Kaj pa mir?

Charles Michel, predsednik evropskega sveta, je 19. marca objavil daljše besedilo o vojni v Ukrajini. Njegove besede ne puščajo nobenih dvomov. »Dve leti po začetku vojne je jasno, da se Rusija v Ukrajini ne bo ustavila, kot se pred desetimi leti ni ustavila na Krimskem polotoku. Nadaljuje taktiko destabilizacije – v Moldaviji, Gruziji, na južnem Kavkazu, zahodnem Balkanu in še dlje na afriški celini,« je zapisal. Po njegovem mnenju Rusija »pomeni resno vojaško grožnjo evropski celini in svetovni varnosti. Če se EU ne bo pravilno odzvala in ne bo dovolj podprla Ukrajine, da bi ustavila Rusijo, bomo na vrsti mi. Zato moramo biti obrambno pripravljeni in preiti v ’vojno gospodarstvo’. Čas je, da prevzamemo odgovornost za lastno varnost. Ne moremo se več zanašati na druge ali biti na milost in nemilost prepuščeni volilnim ciklom v ZDA ali drugje.« Charles Michel je torej prepričan, da so Evropejci preveč ravnodušni, da se požvižgajo na varnost in da za vojsko namenjajo premalo denarja. Omenimo zgolj za primer – Rusija menda na leto proizvede približno tri milijone kosov topniškega streliva, ZDA in Evropa naj bi bile skupaj sposobne izdelati zgolj 1,3 milijona kosov tega streliva na leto.

Rusija za vojsko sicer nameni šest odstotkov BDP, ta delež naj bi se letos povečal na 7,5 odstotka. V nasprotju z njo nekatere evropske države ne dosegajo niti zlatega Natovega standarda, dveh odstotkov BDP za vojaške izdatke. Nekatere države pa ga presegajo, denimo Poljska, ki za vojsko po novem namenja štiri odstotke BDP, kar je, relativno gledano, več od ZDA. Več kot dva odstotka BDP za vojsko namenjajo tudi vse evropske države, ki mejijo na Rusijo, Belorusijo ali napadeno Ukrajino, edina izjema je Norveška. Celo Slovenija je v zadnjih letih bistveno povečala izdatke za vojsko in zanjo porablja okoli 1,3 odstotka BDP.

Na vse te podatke je treba pogledati z absolutnega stališča. Po podatkih iz februarja objavljene analize Mednarodnega inštituta za strateške študije (IISS) so ZDA, največji proizvajalec in potrošnik orožja in država z najmogočnejšim vojaškim aparatom, zanj porabile okoli 850 milijard evrov, kar je več kot naslednjih 15 največjih porabnic orožja skupaj. ZDA sledi Kitajska z »zgolj« 200 milijardami evrov. Nova oboroževalna tekma se je začela že pred leti, po podatkih omenjenega inštituta neameriške članice Nata danes za orožje porabijo 32 odstotkov več denarja, kot so ga leta 2014, ko je Rusija zasedla Krimski polotok.

Ta ogromna količina denarja očitno ni dovolj. Michel v omenjenem besedilu pravi, da Evropa že desetletja ne vlaga dovolj v svojo varnost, trdi, da je potreben radikalen premik v razmišljanju in da je treba nemudoma, tukaj in zdaj, podpreti in pospešiti razvoj evropske oboroževalne industrije. Ta poziv je zaključil z variacijo gesla Josipa Broza - Tita o tem, da se Jugoslavija dela, kot da bo sto let mir, a se pripravlja, kot da bo vojna že jutri. Michel je te besede, ki smo se jih v mladosti naposlušali, obrnil takole: »Če Evropa želi mir, se mora pripravljati na vojno!«

»Bati se je treba tistih, ki pravijo, da je vsak mir boljši od vojne, to pomeni tudi privoliti v to, da živiš brez demokracije in svoboščin, samo da je mir.«

– Vojko Volk

Je res tako? Je nadaljevanje vojne v Ukrajini edina rešitev? Bodo Natovi tanki, rakete, letala, granate in morebiti tudi evropski in ameriški vojaki v ukrajinskih stepah in gozdovih ubranili zahodno civilizacijo, človekove pravice, svobodo misli in vse, kar naj bi spadalo k demokratičnemu Zahodu? Res ni drugih možnosti? Je Rusijo danes mogoče premagati in kaj pomeni beseda zmaga? Se lahko doseže z vojaškimi sredstvi ali kako drugače?

Jastrebi in golobi

Nekateri politiki so prepričani, da so orožje, sila in moč edina prava pot, s katero se lahko postaviš po robu napadalcu. Druge poti naj ne bi bilo. Vojko Volk, diplomat in državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, je eden takšnih. Stvari v Ukrajini so zanj kristalno jasne. »Bati se je treba tistih, ki pravijo, da je vsak mir boljši od vojne, to pomeni tudi privoliti v to, da živiš brez demokracije in svoboščin, samo da je mir. Spomnite se, kaj se je dogajalo v času Informbiroja, spomnite se, kako se je Jugoslavija uprla Stalinu, Tito pa je rusofile poslal na Goli otok. Danes pacifisti pišejo peticije za dviganje bele zastave in za izstop Slovenije iz Nata. Vedeti je treba, da se Putin ne bo nikoli ustavil! Ker ima jedrsko orožje, ga ne moremo poraziti, moramo pa ga ustaviti! In to v Ukrajini, če ne bo prepozno.« Še več, Vojko Volk priznava, da se v prihodnosti stvari lahko zaostrijo. »Ne moremo izključiti niti tega, da bodo evropski vojaki v Ukrajini, ker če tega ne rečemo, se strinjamo s tem, da je v Ukrajini lahko samo ruski škorenj.« Kaj pa pacifisti, papež Frančišek, ki je pozval, naj se Ukrajina, četudi z belo zastavo v roki, začne pogajati z Rusijo? »Papež Frančišek, žal, ne pozna evropske zgodovine. Žrtvi svetuje, naj se vda, kar je sramotno. Potem isto velja za žensko, ki jo želijo posiliti, isto velja za žrtve spolnih zlorab v cerkvi, pri čemer se papež ni izkazal. Slavoj Žižek ima prav, ko pravi, da je Putin mračnjaški verski diktator. Ne smemo se ga bati, ne smemo verjeti njegovi propagandi. Putin želi razklati in pokoriti Evropo. Temu se moramo upreti tako, kot so se naši partizani uprli Hitlerju. Domobranci in bela garda pa so izbrali belo zastavo in kolaboracijo.«

Obstajajo posamezniki, ki razmišljajo drugače. Takšen je Matjaž Hanžek, nekdanji varuh človekovih pravic, ki je v mladih letih na ljubljanskih ulicah protestiral proti vdoru ruskih tankov v tedanjo Češkoslovaško. »Velika razlika je med tistim, kar se je zgodilo leta 1968, in tem, kar se dogaja danes. Leta 1968 so ruski tanki zapeljali na praške ulice, ker si je država zaželela bolj odprte politične ureditve. Tista država ni kršila narodnih pravic ruske manjšine in ni se spogledovala z zvezo Nato. Lahko me zdaj razglasite za ruskega agenta, vseeno mi je, a ko danes na Zahodu govorimo o grozni ruski vojni in kršenju človekovih pravic, hkrati ne govorimo o napadu na Afganistan, Irak, Sirijo, Libijo, ne govorimo o vojaških pustolovščinah Nata in ZDA,« je oster Hanžek. »Sprašujem se, ali so evropske vrednote, ki naj bi se branile v Ukrajini, prave evropske vrednote. Ta država je bila korumpirana, prepovedane so bile politične stranke, od leta 2014 pa je granatirala Donbas in druga ozemlja, ki jih je zdaj zasedla ruska vojska. Tudi takrat so umirali civilisti. Dobro se spomnim, kako sem pred leti v parlamentarni skupščini Sveta Evrope, bilo je to še pred ruskim napadom na Ukrajino, glasoval proti sankcijam, ki so jih uvajali za Rusijo. Proti sem bil, ker zaradi sankcij vedno nastradajo najrevnejši ljudje. Pa se je od nekod pojavil ukrajinski veleposlanik in se pritožil nad mojim glasom, kot da bi zahteval, naj me umaknejo. So to evropske vrednote?« Hanžek se sicer strinja, da je Vladimir Putin »trdorokec«, da na njem ni nič demokratičnega, a v isti sapi dodaja, da ga podpira večina ruskih volivcev. »Teh volivcev je gotovo več od tistih, ki podpirajo predsednico evropske komisije Ursulo von der Leyen. Vojna se ne bo končala, dokler se Ukrajina ne bo strinjala z nevtralnim statusom in dokler ne bo priznala pravice vsem manjšinam, ne le ruski, ampak tudi drugim.«

»Na plečih Ukrajine se danes konfrontirata dva imperialna in jedrsko oborožena Goljata, ki prakticirata zgodovinski revizionizem.«

– Rudi Rizman

V nečem se je treba s Hanžkom strinjati, Ukrajina, ki bo nastala po vojni, bo morala biti bolj demokratična, strpnejša in bolj »evropska«, kot je bila v času, ko je bila še napol delujoča država, nastala iz propadajoče sovjetske republike. Putin Ukrajini ne jemlje državnosti, ne želi pa si Ukrajine, ki bi bila – v dobrem in slabem – obrnjena proti Zahodu. K državam, ki jih je sam razglasil za glavne sovražnice Rusije. In za dosego tega cilja ne izbira sredstev.

»Na plečih Ukrajine se danes konfrontirata dva imperialna in jedrsko oborožena Goljata, ki prakticirata zgodovinski revizionizem: ruski, ki popravlja ’največjo katastrofo 20. stoletja v Evropi’, in ameriški, ki se poslavlja od unipolarne globalne vladavine in se pripravlja na spopad s kitajskim tekmecem. Pri obeh lahko zaznamo ’versajski’ sindrom z nepredvidljivimi posledicami za mir v Evropi in svetu,« o vojni v Ukrajini razmišlja sociolog Rudi Rizman. »Z vojno ne izgublja samo Ukrajina, izgubljajo tako rekoč vsi, ki so v njej bodisi neposredno ali posredno udeleženi in odgovorni za to, da se je začela.« Med njimi tudi EU. »Z nadaljevanjem vojne bo EU varnostno, gospodarsko in geopolitično oslabljena, pospešeno oboroževanje in vzpon skrajne desnice doma jo bosta oropala vzdrževanja socialne države in tudi demokracije, v nadaljevanju pa bo načet sam obstoj EU. Spomnimo se le, s kakšno arogantnostjo so ZDA in njim poslušne atlantistične evropske države ignorirale predlog ’zadnjega demokratičnega’ ruskega voditelja Gorbačova o ’skupnem evropskem domu’ od Lizbone do Vladivostoka. Če že ne Amerika, bi se morala vsaj Evropa zavedati pomena svojega življenjskega interesa za vzdrževanje miru z Rusijo.«

Danes je jasno, da je Putin napadel Ukrajino in želel iz nje narediti prorusko državo, a hkrati je tudi jasno, da ni edini krivec za vojno. »Vrsta dovolj razumnih politikov odkrito priznava, med njimi sam generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg, da je ’Putin začel vojno v Ukrajini z namenom, da to vojaško organizacijo ustavi pred mejami svoje države’. Njegovemu mnenju se je pridružila vrsta pomembnih ameriških politikov in uglednih mednarodnih raziskovalcev. Med prvimi Obama, ki naj bi predsedniku Bidnu, čeprav ga ta ni poslušal, odsvetoval širjenje Nata proti Rusiji, med drugimi pa so podobno mnenje izrazili slavni diplomat in zgodovinar George Kennan, nekdanja ministra za obrambo Robert Gates in William Perry, Henry Kissinger, celo neokonservativec Robert Kagan, harvardski profesor Stephen Walt in številni drugi, ki so zagovarjali mnenje, da gre za Putinovo vojno, vendar pri tem njihova država ni nedolžna. Nazadnje se je oglasil tudi sam papež Frančišek z besedami, da je pravi ’škandal’ te vojne v tem, da je začel ’Nato lajati na Putinova vrata’,« še opozarja Rizman.

Kaj zdaj?

Položaj na fronti za ukrajinsko vojsko ni rožnat. Primanjkuje ji vojakov, primanjkuje ji streliva, opreme, orožja. Povprečna starost ukrajinskega vojaka naj bi bila 43 let, v zadnjih dveh letih pa naj bi bilo Ukrajino zapustilo 650 tisoč za vojsko primernih ljudi. Vse ni slabo, v zadnjih mesecih ji je uspelo potopiti nekaj ruskih vojaških ladij, hkrati pa je na različne načine napadla vojaške in gospodarske cilje, ki so daleč od rusko-ukrajinske meje. Vendar ima Rusija premoč v zraku, to pa kljub učinkovitim sistemom zračne obrambe pomeni njeno strateško prednost.

»Ruski interesi so razmeroma jasni ,« pravi ekonomist Bogomir Kovač. »Zavzeti proruske regije na vzhodu, zaščititi Krimski polotok in ga povezati z Rusijo, pridobiti strateško vlogo v tem delu morskih poti, utrditi in proti zahodu pomakniti meje kot zaščitni pas Rusije. Padec proameriške vlade v Kijevu je del te naracije, izsiljeni sporazum, ki bi privolil v dejansko stanje na bojiščih, pa bi moral vključevati tudi jamstvo, mednarodno zavezo, da Ukrajina ne bo vstopila v Nato, da bo ostala nevtralna, čeprav morda članica EU.« Po drugi strani bi Ukrajina rada, kar je logično, pridobila izgubljena ozemlja, tudi zasedeni Krimski polotok. »ZDA so Ukrajino preprosto izrabile za svojo strateško igro: vezati Rusijo na evropske probleme, oslabiti njeno gospodarsko moč, politično onesposobiti Putina in ga nadomestiti s kom z Jelcinovim političnim pedigrejem in Gajdarjevo gospodarsko agendo. Skratka, Rusijo tako oslabiti, da ne bo mogla postati zaveznik Kitajske in drugih protiameriških osi (Iran) v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki. Hkrati pa EU povsem podrediti ameriškim interesom, zlasti vojaško in energetsko, jo gospodarsko onesposobiti kot resnega tekmeca in mogočega partnerja novih geostrateških sil.«

V Ukrajini se je po dveh letih vojne izoblikovalo pravilo, da je v času pozicijske vojne prednost vedno bolj na strani večje ruske armade. To je javno potrdil kasneje zamenjani poveljnik ukrajinske vojske Valerij Zalužni. Vojna traja že dolgo in med zavezniki, v ZDA in EU, se krepi skepticizem. Ljudje so preprosto utrujeni. Putin se zaveda, kot bi dejal Rudi Rizman, da »Evropa in Zahod nista tista, ki bi bila pripravljena plačati (pre)visoko ceno za Ukrajino«. Dodajmo, da je Putinu za življenje ruskih vojakov bolj ko ne vseeno. Hkrati se na političnem področju, na tistem, ki je bistveno za potek vojne, pojavljata še dve neznanki. Prva so evropske volitve in krepitev Rusiji bolj naklonjenih političnih sil, druga so volitve v ZDA, kjer bi lahko zmagal nepredvidljivi Donald Trump. Vse to so stvari, ki ne gredo na roko napadeni Ukrajini, pač pa Rusiji. Putinu se z mirovnimi pogajanji ne mudi, najverjetneje bo počakal do konca leta in se potem odločil, kako naprej.

»Vojna se ne bo končala, dokler se Ukrajina ne bo strinjala z nevtralnim statusom in dokler ne bo priznala pravice vsem manjšinam, ne le ruski, ampak tudi drugim.«

– Matjaž Hanžek

»Ukrajina je glede števila ljudi, ti pa na bojišču igrajo pomembno vlogo, v izrazito podrejenem položaju v primerjavi z Rusijo. Tako velike količine vojaške pomoči, kot bi jo danes potrebovala Ukrajina, v realnem času ne morejo zagotoviti ne EU in ne ZDA. Pa četudi bi se to zgodilo, je vseeno treba vedeti, da v vojni glavno vlogo še vedno igrajo ljudje; res obstaja kibernetska vojna, vojskuje se z letalniki, na koncu pa teren vedno zasedajo in ga branijo vojaki,« pravi Iztok Podbregar, nekdanji poveljnik generalštaba Slovenske vojske. Največji problem vidi v pomanjkanju diplomatskih stikov, v pomanjkanju komunikacije. »Bilo je pričakovano, da se na začetku napadena država ne pogovarja z agresorjem, vsaj na najvišji ravni ne. A kaj je po sankcijah in bojkotu, ki jih je uvedel Zahod, storila Rusija? Zaveznike je poiskala na Kitajskem, v Indiji, kar ji omogoča gospodarsko preživetje. Zato bi bilo bistvenega pomena, da bi EU našla ustrezen komunikacijski kanal. Treba bi bilo najti dobrega mediatorja, vzpostaviti možnosti za pogajanja, postaviti bariero miru, demilitarizacijsko cono in nato iskati rešitve za naprej. Mirovna pogajanja so edina, ki lahko ustavijo proces drvenja v nove in nove vojne.«

Pogajanja torej, ne pa dodatno oboroževanje. »Če se pogovarjamo o miru abstraktno, potem moralna izbira, kaj je prav in kaj ni, ni težka. Ko razmišljamo o konkretnem miru, je težje. Takoj smo v zagati, tudi cilj agresorjev je na koncu ’mir’. Zahteva po miru v Ukrajini nikakor ne pomeni, da samodejno podpiramo Putina, postavlja pa se realno vprašanje, kako se zavzemati za mir, ne da bi podprli tudi dosežene vojaške osvojitve in nagradili rusko agresijo,« o zapleteni poti do pravičnega miru v Ukrajini razmišlja Vlasta Jalušič, raziskovalka z Mirovnega inštituta. »Mir v Evropi ni bil nikoli posledica oborožitve, vedno je bil dosežen s pogajanji, pogodbami, sporazumi. Oboroževanje prinaša samo dolgotrajno vojno, orožje pa skušnjavo. Tako kot nenadzorovana politična moč. Skušnjava je velika še posebej zato, ker je sodobna profesionalizirana vojska v spregi z oboroževalno industrijo po svoje zunaj nadzora demokratičnih mehanizmov.« Vlasta Jalušič dodaja, da v Ukrajini ni »dobrih« alternativ, mir se lahko začne le kot zamrznitev sovražnosti, a to lahko hkrati pomeni, da je zaradi ozemeljskih pridobitev – če ni aktiviranih mednarodnih mehanizmov – nagrajen napadalec. »S tem se rušijo načela mednarodnega prava. Napadalci svoje vojne vedno upravičujejo, češ da so bili zaradi nepravičnih meja ali zatiranja ’njihovih’ manjšin vanje prisiljeni, toda pravične meje ne obstajajo. Če bi v Afriki želeli spremeniti nepravične meje, bi eksplodirala vsa celina. Tudi Evropa bi s tem imela hude težave. Obe alternativi, ki se danes ponujata v Ukrajini, sta – prosto po Leninu – ’slabši’. Nadaljevati vojno je slabše, priznati Rusiji ozemeljske pridobitve tudi. Morda bi to prineslo mir, a zanj ne vemo, kakšen bi bil in ali bi bil res uveljavljen. Kar seveda ne pomeni, da ga ni treba zahtevati ali se zanj pogajati.«

Tanki ali maslo

Z vojaškega vidika je danes največja težava vprašanje topniškega streliva. Na prvi pogled je to nenavadno, kako je lahko Rusija, ki je gospodarsko šibkejša od članic zveze Nato, na tem področju močnejša. »ZDA so pred leti večidel opustile proizvodnjo topništva in streliva, ker je to veljalo za tehnološko zastarelo orožje, hkrati pa EU svoje vojaške industrije niti ni posebej razvijala, največ je je ostalo v Veliki Britaniji in Franciji, ki je tradicionalno stavila na avtonomnejšo vlogo. Nemčija vojaške industrije ni imela razvite zaradi (samo)omejitev zaradi preteklih vojaških katastrof v prvi in drugi svetovni vojni,« o težavah s strelivom razmišlja Bogomir Kovač. »Topništva in streliva v EU nimamo, ker je EU vseskozi gradila svoj socialnoekonomski model na majhnih vojaških stroških in ameriški vlogi v Natu.«

Razvoj Rusije je bil drugačen, vojaško industrijo je ohranila kot ločen kompleks, znotraj njega pa tudi proizvodnjo klasičnega topništva in granat; z njimi je oskrbovala svetovni trg. »Na kratki rok niti ZDA niti EU ne morejo nadomestiti izgubljenih zmogljivosti in potrebnih količin orožja, na tem področju lahko predpostavljamo podaljševanje ukrajinske vojne agonije. Ne gre za gospodarsko sposobnost, temveč za sposobnost hitre realokacije, predvsem pa za sredstva, ki jih namenjate za oboroževanje. V demokratičnih državah s socialno politiko je težko povečevati vojaške izdatke.«

Vprašanje vojne ali miru je zapleteno, kakšen naj bo torej mir, ki ne bo prinesel nove vojne? Zlatko Šabič je svetovalec predsednice republike za mednarodne odnose. Trdi, da si »Ukrajina ne more privoščiti vojaškega poraza, ker bi to pomenilo izgubo ozemlja, vdaja bi bila za mnoge enaka izdajstvu, za Zelenskega bi to pomenilo politično smrt, za vse večne čase zapisano v ukrajinsko zgodovino.« Podobno je z Rusijo in Putinom. Če bi si Putin privoščil umik z zasedenih ozemelj, bi s tem Rusija priznala poraz, tega pa si kot velesila ne more dovoliti. »Tudi EU si ne more privoščiti umika podpore Ukrajini, saj bi s tem tako rekoč obrnila hrbet ne samo tej državi, pač pa vsem državam članicam, ki mejijo na Rusijo – še posebej bi to bilo boleče za baltske države, ki že imajo strašne zgodovinske izkušnje z Rusijo. Še najlažje si umik privoščijo ZDA, vendar ne pod Bidnom. Preveč je vložil v obrambo Ukrajine, da bi si čez noč premislil in pozornost usmeril drugam.«

»Če EU in Nato Ukrajini po vseh teh obljubah obrneta hrbet, se bo celoten evropski integracijski eksperiment sesul vase. Vložki so veliki, bistveno večji od Ukrajine.«

– Zlatko Šabič

Kako torej naprej? Ali lahko vojna rešitev prinese zmagovalca? Šabič pravi, da ne, saj v tej vojni ne more biti zmagovalcev. »Poglejmo Rusijo. Ne kaže je podcenjevati in veliko vprašanje je, ali jo je sploh mogoče vojaško poraziti. Hkrati Putin zagotovo ni edini politik, ki verjame v tesno povezanost Rusije in Ukrajine, zato ni nobenega zagotovila, da bo njegov naslednik ali naslednica korenito spremenila politiko do Ukrajine. Ob morebitnem Putinovem padcu je torej verjetnost, da bi se Rusija umaknila za svoje mednarodno priznane meje, precej večja, nikakor pa ne stoodstotna.« A vse dokler Ukrajino podpirajo EU, Nato in ZDA, je Rusija ne more vojaško poraziti. »Seveda pri tem ne upoštevam možnosti popolne eskalacije spopadov z vključitvijo jedrskega orožja. Ne izključujem tega a priori, a dokler Rusija drži pozicije, Zahod pa v Ukrajino ne pošlje svoje vojske, je možnost eskalacije manjša.«

Poraz diplomacije

Če vojaška rešitev konflikta ni realna, potem ostanejo le diplomatska pogajanja. A pravih pogajanj danes ni. Kot razmišlja Rudi Rizman, se v času vojne, ki poteka v ’megli’ propagandnih interpretacij in opiranja na lažna dejstva, marsikdo znajde v negotovosti in ne zna iskati pravih rešitev za tveganja in dileme, ki so očitni v tej vojni. »To je usodno za države, med njimi predvsem za številne evropske države, ki se namesto k civilizacijskim orodjem, ki jih ponuja diplomacija, se pravi k pogajanjem, iskanju političnih rešitev za vprašanja mednarodne politike, zatekajo k oboroževanju, splošni evropski in svetovni vojni in navsezadnje k atomskim grožnjam.«

Pot bi lahko bila drugačna, lahko bi vodila vsaj k prekinitvi spopadov. »Ni še dolgo, kar so evropski in ameriški politiki poznali ’orodja’, ki bi jih lahko za končanje vojne uporabili danes: na primer mediacijo, obnovitev helsinških sporazumov, revitalizacijo Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. Brez fige v žepu bi se lahko nadgradila sporazuma Minsk 1 in 2, nadaljevanje po tej poti pa bi prineslo deeskalacijo vojaških sovražnosti, nadzor nad oborožitvijo ali celo razoroževanje, kar se zdi ta čas idealistično upanje. Najprej pa je pomemben mednarodni sporazum, ki bi namesto zamrznjenega konflikta ali nadaljevanja vojne Ukrajini in Rusiji (za)jamčil varnost.«

A znova, kako do pogajanj in na kakšen način. Zlatko Šabič pravi, da pogajanj, med katerimi bi bila Ukrajina prisiljena v kompromise, ki jih ne želi, ne bi smela podpreti nobena suverena država. Hkrati bi bila pogajanja, ki bi iskala rešitve v smeri, ki ne kompromitira ozemeljske celovitosti držav, dobrodošla. »Iz številnih konfliktov vemo, kaj so glavne teme, o katerih morajo potekati pogovori: varnostna jamstva, ozemeljska jamstva, zagotavljanje človekovih pravic, tudi manjšinskih pravic, avtonomija delov ozemlja ali personalna avtonomija za posamezne etnične skupnosti. Ali morda kaj tretjega, le premirje je treba doseči. To je v tem trenutku najpomembnejše.«

Bistveno vprašanje je torej, o čem se bodo sprte strani na pogajanjih sploh pogovarjale. »Za mednarodne odnose velja pravilo: politika se ne dela čez noč. Mednarodni odnosi se razvijajo, zapletajo in rešujejo v procesu. Ta lahko traja mesec, dva, leto, desetletje. Dokler ne pridemo do rešitve, ki je dobra za vse ali pa je sprejemljiva za ključne akterje.«

Šabič dodaja še en, pomemben podton. »Treba je opozoriti, da ne EU ne zveza Nato nimata nikakršne politične, moralne pravice kadarkoli odstopiti od vsestranske podpore Ukrajini. In zakaj je to tako pomembno poudariti? Zato, ker je za nastali položaj v marsičem odgovoren Zahod. Oba, EU in Nato, sta Ukrajini nedvoumno obljubila evropsko in transatlantsko povezovanje že veliko prej, preden se je začel napad.« Šabič torej ostro nasprotuje temu, da bi Ukrajino prisilili v kompromis. »Če EU in Nato Ukrajini po vseh teh obljubah obrneta hrbet, se bo celoten evropski integracijski eksperiment sesul vase. Vložki so veliki, bistveno večji od Ukrajine. Verjetno se tega v Sloveniji vsaj ob pogledu na rusko agresijo takole od daleč, ker z Ukrajino nimamo meje, premalo zavedamo.«

Razkroj EU?

Šabič ne pretirava, ko govori o rušenju evropskega reda. Vojna je EU postavila pred izbiro med zelenim prehodom in oboroževanjem. Pri čemer je, tako Bogomir Kovač, pri obeh izbirah v ozadju (žal) motiv kapitala in dobička.

»Oboje je neverjetna politična prevara. Če je zeleni prehod res namenjen ohranjanju planeta in trajnostne blaginje ljudi, je vojaška industrija grožnja miru. Ne oborožujemo se zaradi miru, temveč zaradi vojn, te pa ogrožajo ohranitev planeta in trajnostno blaginjo ljudi.« Če bi EU želela delovati kot zgled zelenega prehoda, bi morala zagovarjati mirovna pogajanja in razoroževanje. »Zahod potrebuje dolgoročno strategijo, ki presega zgolj pomoč Ukrajini in očitno slepomišenje v Gazi, a ta ni vojaški kompleks. To je ameriška agenda, ki je politično in ekonomsko vlogo v svetu zapravila, ostajata ji zgolj vojaška sila in trenutna premoč kljub vsem porazom v dosedanjih vojnah. Sklepanje novih vojaških zavezništev, pogon vojaške industrije kot nove industrijske politike zahodnega sveta je poraz.«

»Oboroževanje prinaša samo dolgotrajno vojno, orožje pa skušnjavo. Tako kot nenadzorovana politična moč.«

 – Vlasta Jalušič

Bogomir Kovač razmišljanje končuje precej pesimistično. Če se bomo še oboroževali, v Rusiji, v EU, v ZDA in na Kitajskem, je prihodnost grozeča. »Kjer sta denar in kapital, kjer obstaja vojaška industrija, ki potrebuje uporabo svojih izdelkov in storitev, tam imamo netilce vojn. ZDA so izvrsten dokaz tega in EU se očitno približuje temu scenariju.«

In vojna v Ukrajini? Kdo bodo pravi zmagovalci v spopadih? To so tiste politične sile in države, ki jih motijo temelji EU, ki jih motita demokracija in mednarodno pravo. »Poleg ZDA in Kitajske je to seveda Rusija, v svetu in v našem bližnjem okolju pa se jim pridružuje čedalje več podobnih plenilskih nacionalizmov, ki ne dajo veliko na suverenost drugih držav. Žal v EU, ko je bil še čas, ni bilo politikov, ki bi prisluhnili opozorilom Noama Chomskega, da bo doživela globalni zaton in deindustrializacijo, če se ne bo izvila iz tesnega objema ameriške hegemonije. Vse skupaj bo lahko še slabše, če bodo ZDA Evropo vpoklicale v naslednjo tako ali drugačno vojno, ki jo pripravljajo in delno tudi že bojujejo s svojim največjim rivalom in tekmecem – Kitajsko.«

Nič dobrega torej. Če je Ukrajina navkljub opustošenju in stotisočem mrtvih le avantura, če se nam res približuje čas vojn in nasilja, polega njega pa kot bonus okoljska apokalipsa, socialni nemiri in vse, kar to prinaša, se je treba ustaviti. »Položaj je po eni strani absurden, meji na farso, po drugi strani pa je tragičen, če si samo papež in ljudje, ki jih zdaj prikazujejo kot skrajneže, prizadevajo za mir,« je o grozeči prihodnosti v pogovoru v oddaji 8. dan na TV Slovenija razmišljal hrvaški filozof Srećko Horvat. Ljudi, ki danes pozivajo k miru, v najboljšem primeru razglasijo za naivneže, v najslabšem pa za Putinove agente. »Zato se mi zdi bolj kot kadarkoli pomembno protivojno gibanje. Danes smo podobno, kot smo bili v času kubanske krize, četudi se o tem ne govori, četudi se tega ne zavedamo, na robu mogoče jedrske katastrofe, vendar zaradi sublimiranih sporočil, propagande, potrošništva, družbenih omrežij, delovanja medijev, ker se vsak dan borimo za obstanek, za kruh, za družino in podobno, ne moremo dojeti razsežnosti morebitne katastrofe oziroma katastrofe, ki že poteka.«

Pesimizmu navkljub pa velja ugotovitev, da zgodovina ni nikoli napisana vnaprej, nihalo lahko vedno zaniha sem ali tja.

Leta 1979 je Sovjetska zveza napadla Afganistan, začelo se je novo poglavje v hladni vojni in Nato na eni, Moskva pa na drugi strani sta začela v Evropi kopičiti jedrske rakete. Potem je leta 1980 v Nemčiji vzniknilo množično protestniško gibanje, ki je od tedanje vlade Zahodne Nemčije zahtevalo, da takoj umakne privolitev v namestitev novih raket na svoje ozemlje, predstavniki gibanja pa so – zapišimo, da povsem upravičeno – trdili, da oboroževanje najbolj škodi Evropi. Ko so se leta 1983 nemški poslanci v parlamentu strinjali, naj ZDA zaradi ruske nevarnosti na nemško ozemlje namestijo novo jedrsko oborožitev, je na ulicah protestiralo več kot milijon ljudi. Jedrska vojna je bila v zraku. Štiri leta kasneje sta Ronald Reagan in Mihail Gorbačov podpisala prelomno pogodbo o prepovedi jedrskih raket srednjega dosega. Danes je ta pogodba neveljavna. Nobena od držav podpisnic je ne upošteva več. Prvi se je pogodbenim zavezam zaradi ruskih kršitev sporazuma leta 2018 odpovedal Donald Trump. Članice Nata so leta 2019 podprle umik ZDA iz pogodbe in začela se je nova oboroževalna tekma.

Je torej prišel čas za fatalizem in predapokaliptično dionizično veseljačenje? Filozof Peter Klepec bi o tem dejal: »Tudi če je situacija katastrofična, kot nas uči stara avstro-ogrska šala, še ni vse izgubljeno. Ravno zato, ker je svet ponorel, ker se sam od sebe ne bo spremenil na bolje, ker gre očitno vse samo na slabše, ga moramo radikalno spremeniti.« In ve se, kako, nemško mirovniško gibanje izpred desetletij je pokazalo pravo pot.