Vojaška politika v novi dobi

Ob obletnici 10 let Slovenije v Natu sem na spletu zasledil številna medijska obeležja, redkeje pa proslave: Ministrstvo za zunanje zadeve je denimo poročalo o izvedeni okrogli mizi z naslovom Slovenija in Nato – včeraj, danes, jutri (23. 1. 2014), z naslovom Po desetih letih v zavezništvu pa je bila 3. številka 16. letnika znanstveno-strokovne publikacije Slovenske vojske Sodobni vojaški izzivi (SVI) v oktobru 2014 namenjena desetletju Slovenije v Natu. Vsa ta obeležja zagotovo niso imela tolikšnega odmeva, kot ga je imela proslava 20. obletnice (28. 3. 2024). Tudi v osrednjih medijih je bila obletnica dobro pokrita.

Naravno vprašanje je zakaj in kot nezadosten odgovor lahko gotovo izločimo večjo številko obletnice. Pogled po geostrateškem prizorišču pred desetimi leti in danes nudi očitno razliko – več je vojn. Natančneje je več vojn, ki so nam otipljive, ki so v naši soseščini. Vojna retorika je od začetka ukrajinske vojne v polnem razmahu na vseh straneh in na vse načine. Svet je v procesu militarizacije in nabava vojaške opreme se povečuje. Francoski predsednik govori o uradnem vstopu zahodnih sil na območje Ukrajine, kar je za Rusijo tako rekoč Rubikon. Ameriška politika napihuje Evropsko unijo k pomembnejši vlogi v Ukrajini, ker sama svoje sile uperja na Pacifik. Mednarodno pravo se razkraja pred našimi očmi – nikjer tako uspešno kot v genocidu v Gazi. Vsakih nekaj mesecev ruski predsednik Putin zarožlja z jedrskim orožjem. V ZDA in Evropski uniji se obeta velik uspeh skrajnim desničarjem … Suma sumarum je dobe Pax Americana konec. Znašli smo se v multipolarnem svetu in prvič od kubanske krize v 60. letih in zagotovo prvič za časa mojega življenja je tretja svetovna vojna verjetna, če ne kar predvidena. Vse pa se odvija na odprtem pred kamero. Iz katerekoli perspektive so razmere danes kritične. V tem svetu se je odvila proslava 20. obletnice Slovenije v Natu.

Zdelo se je, kot bi sanjali, kjer se grozljiva realnost odraža v sledeh: So najlepše pesmi že napisane? Kaj je odgovor, ki ga proslava poskuša predstaviti? Da – doba zahodne prevlade v svetu se končuje? Ali je boljši odgovor Ne – 3. svetovna vojna bo najboljša pesem? Za ozadje posnetkov slovenske poti v Nato je bila uporabljena skladba Cvetje v jeseni. Skladba o ljubezni, ampak o neizpolnjeni, tragični ljubezni. Ti isti posnetki so bili obarvani črno-belo pred letom 2004 in barvno po letu 2004 – torej smo z vstopom v Nato stopili iz predzgodovine v zgodovino? Iz periferije v center? Ko je bil na odru zbor, je bila v ozadju diaprojekcija sončnega vzhoda. Ali je šlo za zahod? Kakorkoli je izgledalo kot aluzija na vzhod v Apocalypse now? Spraševal sem se le, kje je Wagner in Ježa valkir? …

Nato in slovensko članstvo v njem je težko romantizirati, ne le zaradi funkcije Nata kot zunanjepolitičnega instrumenta ZDA in njihovih (partikularnih) interesov, ne le zaradi doprinosa Nata k nestabilnosti v svetu, ne le ker Slovenija in slovenska vojska nista enaka Nato temveč ker gre v osnovi za fikcijo. Kot denimo neoliberalizem, ki slavi ljudi za kolektivno dobro, človekoljube, komuniste, če hočete. Ali pa šport, kjer so važne le stotinke in milimetri, a iščemo pravi športni duh, pravega Slovenca, Petra Prevca. Enako v cancel-culture, kjer smo tolerantni do vseh razen do tistih, ki niso tako tolerantni kot smo mi. Celotna zadeva hitro izpade cinično. Cinizem pa predstavlja prevladujočo ideologijo sodobnega časa.

Po drugi strani pa se sprašujem, ali je vseeno šlo za kritiko? Zadnja pesem (Heal the world) se je res zdela kot vsesplošni poziv k miru, za katerega bo moral tudi Nato prenehati rožljati z orožjem. Če je šlo res za kritiko, pa ponujam mnenje, da bi si ob naslednji proslavi lahko privoščili več neposrednosti. Pojdimo do konca – navsezadnje smo v družbi enakih, mar ne?