Vojaška politika v novi dobi

Vojaške strateške cilje bomo dosegli z ustrezno vojaško držo, s čimer bomo izvajali odvračanje in zadrževali varnostne grožnje ter se spoprijemali z njimi čim bliže njihovega nastanka in čim dlje od naše države ter zunanjih meja Evropske unije in Nata. – To ni odlomek iz strategije neokolonialne velesile, ki si jemlje pravico do preventivnih udarov v »varnostnem okolju« od vzhodne Evrope prek Bližnjega vzhoda do podsaharske Afrike. To je povzetek iz predloga vojaške strategije male države, ki naj bi po ustavi »pri zagotavljanju varnosti izhajala predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«, oziroma male vojske, katere temeljna naloga je po zakonu »odvračanje napada na državo ter obramba neodvisnosti, nedotakljivosti in celovitosti države«.

To protislovje bi bilo smešno, če ne bi imelo resnih posledic: vsako leto milijarda evrov za vojsko, od tega 200 milijonov za »investicije«, pri čemer bosta zneska naraščala hitreje kot družbeni proizvod in se zažirala v javna sredstva, ki bi bila sicer na razpolago za družbene potrebe. In če bo politični razred ocenil, da z denarjem ne privabi dovolj kadra, sledi uvedba selektivne ali celo splošne vojaške obveznosti.

Seveda ta usmeritev ni nova, je le nadaljevanje politike, ki jo slovenski politični razred vodi že 30 let. Njeno bistvo je preurejanje vse družbe po meri (mednarodnega) kapitala in podreditev države interesom EU in Nata, natančneje njunih najmočnejših članic. V tem procesu je tudi sam politični razred postal njihov podizvajalec. Zato je popolnoma logično, da je iz vojske naredil Natovo podizvajalko.

Toda ali se interesi slovenske družbe ujemajo z interesi vodilnih članic EU in Nata, torej z interesi njihovih vladajočih razredov, ki narekujejo to »agendo«? Dokler bodo plače na Zahodu dvakrat višje kot pri nas, dokler se bodo prebivalci Slovenije izseljevali na Zahod in ne zahodnjaki k nam, dokler se tam koncentrirata bogastvo in kapital, ki se ustvari na obrobju, preprosto nismo »v istem čolnu«. Mar ne bi bilo torej treba slovenske vojaške politike uskladiti z interesi slovenske družbe? Ni že čas, da se nehajo kopirati natovske strategije? Strategija bi morala temeljiti na dejanskem vojaškem položaju in ogroženosti Slovenije. V tem trenutku ni tako.

Vojna ni naravni pojav, ki se kot potresni valovi ali nalezljive bolezni neselektivno širi iz žarišč. Državljanske vojne po razpadu SFRJ ali ZSSR niso »okužile« nobene tretje države, tudi niso preskakovale iz Karabaha v Gruzijo ali iz Pridnestrja v Ukrajino. Še v izraelsko-palestinsko vojno se ni že 40 let neposredno vpletla nobena arabska država, tokrat se drži ob strani celo Fatah na Zahodnem bregu. Vojna vpliva na druge države, tja se zatekajo begunci in izseljenci, a to niso vojaške grožnje, zato odzivanje nanje z vojaškimi sredstvi ni rešitev. V nekaterih primerih je zločin.

Ni že čas, da se nehajo kopirati natovske strategije? Strategija bi morala temeljiti na dejanskem vojaškem položaju in ogroženosti Slovenije.

Pojmovanje vojne kot potresa ali epidemije torej ne pojasnjuje ničesar, zato ne more biti podlaga resne strategije. Ta lahko temelji le na znanstvenem spoznanju, da je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi (von Clausewitz). In sicer politike, ki jo je neka država, neki razred v državi vodil že dolgo pred vojno (Lenin). Če se hočemo izogniti vojni, moramo pravilno predvideti, kakšna bi lahko bila, za to pa moramo analizirati politiko potencialnih udeležencev.

Poglejmo torej območja groženj, kot so opredeljena v sami strategiji. Prvo je »Bližnji in Srednji vzhod ter Severna in Podsaharska Afrika«. Ali je tam kakšna država ali pa vsaj pomembnejša družbena skupina, katere politika bi ogrožala »neodvisnost, nedotakljivost in celovitost Slovenije«? Ali ima vojaška sredstva, da bi takšno politiko izvajala? – Pri najboljši volji je ni mogoče najti. Tam so zgolj države in ljudje, žrtve 200 let zahodnega (neo)kolonializma, mračnjaštvo in terorizem, ki nastajata v takih okoliščinah. In pa »humanitarne« intervencije članic Nata, ki se sprevračajo v humanitarne katastrofe. S sodelovanjem v takih vojnah slovenska družba ne bo nič varnejša, kvečjemu bo lahko tarča povračilnih napadov.

Strategija kot drugo takšno območje navaja »Zahodni Balkan«, s čimer sta najbrž mišljeni Srbija in Republika Srbska. Ali ti dve vodita politiko, ki bi lahko ogrozila »neodvisnost, nedotakljivost in celovitost Slovenije«? – Nasprotno, tamkajšnja politična razreda in kapital že več kot 20 let vodijo politiko intenzivnega sodelovanja s »slovenskim« kapitalom in političnim razredom. Tudi odnosi med našimi narodi so boljši kot na primer odnosi z Italijani. Analiza kvečjemu kaže, da brezkompromisna politika po načelu »kdor ni z nami, je proti nam«, ki jo Nato in EU že 30 let vodita tam, ustvarja politična nasprotja med narodi, med katerimi ni ekonomskih nasprotij, saj so vsi podobno izkoriščani. Interes slovenske družbe je torej sprememba balkanske politike EU in politike Nata, ne pa oboroževanje za vojno s Srbijo in Republiko Srbsko, ki nas ne ogrožata.

V strategiji je navedeno še »širše območje Ukrajine«. Ruski in ukrajinski politični razred sta 30 let izvajala politiko gradnje kapitalizma in graditve nacionalnih držav. »Prozahodna« frakcija ukrajinskega političnega razreda je težila k temu, da bi bila Ukrajina narodnostno, jezikovno in kulturno homogena in da bi se priključila EU in Natu. ZDA in »zaveznice« so ob tem vodile politiko podrejanja vzhodne Evrope, kar je za Ukrajino pomenilo vključevanje v Nato, za Rusijo pa obkoljevanje z Natom. Velik del ukrajinskega političnega razreda in prebivalstva je temu nasprotoval, temu je vse bolj nasprotoval tudi ruski politični razred, deloma iz nacionalističnih vzgibov – »nacionalni interes« nacionalnih držav je, kot pravi slovenska Strategija o nacionalni varnosti, tudi »samobitnost naroda tako znotraj mednarodno priznanih meja kot v zamejstvu« –, deloma pa iz geostrateških. ZDA so namreč že s širitvijo Nata, z odpovedjo večine pogodb o jedrskem orožju in vzpostavitvijo protiraketnega ščita bistveno oslabile Rusijo, s širitvijo v Ukrajino bi jo še bolj. Ker so bile politike štirih dejavnikov – torej ukrajinskih oblasti in »separatistov«, Rusije in zahodnih velesil – tako nasprotne in brezkompromisne, je postala vojna skoraj neizbežna in kompleksna: je hkrati nacionalistična vojna med Rusijo (s »separatisti«) in Ukrajino ter posredna imperialistična vojna proti Rusiji.

Čeprav je Rusija februarja 2022 – povedano po ameriško – preventivno udarila, je strateško konservativna: hoče »staro«, torej nevtralno in vsaj delno »prorusko« Ukrajino ter ozemlja, ki jih obvladuje od leta 2014 ali jih bo še zasedla. Hoče tudi status quo v Belorusiji, Pridnestrju in Zakavkazju. Logika njene politike in vojne pa ne kaže, da hoče doseči več.

Premoč zahodnih držav usiha. Industrijska premoč se je že iztekla, tehnološka se izteka, tudi finančna se bo. Njihovim vladajočim razredom tako ostajajo le vojaška sredstva.

Ne ogroža Evrope vsepovprek ali pa na primer same Slovenije. Seveda v to politiko ni treba privoliti, a tudi ne nanjo odgovoriti z vojno. Vojni cilj ukrajinskih oblasti, da jezikovno večinsko ruska Doneck in Lugansk ter narodnostno večinsko ruski Krimski polotok s silo vrnejo v ukrajinizirano državo, ki bo članica Nata, ne more biti cilj naše politike. To namreč ni potrebno za našo varnost, prinaša pa nadaljevanje vojne. Tudi politika ZDA in zaveznic je prispevala k vojni in zdaj onemogoča celo pogajanja o premirju. Njihov vojni cilj je »strateški poraz« Rusije, da bi jo spravile s poti pred obračunom s Kitajsko. Tudi to ni potrebno za našo varnost. In prinaša nadaljevanje, morda stopnjevanje vojne.

S tem pa pridemo do bistva: da premoč zahodnih držav, zaradi katere so lahko celotno epoho živele na tuj račun, usiha. Industrijska premoč se je že iztekla, tehnološka se izteka, tudi finančna se bo. Njihovim vladajočim razredom tako ostajajo le vojaška sredstva. Se torej obeta doba imperialističnih vojn, v katerih bodo obrobne države žrtve ali pa koristni idioti? Slovenci smo bili že prevečkrat eno in drugo. Dilema je torej jasna: ali se bomo oboroževali za sodelovanje v imperialističnih vojnah ali pa storili vse, da se jim izognemo.