Ali res vsak glas šteje?

Novela zakona o volitvah v državni zbor odpravlja določbo, po kateri volivec »ni sposoben razumeti pomena, namena in učinkov volitev«. S tem daje aktivno volilno pravico vsem polnoletnim državljanom, kar se sliši skrajno demokratično in zagotavlja enake možnosti za vse polnoletne državljane. Pa je res tako? Evropska zakonodaja resda marsikje omogoča voliti osebam, ki ne zmorejo samostojno izvrševati aktivne volilne pravice, a so določbe precej različne. Na Finskem denimo pomočnik takšnemu volivcu ne more biti družinski član, že v sosednji Švedski pa za pomočnika ni nobenih omejitev. Že to govori o dejstvu, da smo si narodi različni in je temu primerno tudi različno urejena zakonodaja. Kot marsikje, se tudi s tem zakonom primerjamo s Švedsko in imamo torej po mnenju politike očitno podobne vrednote kot severnjaki. Pa je to res? Menda se »tam zgoraj« še držijo predpisov in jih z veliko mero spoštovanja do družbe in države sprejemajo in uresničujejo, ne glede na to, da zakonodaja marsikdaj ne določa vseh detajlov, pri nas pa si menda nastavljamo vrzeli v zakonodaji že med sprejemanjem le-te, da bi potem lahko izkoriščali luknje v zakonodaji. Smo res takšni? Kako se bomo lotili uresničevanja osnovne človekove pravice v primerih, ko denimo neposredno izvajanje skrbniških nalog izvaja center za socialno delo, uporabnik pa ni sposoben izraziti svoje volje? Bo o njegovi volji odločal oz. »pomagal« pri odločitvi starš, sorodnik, strokovni delavec na centru v vlogi skrbnika, direktor, morda celo svet zavoda? Gre za pravico ali dolžnost tistega pomočnika, ki bo pomagal voliti? Sliši se provokativno, pa ni! Je pa zelo neurejeno, močvirnato.

Kaj pa starši kot skrbniki? Bodo dobili na račun tega zakona še dodaten glas? Je to z vidika načela enakih možnosti dopustno v primerjavi s starši ostalih otrok, ki prav tako ne (z)morejo uresničevati aktivne volilne pravice, ker bi sicer otroci menda imeli volilno pravico? Izziv za Zagovornika načela enakosti, saj je s sprejetjem te novele edini kriterij, ki omogoča pravico voliti, zgolj starost! To pa ne more biti osnovni razlog za neupravičenost do pravice, kar je v svojem mnenju v primeru uveljavljanja pravice do osebne asistence že ugotovil in argumentiral. Ali pa gre za bombonček države, da staršem ob polnoletnosti podari še en glas na volitvah, če se že tako slabo izkaže pri nudenju pravic otrokom, ki ne zmorejo samostojnega življenja?

Zanimivo je, da v zvezi s sprejeto spremembo pravzaprav ni bilo sploh nobene resne razprave. Je morda razlog v tem, da gre za tako občutljivo vprašanje, da kakršnakoli razprava sploh ne bi bila politično korektna oz. še bolje, demokratično korektna? Očitno gre razloge za molk iskati v tem, da oseb pod skrbništvom vendarle ni tako zelo veliko, a potemtakem bi morali tej neškodljivi manjšini dovoliti tudi druge odvzete pravice, denimo pravico do svobode gibanja, do sklepanja pravnih poslov. Ti ljudje namreč v vsakdanjem življenju nimajo pravice za samostojno bančno poslovanje in razpolaganje s svojimi finančnimi sredstvi, ne morejo samostojno skleniti naročniškega razmerja s ponudniki telefonskih storitev … Odgovornosti za svoje odločitve v zgornjih primerih ne (z)morejo prevzeti, aktivna volilna pravica pa je očitno edina pravica, ki nima na drugi strani za posledico nikakršne odgovornosti. Še posebej ob dejstvu, da naša demokracija očitno temelji na pravicah volivcev, ki ne vedo niti tega, kateri dan je danes, namesto na dolžnosti izvoljenih, da demokratična načela uresničujejo. Morda bo epilog vsega tega zgolj ta, da bodo izvoljenim verjeli samo še tisti, ki bodo s tem zakonom pridobili pravico, da volijo.

Nazaj k začetku: biti sposoben razumeti pomen, namen in učinke volitev se vse bolj kaže kot nekaj nemogočega, celo abstraktnega. Temu lahko pripišemo tako nizko volilno udeležbo, ki jo morda naši, na pravice najšibkejših državljanov usmerjeni izvoljenci, želijo spet dvigniti. Zato je odgovor na zgornje vprašanje jasen: ZANJE vsak glas šteje!