Politika je napovedala osem referendumov. Bomo nazadnje imeli štiri? Dva? Enega?

Za začetek ščepec teorije. Namen referendumov, tega čislanega korektorja predstavniške demokracije, je nadzor nad oblastjo. Če se oblast pokvari, lahko volivci skličejo ljudsko glasovanje o spornem zakonu. Hkrati je referendum orodje v rokah opozicije, ta vlado z njim opomni, naj posluša volivce in volivke. Čisto na koncu je referendum tudi orodje v rokah vladajoče večine ali kar vseh političnih strank, s katerim te volivce povprašajo, kaj si mislijo o posebno občutljivi temi.

V Sloveniji je bilo do sedaj kakšnih 25 referendumov, najpomembnejša med njimi sta bila referenduma o članstvu v zvezi Nato in v EU. Ker je parlamentarna praksa pokazala, da je politika referendume izkoriščala, so bile leta 2013 uvedene spremembe. Zdaj referendumi o nekaterih zakonih sploh niso dovoljeni, volilni izid pa zavezuje državni zbor le, če sporni zakon na referendumu zavrne dovolj ljudi. Temu se učeno reče »zavrnitveni kvorum«. Pri nas so sicer mogoči referendumi dveh vrst. Eni so zakonodajni, vezani na točno določen, v parlamentu že potrjen zakon, drugi posvetovalni. Izid teh ni zavezujoč, državni zbor pa tak referendum razpiše le o vprašanjih iz svoje pristojnosti, ki so širšega pomena za državljane.

Naj po teoriji sledi še praksa. V zadnjih tednih je politika napovedala množico posvetovalnih referendumov. NSi bi rada razpisala referendum o energetskem zakonu in referendum o zakonu o uresničevanju kulturnih pravic pripadnikov narodnih skupnosti iz nekdanje SFRJ. SDS bi imela referendum o azilnih domovih in o predčasnih volitvah. Svoboda si je zaželela tri: referendum o uporabi medicinske konoplje, referendum o preferenčnem glasu na volitvah in referendum o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Na vse to bi kot bonus parlamentarne stranke razen zadržane Levice jeseni volivce rade še povprašale, kaj menijo o gradnji novega bloka jedrske elektrarne v Krškem.

Nas letos čaka kar osem referendumov? Najverjetneje ne. Opozicijski predlogi v parlamentu ne bodo dobili dovolj podpore, saj posvetovalne referendume lahko skliče le državni zbor (in ne 40 tisoč volivcev). Hkrati je referendum o predčasnih volitvah pravni nesmisel. Ustavni pravnik dr. Ciril Ribičič je za STA pojasnil, da je v Sloveniji »mogoče zamenjati predsednika vlade samo tako, da se izvoli novi (konstruktivna nezaupnica)«. Ustava drugačne poti ne predvideva. »Pogosto se pozablja, da je lažje funkcionarja razrešiti, težje pa je namesto njega izvoliti boljšega.«

SDS to dobro ve, a zanjo so napovedi referendumskih pobud politični šov.

Referendumi pa so očitno šov tudi za vladajočo Svobodo. V stranki so si zamislili, da bi »svoje« tri speljali v času evropskih volitev. Z »levimi« vprašanji naj bi na volitve privabili več volivcev in s tem onemogočili premočno zmago desnice. Očitno so se ušteli. Poslanska skupina SD je v torek napovedala, da razpisa teh treh referendumov na dan evropskih volitev ne bo podprla. Evropske volitve naj bi bile predragocene, da bi jih zasenčili z drugimi vprašanji. V Belgiji so imeli leta 2019 hkrati z evropskimi volitvami tudi parlamentarne. Tudi Levica razpisa teh treh referendumov prav tako ne bo podprla, edini, ki bi ga, je tisti o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, a bi ga raje imela jeseni, ko naj bi ljudje odločali o drugem bloku jedrske elektrarne Krško.

Politična zadržanost koalicijskih strank, ki nasprotujeta referendumskemu dnevu na evropskih volitvah, je logična, morda pomoč pri prostovoljnem končanju življenja podpira razmeroma veliko ljudi, a ji veliko ljudi tudi nasprotuje. Kakšnega večjega učinka vsaj glede razdelitve glasov na evropskih volitvah ta referendum ne bi imel. Ker je za razpis referendumov potrebno 46 glasov, za prestavitev na kasnejši datum pa 60, načrtovani referendumski trojček na dan evropskih volitev tako ne bo mogoč.

Kaj nas uči ta zgodba? To, da opozicija vlaga zahteve za nesmiselne referendume, morda razumemo. To, da isto počne vladajoča stranka in vlaga predloge za referendume, ne da bi se prej poenotila s koalicijskimi partnerji, je diletantsko in podcenjujoče. Vprašanja, ki so jih načeli, predvsem vprašanje prostovoljnega končanja življenja, so namreč preresna, da bi bila le plod hipnega premisleka o politični taktiki za evropske volitve.

Utvara je, da se lahko znova kar sama od sebe ponovi trojna referendumska zmaga, s katero je vlada Roberta Goloba zaključila leta 2022. Danes smo marca 2024 in ne novembra 2022. Politika pač ni igra z volivci. Je veliko več.