Oma Kazlje

Japonska restavracija Camut
Kazlje 5
Tel.: 031 768 079;
rezervacije na gostilnicacamut@gmail.com
Shin Sato čara špure vsako soboto in nedeljo od 12. do 22. ure; zadnje naročilo je ob 19. uri.

Ambient:
prostorna sobana z impozantno stensko slikarijo, komfortnimi mizami, rokodelskim posodjem in lounge muziko

Napitki:
minimalistično: Jamšek, Krapež, Uou in Monterosso, vse tudi na kozarec in za približno dvakratnik trgovskih cen; pogrešamo kakšno kraško polnitev

Vegetacija:
meni je prepuščen chefu in je omnivorski; lahko se pa poskusite kaj dogovoriti vnaprej

Dostopnost:
parkirišče na drugi strani ceste, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
koncept in izvedba jedi
žar hibachi (pišče & losos)
miso juha z brancinom

Ne tako fino:
bi srebnili kakšno kraško vino 

Jedilni list sicer pravi, da omakase sestavlja šest hodov, a v našem primeru jih je bilo osem, cena zanje pa je ostala obljubljenih 66 evrov.

»Dovolj bo, bomo še na Krasu poiskali kakšno češnjo in se hanami šli po kosilu!« je šofer priganjal inšpektorje, ki so se pred odhodom v Camut v japonofilski mood spravljali z opazovanjem cvetočih japonskih češenj pred stavbo Nacionalnega inštituta za biologijo. Priprave so bile na mestu: da je v centru Ledina (Mladina 24/16) že dodobra udomačeni japonski mizarsko-umetniško-kuharski multipraktik Shin Sato sredi kraške vasi Kazlje zagnal še eno resne preverbe vredno restavracijo, smo namreč izvedeli iz kaj raznolikih in zanesljivih virov, nazadnje celo iz pisma bralke Špele.

Japonski majstr je za domicil svoje le ob koncu tedna obratujoče omakasnice izbral prostore že dolga leta opuščene gostilne Na placu v Kazljah, kjer sta ga pričakali v primerjavi z ljubljanskima precej bolj prostorni jedilnica in kuhinja. Prvo je z nekaj avtorskimi intervencijami (lestenci, retro lounge postavitev pod celostensko slikarijo Samire Kentrić) opremil v zelo komfortno, blagozvočno, skoraj zenovsko sobano, v drugi pa se je našel prostor za implementacijo orodij, s katerimi je lahko razširil nabor svojih kuharskih tehnik. Sredi osemhodnega obeda (omakase pomeni »prepustim se vam« – gost torej izbiro jedi, njih število, sestavo in zaporedje prepušča chefu) smo tako predse dobili izjemno sočno, z živim ognjem žara hibachi obliznjeno nabodalo z razkoščičenim piščančjim bedrom in kos prav tako obdelanega lososa, oboje položeno na nenadejan, a izjemno kompatibilen cvetačni pire. Malo ognjene dodelave je bil deležen tudi kos v neki osvežilni dišečki mariniranega brancina, ki je karakterno miso juho skupaj z v dolg spiralni špaget izrezanim krompirjem in redkvico dvignil čisto gor pod zelo visok strop.

Tja gor so pravzaprav sodile vse jedi, ki jih je prejšnjo soboto v zložnem tempu pred nas prinašala prijazna natakarica: teksturno duhovita otvoritvena juha iz strjenega jajca s koščki kapesante in šitak; dva panko kroketa (ostriga, kozice) in s kozjim sirom polnjeni bučni cvet z bučnooljnim zabajonom pa seveda tudi obe jedi s surovo ribo – sašimi z lososom, kapesanto, tunom, brancinom ter kuhano kozico, pri katerem nas je presenetila krema iz črnega česna, ter štirje nigiriji, pri katerih je kraljevala jegulja iz beneško-tržaškega akvatorija.

Lokalnim navadam so se najbolj približali s predzadnjim krožnikom, na katerem so se rezine silno mehke govedine v družbi kosa sladkega krompirja, mlade čebule in nekakšne jajčne omletke kopali v brbotajoči omaki teriyaki, pa tudi sladica – če ne štejemo kreme rdečega fižola – je bila s teksturno-aromatskimi kombinacijami matche in hrušk zelo blizu slovenskemu jeziku.

Camut na Krasu je res nenavadna institucija, ki po izključno v urbanih okoljih delujočih japonskih restavracijah v slovenski prostor prinaša drugačno podobo Japonske; tisto, v kateri vladajo umirjenost, zen in avtorsko mojstrstvo. Iskreno in impresivno.