Kanaliziranja k SDS in Logarju

Državni svet je (v teoriji) organ, iz katerega bi morali prihajati glasovi socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov, ti glasovi interesnih skupin pa naj bi zlasti pri sprejemanju zakonodaje »popravljali« prevelik vpliv političnih strank, ki sedijo v državnem zboru. A v praksi je drugače; 40-članski državni svet, za katerega bo šlo letos 3,2 milijona evrov javnega denarja, nekatere politične opcije zlorabljajo le kot dodaten politično-ideološki oder oziroma celo kot priložnostni bankomat. Nedavno je recimo posel priprave strategija komuniciranja in odnosov z javnostmi državnega sveta dobil Miro Petek. Slednji je nekdanji odgovorni urednik strankarskega portala Nova24TV, prvi teden zadnje Janševe vlade leta 2020 je vodil tudi urad vlade za komuniciranje, bil pa je tudi njen poslanec. Za strategijo, ki jo povzemamo v nadaljevanju, je Petek od državnega sveta dobil 10.500 evrov ali sedem povprečnih lanskih mesečnih neto plač v državi.

Čeprav bi morali v državnem svetu sedeti predstavniki petih interesnih družbenih skupin, to je predstavniki lokalnih interesov, delodajalcev in delojemalcev, pa kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev ter predstavniki negospodarskih dejavnosti, ima stranka SDS na svoji spletni strani brez zadržkov predstavljenih osem »svojih« državnih svetnikov. Torej strankarskih ljudi, ki jih ima plasirane v državnem svetu. Med njimi je recimo Bojan Kekec, predsednik novomeškega odbora SDS, ki v državnem svetu formalno seveda ne zastopa SDS, ampak lokalne interese. Kekec se je konec 2022 kot predstavnik lokalnih interesov potegoval tudi za mesto novega predsednika državnega sveta, a je na koncu zmagal predstavnik interesne skupine delodajalcev Marko Lotrič, sicer ustanovitelj uspešne verige podjetij s področja meroslovja.

Čeprav Lotriča ni na omenjenem seznamu SDS, velja za podpornika SDS. Novembra 2022 je v Železnikih sodeloval na okrogli mizi z evropsko poslanko SDS Romano Tomc, njegovo podjetje pa je med kampanjo za predsedniške volitve obiskal Anže Logar kot »neodvisni kandidat s podporo SDS«. Časnik Delo je marca lani, torej nekaj mesecev po prevzemu vodenja državnega sveta pisal, kako Lotrič popušča pritiskom SDS. Takrat naj bi SDS poskrbela, da Lotrič za svojega svetovalca v svetu ni zaposlil nekdanjega člana Šarčeve liste LMŠ, zdaj Svobode Braneta Golubovića, s katerim naj bi želel politično »uravnotežiti« kabinet - ob sekretarki sveta Moniki Kirbiš Rojs, ki je bila v zadnji Janševi vladi desna roka ministra SDS Zvonka Černača, in piarovki Suzani Lari Krause, bivši kandidatki SLS za predsednico republike.

Za strategijo, ki nima nobene vsebinske ali svetovalne vrednosti, je Petek od državnega sveta dobil 10.500 evrov ali sedem povprečnih mesečnih neto plač v državi.

Petek, nekdaj novinar, je že vsaj zadnjih dvajset let aktivni člen politike SDS; bil je poslanec in piarovec SDS, leta 2013 ga je takratna Janševa vlada tik pred sestopom imenovala za direktorja direktorata za medije in mu zagotovila okoli 20 tisoč evrov odpravnine. Na spletni strani SDS je na voljo 29 njegovih blogov, recimo »Smo nacionalisti. Je to kaj slabega?!«; bil je odgovorni urednik strankarskega portala Nova24Tv, v zadnji Janševi vladi pa je ob nastopu marca 2020 teden dni vodil vladni urad za komuniciranje, mandat svoje stranke pa je končal spet na ministrstvu za kulturo. Kako je možno, da je državni svet dal komunikacijsko strategijo pisati izrazito strankarskemu človeku, ki dejansko nima izkušenj s strateškimi odnosi z javnostmi? Izbor Petka oziroma njegovega espeja so pojasnili le z navedbo, da je bil izbran »v skladu z veljavno zakonodajo in internimi akti državnega sveta na podlagi povabila k oddaji ponudb«.

Se pa izbor Petka, ki je pač strankarski karierist, na strategiji pozna. Strategija, ki smo jo pridobili na podlagi zahteve za dostop do informacij javnega značaja, ima veliko zatipkov in več kot očitno ni bila lektorirana. Vsebuje navedbe, na primer, da je bila uporaba socialnih omrežij v preteklih mandatih državnega sveta »zanemarjenja«, že v uvodu beremo, kako beseda strategija izvorno sodi med »vojaško terminologije«. Strategija na 29 straneh ima pet poglavij, v katerih pa so namesto vsebin, konkretiziranih za državni svet in temelječih na vsaj nekaj osnovnih podatkih za državni svet, po odstavkih večinoma zgolj navedene cele serije »razlag« pojmov. Recimo »Orodja strategije komuniciranja in komunikacijskega načrta« so predstavljena kar na dvanajstih straneh, razlaga, kaj je komunikacijski načrt, pa je podana v poglavju na naslednjih osmih straneh. Naj citiramo po eno razlago iz vsakega poglavja: »Ključna sporočila: Ključna sporočila so temeljna sporočila ali stališča, ki jih želimo posredovati svoji ciljni publiki. So tista sporočila, ki zajemajo glavne poudarke vašega komuniciranja. Ključna sporočila so pogosto kratek povzetek vaše glavne ideje ali stališča.« In: »Dnevni komunikacijski načrt: Dnevni komunikacijski načrt je podroben načrt komunikacijskih dejavnosti za določen dan. Vsebuje informacije o tem, kaj je treba doseči v določenem dnevu in kako to  doseči.« Petek svetuje pripravo komunikacijskih načrtov v programih Microsoft Excel ali Google Sheets. V tabelah predlaga tudi sistematično sledenje medijskih objav o državnem svetu, v tabeli pa bi moral biti po Petku ob vsakem prispevku in novinarju označen tudi »ton« njegove »naravnanosti« do sveta in predsednika; pozitiven, negativen ali nevtralen.

Petek se v strategiji oglaša enkrat kot »mi«, torej kot državni svet, drugič z »vi« in tretjič kot »jaz«. Na primer: »To orodje nam omogoča, da bolje razumemo svoje občinstvo, njihove potrebe, interese in vedenje ter jih bolj ciljano dosežete s svojimi sporočili.« A tudi: »V nadaljevanju bom nanizal …«. Med družbenimi omrežji izpostavlja Twitter, čeprav je oktobra, ko je strategijo pisal, omrežje že mesece nosilo ime X. Točna poimenovanja v strategijah državnih institucij so minimalni standard. »Za našo ciljno publiko sta trenutno najbolj relevantna družbena omrežja twitter in facebook, vendar je treba razmišljati o širitvi tega nabora, predvsem na Instagram, ki temelji na fotografiji, in tudi na LinkedIn.«

Najbolj konkreten je Petek v podpoglavju o kriznem komuniciranju, kjer (z razliko od vseh drugih poglavij) celo identificira konkretni krizni situaciji državnega sveta, ki da sta »zahteva dela politike ali javnosti po ukinitvi te institucije ali serijski napadi na predsednika«. V tem primeru je potrebno, piše, vzpostaviti krizno vodstvo, ki bo vodilo »komunikacijske napore med krizo«, po Petku pa je to najbolje »zaupati tandemu vodje službe za odnose z javnostmi in generalni sekretarki sveta«. Ta tandem sta omenjeni nesojena predsednica države Suzana Lara Krause in državna sekretarka v času Janševe vlade Monika Kirbiš Rojs. Petek opozarja tudi, da je treba zaposlene državnega sveta pripravljati na izvajanje kriznega komuniciranja prek testiranj scenarijev, posebej pa (seveda) svetuje, da so v kriznem vodstvu tudi »zunanji sodelavci«.

A državni svet je ob Petku konec lanskega leta najel tudi družbo Kreativna baza, družinsko podjetje za stike z javnostmi siceršnjega založnika Mitje Čandra, ki je za 17.919,36 evra za državni svet izvedlo »storitve svetovanja na področju odnosov z javnostmi in medijsko komuniciranje in podporo izvedbi promocijskih vsebin s primernimi komunikacijskimi orodji in prilagoditev predstavitvenih vsebin«. Čander je sicer član Platforme sodelovanja poslanca SDS Anžeta Logarja.

Miro Petek je v strategiji zadnje poglavje namenil vizualnim orodjem, konkretneje »izjavam s sliko« predsednika Marka Lotriča. Opozoril je, da so slike in infografike »močna orodja za politično komuniciranje, saj omogočajo preprosto in učinkovito predstavitev kompleksnih informacij«. Nato pa jih je nekaj tudi izdelal in dodal v strategijo; objavljamo le eno, a reprezentativno.

Strategijo Mira Petka smo, brez razkritja avtorja, poslali v pregled Bojani Leskovar, novinarki, po izobrazbi pravnici in dolgoletni profesionalki na področju odnosov z javnostmi: »Seveda je vsaka strategija komuniciranja lahko tudi takšna, kot je ta, iz osnovnošolskega učbenika. Dejstvo, da je PR pri nas star toliko kot država, pa kar samo ponuja razlago, zakaj je taka. Tako, kot se država/oblast/oblastniki v vseh teh letih obstoja, niso ali pa so se zelo redko zavedali, od koga in zakaj so dobili v roke vse vzvode oblasti, se tudi PR ne zaveda, predvsem v zadnjih letih, kaj je njegova naloga.« Bojana Leskovar je ob tem še dodala: »Če je razvoj vsega, kar se v politiki dogaja, razvoj v podobe in šminke in ni posledično nobenega dialoga o čemerkoli pomembnem, potem smo tam, kjer smo. In nas je lahko strah, kam še nas bo pripeljal ta pošminkani amaterizem.«