Pepel v kaminu

A la carte restavracija Kamin (Hotel Vita)
Dobrna 50
Tel.: 051 243 018
Umetni kamin v Hotelu Vita brli vsak dan od 18. ure; od nedelje do četrtka kuhinja zaključuje ob 20., ob petkih in sobotah pa ob 21. uri.

Ambient:
s kičastimi napoleonskimi tapetami oblepljen steklenjak, udobne mize in stoli ter na srečo nenajedajoča muzika net radia blues fm

Napitki:
korektno, brez presenečenj: minimalno pokriti vsi tipi vin in vse slovenske vinske pokrajine, cene so približno 2,5-kratnik trgovinskih

Vegetacija:
brezmesna ponudba se začne in konča pri capreseju, gobovi juhi ter fužih in pljukancih

Dostopnost:
hotelsko parkirišče za rampo, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
pečeni krompir

Ne tako fino:
hobotnica v solati
pljukanci s sušenim paradižnikom
krompirjeva solata

Hobotnica v solati je stala 7,5, goveji karpačo 9, gobova juha 4,9, pljukanci 9,8, dunajski s krompirjevo solato 13,5, goveji file 28, pistacijeva tortica pa 4,5 evra.

»Kaj imajo skupnega ban Jelačić, bl. Anton Martin Slomšek, Ludvik Bonaparte, Karl May in Konzum?« nas je na zadnjem klančku pred Dobrno (prav pri travniku, kjer so v čast Timiju Zajcu postavili olimpijske kroge) z zgodovinskim vprašanjem izzval naš glavni inšpektor. Glede na to, da smo vedeli, kam gremo, odgovor v resnici ni bil težak: vsi našteti smo (bili) gostje najstarejšega delujočega slovenskega termalnega zdravilišča z več kot 600-letno tradicijo.

No, naš obisk je bil kratek in strogo poslovne narave: z analizo blagodejnih vplivov termalne vode se nismo ukvarjali, zanimalo nas je, kako se obeduje v à la carte restavraciji Kamin, ki je ob kavarnah, samopostrežki in burgerdžinici vrh kulinarične ponudbe v zadnjih letih pospešeno obnavljajočega se zdraviliškega kompleksa. Začelo se ni preveč obetavno: po kakšnih petih minutah sedenja v prazni restavraciji (ki je ime očitno dobila po stenski niši z umetnimi poleni, osvetljenimi z migetajočimi lučkami) smo ugotovili, da bomo morali strežno osebje poiskati sami. Po malo tavanja nam je le uspelo in kmalu smo v rokah držali najbolj generičen seznamček jedi, kar si jih lahko zamislite, z gobovo in govejo juho ter dvojimi lignji vred. Edine nestandardne postavke na jedilniku so se brale, kot da smo kje v Istri in ne pod Paškim Kozjakom.

Izvedba je bila porazna: hobotnica v solati je bila videti, kot da bi tanke rezine gumastih lovk hobotnice zmešali z ostanki solatnega bifeja iz sosednje samopostrežne penzionske jedilnice in vse skupaj prelili z balzamično cukrarijo; s to so do konca (kolikor jim ni uspelo že z neodcejenimi kaprami in olivami) pregazili tudi rezine govejega karpača, kruh, ki so ga prinesli zraven, pa je bil ne le najcenejše štacunske sorte, ampak tudi suh, narezan pred kar nekaj urami. Niti druga kvaziistrska specialka je ni odnesla veliko bolje: pljukanci z nekaj koščki ultra slanega sušenega paradižnika in kaper so se s kozjim sirom zlepili v precej brezobličen blob. Gobova juha je bila medla, korenje in krompir v njej pa (zaradi (večkratnega?) pogrevanja?) razpadajoča. Panada na dunajcu je bila hrustljava, a kaj, ko je na zgornji strani ostala lužica maščobe, krompirjeva solata, s katero ga strežejo, pa je bila pravzaprav mrzel pretlačeni krompir z malo gorčice in kisa. Goveji biftek je bil pečen vsaj dve stopnji prek dogovorjenega medium minusa, na površini presoljen, sotirana zelenjava (predvsem šampinjoni) zmahana, modra frankinja mrzla, od pistacijeve tortice pa smo si zapomnili predvsem pečke malin, ki smo jih izza zob bezali še dolgo v noč.

Za obstoj, koncept in delovanje restavracije Kamin nismo našli nobenega resnega razloga. To, da ti podpovprečno pripravljeno hotelsko košto nekdo prinaša na mizo v kičasto sobo z umetnim kaminom ter pridušeno svetlobo in muziko, pač ni dovolj.