Od Katoliških milic do črne roke

Spoštovani, bil sem star 6 let, ko se je pričela II. svetovna vojna in 10 let, ko se je končala. Rojen sem 30. aprila 1935 v Slovenj Gradcu. Pri 12. letih sem dobil - novo teto 2. 2.1948. Ko se je poročil moj 10 let starejši stric, ki se je od 3 stricev, vpoklicanih v Nemško vojsko, vrnil. Prvi je odšel na delovno obveznost. Bil v uniformah druge svetovne vojne in po njej 4 leta in 4 mesece. Prišel je “podivjan iz vojne”, tako so odrasli takrat govorili o post-travmatskem sindromu, ki spremlja povratnike iz vojn.

Nova teta, ki je prišla k hiši, pa je rekla “da je sjostra ta bajlih”, kar nam na Koroškem v Libeliški fari ni ničesar pomenilo, pomladi leta 1948.

Mi smo se bali gestapovcev v Dravogradu in nemških žendarmov.

Ta uvod sem navedel, da si boste lažje predstavljali, zakaj sem še vedno radoveden o stvareh, ki sem jih v svojem življenju zaznaval, doživljal in bolj ali manj razumel. Zato se še pri svojih 89 letih trudim, da bi jih mogoče še bolje razumel.

Poseben izvod oziroma izdaja Mladine – Zgodovina krivovercev z dne 15.3.2024 me je globoko vsebinsko pritegnil, v njem pa spis zgodovinarja dr. Boža Repeta Od Katoliških milic do črne roke. Tam so stvari postavljene zgodovinsko na pravo mesto v času in v prostoru na Slovenskem.

Ker sem bil vedno bolj družbeno radoveden “zakaj in čemu tako in čigavo korist” sem skušal najti odgovore. To ni bilo vedno lahko.

Leta 1959/1960 sem služil vojaški rok v šoli rezervnih oficirjev v Bileči in v trupi v Tuzli. Tam me je pritegnila primerjava vojaškega korakanja med vojsko in “Vatrogasci”. Sprva sem menil, da je to “posrečena” primerjava. V Bileči jo je večkrat uporabil poročnik Golob, Slovenec, Mariborčan, absolvent učiteljišča v Mariboru. V šoli v Bileči je bil komandir IV. voda v II. četi. Da si v tej šoli dobil takrat tak položaj, si moral biti med boljšimi med oficirskim kadrom.

Ko sem odslužil svoj vojaški rok, sem med ostalim slišal za “vatrogasni bataljon (80 mož) dr. Antona Korošča, načelnika SLS, državnika, države SHS in kraljevine Jugoslavije 1920 - 1940. To sem zaznal iz pogovorov nekajkrat. Do bistva vsebine ni bilo moči prodreti. Ostalo je zavito v zgodovinsko “meglo”. Z “vatrogasci“ je bil varovan tudi Vlatko Maček na Hrvaškem. Osebno sem si ustvaril svojo sliko. Dr. Anton Korošec je bil politik in državnik in si je privoščil gasilsko oziroma osebno varnost v tajnosti po takratni državi. Ni si bil dober s Komunisti, ki jih je preganjal in zatiral. Upravičeno se je bal, da mu strežejo po življenju.

O korakanju “Vatrogascev” in redne vojske so se primerjave širile po Jugoslaviji; na terenu je pa kdo že prišepnil, da ima dr. Anton Korošec “svojo vatrogasno gardo“, ki ga čuva, zlasti v Dravski banovini.

Tako nekako sem si sam ustvaril sliko o dr. A. Koroščevem “vatrogasnen bataljonu”, ki je baje štel okoli 80 mož.

Dr. Božo Repe omenja enote meščanskih milic, ki so nastale spomladi in poleti 1941 v Sloveniji: oficirsko organizacijo, Petrovo gardo, Prebujeno Slovenijo, Sokolsko legijo in Staro pravdo.

Od Meljskega hriba pri Mariboru do Ptujskega gradu v Slovenskih goricah na levem bregu Drave je med II. svetovno vojno deloval Melaherjev četniški odred okoli 40 mož. Melaher je baje bil starojugoslovanski rezervni oficir, doma iz Zrkovc pri Mariboru. Leta 1945 maja mu je uspelo pobegniti, živel je v Kanadi in tam tudi umrl.

Slovenske gorice so bile še okoli leta 1960 politično “nikogaršnja zemlja”, “cerkvenjaki” so imeli še svoj tradicionalni vpliv, komunistična oblast še tudi ni zadosti pognala svojih korenin. Živelj je bil tradicionalno agraren in veren. Nazorski opciji sta kljubovali druga drugi. Ekonomska osnova pa ni dopuščala “revolucije”, tudi evolucija je rinila počasi. Tradicija se pozna še danes z vplivom janšizma in krščanskih demokratov.

In zato me zanimajo podrobnejši podatki o enotah meščanskih milic od 1941 in med II. svetovno vojno. Na primer Jevišni bataljon domobrancev pod vodstvom majorja Vuka Rupnika, sina generala Leona Rupnika, ki je med letoma 1941-1945 grdo “haral” po Dolenjski.