Zakon o narodnih skupnostih Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov v Sloveniji

Končno! Končno se je iz dolgega in predolgega sna, čeprav le obrobno, zbudila slovenska družboslovna sfera, na čelu s prvopodpisanim doc. dr. Andrejem Troho, slovenskim univerzitetnim učiteljem mlajše generacije. A je vprašanje, če bi se mnogoštevilni kolegi in kolegice o tem zakonu z objavo v Mladini 7. marca 2024 sploh javno oglasili, da ni bilo povoda iz SAZU, od koder se je njena Komisija za slovenski jezik v javnosti glede nekega člena zakona, žal, tako strokovno kot politično samodiskreditirala.

Upravičeni argumentirani kritični odziv 78 podpisnikov na Izjavo Komisije pa je, ali naj bi hkrati veljal tudi 52 poslancem Državnega zbora, sopodpisnikom aktualnega predloga tega zakona. Družboslovci politikom vladajoče koalicije očitajo pomanjkanje poguma in nenačelno uklanjanje »pod pritiski demagoških interpretacij in groženj z referendumi«, ob poznavalskem in pokroviteljskem opominjanju na še enega »v vrsti neposrečenih poskusov kompromisa, dobro znanih iz zgodovine bojev za pravice manjšin«. Ta »pogumna« ocena pa gotovo zasluži več splošnih in posebnih komentarjev, ki jih v nekaj glavnih točkah podajam v nadaljevanju.

1. Da, ta zakon, 29. novembra 2023 vložen v parlamentarno proceduro, je bil v mnogih ozirih slabo pripravljen in po več popravkih tekst še nadalje ni dober, toda res dober o tej temi sedaj ne bi mogel biti nobeden. Po 33-letni odsotnosti v Sloveniji kakršnegakoli pravnega normiranja ni mogoče te tematike začeti ustrezno pravno obravnavati na zakonski ravni. Temu stanju botruje izvirni greh ob in po izvedbi zakona o plebiscitu in samem plebiscitarnem dogodku, ker čez leto dni ex-yu manjšine kot pravno so-konstitutiven dejavnik osamosvojene slovenske države niso poimensko navedene v ustavi RS (kot je to že leta 1990 storila npr. sosednja Republika Hrvaška).

2. Večinska etnična populacija v Sloveniji ne takrat ne sedaj ne bi nasprotovala taksativnemu poimenskemu ustavnemu navajanju teh dejanskih manjšin v Sloveniji, šele s čimer bi bilo ohranjeno njihovo kolektivno narodnostno dostojanstvo, ob seveda različni modelski zakonsko-statusni ureditvi v razmerju do ustavne umeščenosti obeh avtohtonih narodnostnih manjšin in romske etnične skupnosti. Toda ne samo država in mediji temveč tudi znanost in družboslovje sta koincidirano vseskozi doslej ne prepoznavala te poti, kaj šele, da bi mi vsi skupaj argumentirano složno nastopili, zato sama ostajam globoko razočarana. Dodatno še zato, ker bi nas že zadnjih nekaj let podprl Svet Evrope in še posebej dodatno zato, ker je v lanskem letu zeleno luč za vpis v ustavo RS prižgal v svoji knjigi Spreminjanje ustave tudi Inštitut za ustavno pravo.

3. Naj si dovolim, tudi mimo pravnih okvirjev, javno strnjeno sociološko strokovno stališče in pojasnilo o bistvu narodnega manjšinstva nasploh, z glavnim poudarkom na situacijo v Sloveniji. Avtohtonost je seveda ena njegovih osnovnih značilnosti, ni pa conditio sine qua non. Poglavitna lastnost narodnostnega družbenega fenomena je kolektivno subjektivna skupnostna vez in zlasti zavestna volja po tovrstnem transgeneracijskem človekovem pripadanju (ob še nekaterih drugih znanih kriterijih). V takem kontekstu kljub njenemu nedvomno silnemu pomenu element teritorialnosti nima odločilne vloge. Znanost in stroke v Sloveniji tega kompleksnega razumevanja manjšinstva, kot kaže, doslej niso bile pripravljene sprejeti. Problem pa je, ker zadevno kompleksno znanje seveda ne more imeti politika in ji ga očitno zelo primanjkuje.

4. Samokritičnost aktualne politike do dozdajšnjega odnosa glede ex-yu manjšinstva je hvalevredna. Toda eno je izreči in iskreno nameravati nekaj dobrega, najboljšega v tej smeri narediti, drugo pa je to torej tudi znati in moči. Narodno manjšinstvo spada na področje temeljnih človekovih pravic in tudi v slovenski ustavi je vključeno mednje in s tem načelno izključeno iz političnega preigravanja. Že zato politika in mediji na noben način ljudstva ne bi smeli deliti, česar, žal, ni mogoče preprečiti. Tolikanj večja je družbena odgovornost znanstvenega družboslovja, ki naj bi tudi ob tej obravnavani temi znalo sodelovalno stopiti skupaj in usmerjeno pomagati državi in družbi in se ne pogrezati v izključujočo samozaverovanost in morda monodisciplinarno samozadostnost.

5. S tem prehajam na dolg še direktnega odgovora na smelo pripombo podpisnikov Odziva na omenjeno Izjavo Komisije za slovenski jezik v javnosti. Manjšinstvo pač ni črno-bela zadeva, kot je tudi večina družbenih fenomenov kompleksne narave. Ni dovolj samo kvalitetno znanje o predmetu raziskave, nujno je tudi poznavanje konkretnega konteksta splošne družbene situacije. V »našem« primeru je treba jemati v obzir upravičena dejstva šibkosti in nemoči strukture narodnostnomanjšinskih aktivistov, ki zaradi prikrite dejanske ignorance matične slovenske države in zaradi kolikor toliko razumljive prikrajšanosti v pomoči držav matičnih narodov, po 15 letih neuspešnih sistematičnih bojih na načelno začrtani poti družbene pravičnosti, iz obupa po eksistencialnem preživetju manjšine, popustijo. Popustijo oni in njim naklonjena nepoučena politika, ki pa je imela tokrat na voljo že tudi druge pravne možnosti, a jih ni izkoristila. In smo tu, kjer smo in ne kjer bi družba in država v Sloveniji lahko bili. Da, zakon je izraz tega popuščanja, ki pa torej ne zasluži pavšalnega nerazumevanja in nespoštovanja.

6. Pri tem zakonu sama nisem sodelovala. Kot idejna pobudnica in soavtorica teksta Deklaracije DZ RS iz leta 2011. zakona ne morem podpreti. Saj bo, če bo sprejet, med drugim, utrdil diskriminatorno družbeno predstavo o prvo in drugo razrednih narodno manjšinskih slovenskih državljanih v RS. Najverjetneje bo za vselej onemogočil edino ustrezno rešitev, ki jo je leta 2022 v razmislek državi po ustavnem priznanju vseh neustavnih manjšin sugeriral tudi Svet Evrope. Že več kot 20 let potekajo določena intenzivna kontinuirana strokovna prizadevanja v podporo »boju za pravice manjšin« v Sloveniji, a so osamljena. Čeprav so ta prizadevanja znotraj slovenske znanstveno raziskovalne sfere javna in znana, so ali nenaključno izolirana ali recimo slučajno prezrta. Za medije so manjšinske teme razen v kakih ekscesnih situacijah itak obrobne. Vsaj zainteresirani strokovnjaki in drugi poznavalci pa ne moremo ob tej obravnavi mimo javnega naslavljanja najodgovornejšega političnega subjekta v državi, neposredno izvoljenega od deset in deset tisoč slovenskih državljanov tudi neslovenske narodnosti. Kljub argumentiranim pozivom k podpori sta ostala tako bivši predsednik kot sedanja predsednica RS praktično nema. Predsednik Pahor tudi v dveh mandatih ni bil pripravljen posredovati pri vzpostavljanju mostu za neposredni argumentirani dialog z močnim vodjem opozicije, medtem ko dr. Nataša Pirc Musar, ob vsem vsakodnevnem leporečju o dostojanstvu za vse, že od svojega nastopa načrtuje neko vključevanje v to tematiko enkrat v teku svojega petletnega mandata; očitno pravi trenutek še ni nastopil.