »bruseljske institucije, s častnimi izjemami, pošiljamo vaške posebneže, potem pa se čudimo, zakaj nimajo vpliva in ugleda, ki si ga želijo in ga pričakujejo«. Janševa politična falanga niso vaški posebneži, so natančno tisto, pred čimer svari Ursula von der Leyen. So populisti, nacionalisti in demagogi.

Nevarna igra

Politična aritmetika nas uči, da nižja volilna udeležba pomaga tistim strankam, ki imajo trdno volilno bazo. Če govorimo o evropskih volitvah, je to SDS. Bodo torej Slovenijo v evropskem parlamentu zastopali ljudje, kakršen je Branko Grims? Bi bilo prav, da bi stranka SDS dve leti po tem, ko je maltretirala ljudi in nanje metala solzivec, zraven pa kršila kup ustavnih načel, postala velika zmagovalka junijskih evropskih volitev?

Zmaga SDS in njej sorodnih strank bi v EU prinesla politični kaos. Sophie in ’t Veld je evropska poslanka, ki je bila v času prejšnje vlade na obisku v Sloveniji, da bi preverila, ali Janševa vlada res krši načela demokracije in svobode medijev. V intervjuju za Mladino je dejala, da ni optimistična. »Dezintegracija EU se je že začela. Ljudje si mogoče predstavljajo, da bo konec EU prišel nenadoma. Ampak ne, EU se razkraja počasi. Kot vidite, je naš položaj v svetu vse šibkejši. Po ekonomskih kazalcih padamo, migracijske politike ne delujejo več, sodelovanje na področju pravosodja in policijsko sodelovanje se ustavljata … Če menimo, da je EU dobra stvar, se moramo odzvati hitro. In to pomeni tudi, da morajo voditelji držav prevzeti odgovornost za EU. Za zdaj ravnajo z njo kot s siroto – oni sami napadajo EU. Na Nizozemskem radi rečemo: vse, kar ima vrednost, je krhko.«

EU je krhka. In še krhkejša bo, če jo bodo vodili ljudje, ki jim je vseeno za svobodo, enakopravnost in solidarnost.