Kaj boste naredili za Evropo, slovenski kandidati za poslance evropskega parlamenta?

Ko je januarja 1961 John Kennedy postal predsednik ZDA, je sodržavljane nagovoril z znamenitim pozivom: »Ne sprašujte, kaj lahko država stori za vas. Vprašajte, kaj lahko vi naredite za domovino!« Pred volitvami v parlament EU, ki bodo čez tri mesece, je zadnji čas, da slovenske volivke in volivce pozovemo v enakem tonu: »Ne sprašujte, kaj vaš kandidat obljublja, da bo po njegovi zaslugi, če bo izvoljen, od EU dobila vaša občina – pardon, Slovenija. Vprašajte ga, kaj bo delal v parlamentu za prihodnost Evrope!« Evropska unija še nikoli ni bila v tako slabem stanju, kakor je zdaj. V Ukrajini se vedno globlje zapleta v drago vojno, v kateri se noče zares vojskovati. ZDA so jo z vsemi sredstvi prisilile v politično, vojaško in energetsko odvisnost, ki nikakor ni v trajnem interesu Evrope. Trajni interes Evrope je mirno sožitje in gospodarsko in kulturno sodelovanje s sosedami, predvsem torej z Rusijo in s sredozemskimi arabskimi muslimanskimi državami. Preprečevanje takega sožitja je strategija ZDA, ogroženega svetovnega hegemona, ki se pripravlja na spopad s Kitajsko. Taka strategija ZDA ni manj nora kakor Putinov delirični načrt obnavljanja ruskega carstva z vojaškim osvajanjem, le še nevarnejša je. Zaradi moči ZDA in zato, ker je globalna, je še bolj katastrofalna.

Ugled EU v svetu, zlasti v Aziji in Afriki, se že dolgo zmanjšuje. Za to so kriva predvsem desetletja politike dvojnih meril v odnosu do arabskih in drugih islamskih dežel (npr. Turčije in Irana) na eni in do Izraela na drugi strani, slabo prikrit neokolonializem v Afriki in še zlasti nečloveško ravnanje z imigranti, ki se je zdaj stopnjevalo do paravojaškega organiziranja policij v EU za zavračanje in vračanje beguncev v razmere, iz katerih bi radi pobegnili. Povsem na dno pa je ugled EU padel zaradi dopuščanja izraelskega genocida nad Palestinci. Znamenja, da Jug sveta vedno odločneje zavrača gospodovalno dvoličnost Zahoda v celoti, se množijo. Niso vsa dobrodošla, kakor je bila južnoafriška postavitev Izraela na zatožno klop zaradi etnocida. Tako znamenje je, žal, tudi nedavna postavitev skupnosti LGBT+ zunaj zakona v Gani (ki le sledi drugim afriškim državam v nestrpnosti do homoseksualnosti). Vrednotam, ki jih razglaša Evropa, odrekajo univerzalno veljavnost, ker so neštetokrat izkusili, kako zahodnjaške posebne pravice do definiranja in zastopanja Dobrega in humanosti pokažejo ostre, krvave kremplje.

Tak položaj je v popolnem nasprotju z iluzijami, ki jih o EU goji njena – že močno žarka – politična, gospodarska in razumniška smetana. Ob veliki razširitvi EU na vzhod leta 2004, ki je zajela tudi Slovenijo, so ugledni liberalci stare Evrope EU razglasili za moralno vodnico človeštva: zgodovinar Tony Judt jo je postavil za zgled uveljavljanja vrednot, ki mu bodo sledili tudi zunaj Evrope; futurolog Jeremy Rifkin, takrat svetovalec Romana Prodija, predsednika evropske komisije, je v politiki EU zagledal »vizionarski načrt za novo obljubljeno deželo«, znameniti filozof Jürgen Habermas pa je verjel, da je EU našla zgledne rešitve za glavne težave sodobnosti, kakršni sta, kako upravljati politične združbe na ravni, višji od nacionalne države, in kako vzdrževati državo blaginje.

Vsemu temu se ne moremo več niti kislo nasmehniti. Evropske vrednote krvavijo ne samo v Palestini, ampak tudi na rezilni žici vse od Ceute in Melille v Maroku prek slovenske in drugih notranjih mej med članicami unije pa do mej EU na vzhodu. Utapljajo se v Sredozemskem morju, Rokavskem prelivu in Kolpi. Zaprte so v stalnih in začasnih zbirnih taboriščih.

Evropske države blaginje so bile v zadnjega pol stoletja dejansko odpravljene. EU je politična zgradba, ki ji daleč od pozornosti državljanov EU in brez njihove udeležbe pri odločanju vlada koalicija med kapitalom bankirjev in lobistov in bruseljsko birokracijo, ki narekuje direktive evropski komisiji. Ustanova, ki je daleč najbolj bistveno oblikovala EU, kakršna je zdaj, je Evropska centralna banka. Evropo dejansko upravlja bančni kapital. Neodvisnost ECB od držav članic je spodnesla temelje njihovim samostojnim razvojnim politikam. Skrčila in imobilizirala je njihove proračune in tako bistveno otežila gospodarske, socialne in kulturne politike, namenjene vsem ljudem. Interes kapitala, da se polasti vsega družbenega premoženja, še posebej javnih ustanov in družbenih storitev, in zadovoljuje potrebe ljudi po njih v sorazmerju z njihovo osebno plačilno zmožnostjo, je dejansko dobil prednost pred skupnim interesom. Države blaginje ni več; imamo javno-zasebno partnerstvo med kapitalom in birokracijo. V zasebnem interesu uničuje javne dobrine.

Evropske vrednote krvavijo ne samo v Palestini, ampak tudi na rezilni žici vse od Ceute in Melille v Maroku prek slovenske in drugih notranjih mej med članicami EU pa do mej EU na vzhodu.

Realna politična ekonomija EU je materialna baza »demokratičnega primanjkljaja«. Družbena reprodukcija v celoti prehaja iz rok države kot predstavnice občega interesa v roke kapitala. Poleg tega, da država ostaja represivni in ideološki aparat za krotitev množic, je predvsem še en sektor privatizacije. Krepitev reakcionarnih in fašistoidnih sil, za katere je formalna demokracija samo trenutno še uporabno, nikakor pa ne na dolgi rok najprimernejše sredstvo vladanja, ni naključna nesreča. Nezaustavljivo razpadanje in trohnenje socialistično usmerjenih strank ne glede na ime in ne glede na izvor (v socialdemokraciji, komunizmu ali anarhizmu) ni posledica kakšne posebne nesposobnosti oseb, ki vodijo leve stranke (še manj pa kakšnega »ekstremizma«). Pravni okvir politične demokracije v EU kratko malo ne pušča več dovolj prostora, da bi bilo sploh mogoče udejanjati politične obljube, ki bi trajno izboljševale skupno zdravstvo, šolstvo, socialno skrbstvo, kulturo. Realna vsebina političnih bojev, ki se nanašajo na skupno dobro, je prepiranje, kateremu izmed že zdaj prikrajšanih delov družbe vzeti, da bi dali drugemu. Tak položaj je na dolgi rok nevzdržen. Pelje v resignacijo in cinizem volivcev, v »apolitizacijo«, ki prepušča politiko tehnokratom vladanja, zasebnim in »javnim«. Okvir politike v EU je sodelovanje med nadnacionalnim kapitalom in kompradorsko birokracijo držav (če zlepim skupaj Leninov in Webrov pojem). Ukvarjanje s politiko ne kot servis volivcev, pač pa kot delanje uslug lobijem v zasebno korist, a na račun države in ljudi. To je okvir, v katerem mora plavati proti toku zdajšnja leva koalicija v Sloveniji; zato ji je tako težko in zato jo korupcija prizadene bolj kakor njene nasprotnike.

Kako v položaju, ko je politična fantazija EU odplavala nad oblake, njena realpolitika obtičala v krvi in blatu, socialna država pa atrofirala, sploh lahko uveljavljamo skupni interes? V Sloveniji najdosledneje in najbolj vztrajno odgovarja na to Inštitut 8. marec, sledijo mu še druga gibanja civilne družbe. Artikulirajo politične zahteve, ki so neodvisne od strank in jih bodisi postavljajo institucijam države bodisi organizirajo in mobilizirajo množično politično dejavnost, ki blokira najočitneje škodljive ukrepe državne administracije. Vsaj nekateri se tudi zavedajo, da politika skupnega dobrega v 21. stoletju ne more več doseči ničesar trajnega samo znotraj ene države. Biti mora vseevropska in svetovna. Zgled tega v zadnjem času je pobuda za skupno evropsko obrambo pravice žensk do odločanja o lastnem telesu. Politika, ki izhaja iz civilne družbe in se hitro odziva na konkretne potrebe in težave – in jih rešuje vsako na njej lasten način, enkrat s pozivom uradni »politiki«, drugič s pritegnitvijo prizadetih, da svoje »osebne« težave začnejo reševati kot skupne, torej politično – je gibčnejša od strankarske. Politiko razume v njenem pravem pomenu, kot identificiranje problemov in izdelavo načinov, kako jih prikažemo ljudem kot skupne probleme in jih rešujemo z angažiranjem posameznikov in institucij. Poškodovani socialni državi, ki je to zmeraj manj zmožna zagotavljati, se iz nuje pridružuje uveljavljanje občega interesa z akcijo »od spodaj«, aktivistov in aktivistk, ki spravijo v gibanje prizadete ljudi in širšo družbo kot javnost.

Seveda pa je sistem liberalne demokracije preveč vkopan, da bi ga akcije civilne družbe hitro spremenile, kaj šele nadomestile. Nevarno je, da se utrudijo in naveličajo, da najsposobnejše posesa vase vladajoča mašina in jim zagotovi osebne kariere, druge pa pospravi v predalčke kot nevladnike in jih naredi čim bolj neposredno odvisne od države in sponzorjev. Kaj bi jih ukinjali, če jih lahko spremenite v uradnike, po možnosti še eno ekološko nišo v okviru birokracije?

Ali je potemtakem sploh upravičeno karkoli pričakovati od evropskega parlamenta in od volitev poslancev vanj? Ali ni ta samo klepetalnica brez politične teže? Omalovažujoči oznaki ni lahko ugovarjati. A čeprav je parlament EU omejen v svoji zakonodajni moči, odvisen od birokracije EU in za povrhu še sestavljen iz predstavnikov strank posameznih držav, je še vedno edini organ EU, ki smo ga neposredno izvolili evropski državljani in državljanke, in nas zastopa kot take. Če je šibek odločevalec, je prav zaradi tega vsaj nekoliko bolj kredibilen forum za presojo kondicije EU, kot pa so vlade držav, njihova »dvorna spremstva« in evrobirokracija.

Zato so te evrovolitve pomembnejše od prejšnjih. Evropski eliti je treba na edinem vseevropskem forumu, ki zastopa državljanke in državljane kolikor toliko neposredno, povedati v obraz, da je zavozila. Parlament EU je kraj, kjer si bo Evropa uradno izmerila utrip, preden jo bo treba – tako vsaj kaže diagnoza – priklopiti na transfuzijo.

Imamo merilo, kaj naj zahtevamo od kandidatk za poslanke in kandidatov za poslance v volilni kampanji, ki že poteka, predvsem pa, potem ko bodo redno potovali v Strasbourg. Najprej, da ne nakladajo, kaj vse bodo »zrihtali za Slovenijo«. Povejo naj, če znajo in če si upajo, kaj nameravajo narediti, da si Evropa opomore od položaja, v katerem je. Pred 20 leti so nam obetali nebesa. Do tja se verjetno res najhitreje pride s smrtne postelje in EU si prizadeva, da bi obležala na njej. Če pa z usodo svetovne krepavščine nismo zadovoljni, moramo od poslancev v evropskem parlamentu zahtevati več. Veliko, veliko več. Zahtevati moramo resno in poglobljeno razpravo, kako narediti Evropo dejansko bolj demokratično, se pravi, odgovorno vsem Evropejkam in Evropejcem. Samo tako lahko parlament hkrati utrdi svojo moč med institucijami EU in pritisne na države članice, da dejansko demokratizacijo Evrope naredijo za predmet javne razprave in konkretnih političnih načrtov. Naloga seveda spominja na kvadraturo kroga, saj bi si morali hkrati prizadevati za več težko uskladljivih usmeritev. Potrebna je reorganizacija birokracije EU skupaj z evropskim svetom in evropsko komisijo iz teles, ki se grejo tajno diplomacijo in so sestavljena iz oseb, ki večinoma niso bile voljene, predvsem pa niso pod javnim nadzorom, v čim širše izvoljen in dobro nadzorovan aparat. V realni politiki bi morala biti ta telesa operativna. Vzpostaviti bi jih bilo treba že zdavnaj, saj jih bo drugače po desni prehitela neformalna centralizacija moči, ki zaradi rožljanja z vojno in zahtev po oboroževanju že poteka med centri dejanske moči v Evropi in ki dela politiko EU in evropskih držav še manj javno, kakor je bila doslej. Vse to bo nemogoče brez solidarnosti med državami in njihovimi prebivalci, o čemer je doslej le malo sledu. (Zakaj nesolidarnost, je jasno: gospodarska ureditev EU je pripeljala do velikega porasta neenakosti v državah in primerjalno med državami, pri tem pa ima bogati sever Evrope kratko malo več manevrskega prostora, da socialne države ne skrči tako močno, kakor so jo morale revnejše države v EU. Seveda zato prebivalci vsake države EU na prebivalce drugih upravičeno gledajo kot na tekmece v boju za minimalni standard.) Takoj, še pred tem, pa bi se morali potruditi za samostojnejšo zunanjo politiko EU. Takšno, ki ne bi dopuščala genocida in bi nehala riniti v vojno. Prihodnost Evrope ne sme biti, da postane bunker.

So take spremembe uresničljive? Najbrž niso. Ali je realno pričakovati od zdajšnjih in prihodnjih poslancev evropskega parlamenta prizadevanje, kakršno smo orisali? Najbrž tudi ne. Če pa je tako, potem tudi od slovenskih kandidatov in kandidatk najbrž ne moremo pričakovati, da se bodo vedli bistveno drugače, kakor so se vedli v Strasbourgu in Bruslju doslej in kakor se bodo najbrž tudi v prihodnje, kajne?

Jasno je, da te zahteve niso realne, pričakovanja pa še manj. Žal je še bolj jasno, da so zahteve nujne in da so pričakovanja skrajno resna.