Kaj pa mir?

Če se izrazim malce poetično, je Mladina 13. številko posvetila “vojni in miru” in, če strnem, njeno sporočilo je, da oboroževanje Evropi (in svetu) ne bo prineslo trajnega miru. Hvaležna sem Mladinini ekipi, da se je poglobljeno lotila te teme, zlasti pa sem hvaležna dr. Marku Kržanu, da je v fokus svoje analize postavil novonastajajočo Vojaško strategijo RS (VSRS). Ob tem je treba vedeti, da je slovenska vlada predlog VSRS sprejela v paketu še z dvema strategijama, in sicer z Obrambno strategijo RS (OSRS) in Strategijo civilne obrambe RS. Prepričana sem, da je slovenska javnost premalo informirana o tem, kaj omenjeni strateški dokumenti s področja obrambe in varnosti prinašajo slovenski državi in družbi, zato je vsak kritičen ne-obramboslovski uvid izjemno dragocen. Zato želim kritično javno razpravo, ki jo je Mladina pogumno odprla, dopolniti še iz feminističnega vidika, pri čemer pa se bom osredotočila le na najbolj izstopajoče vidike.

Najprej bi naslovila vprašanje definicije “vojne”, za katero dr. Kržan uporabi klasično clausewitzovsko definicijo, da je “vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi”. Gre pa za državno politiko, ki jo je neki razred v državi (predvidevam vladajoči) “vodil že dolgo pred vojno (Lenin)”. Če razumemo politiko kot proces, lahko rečemo, da gre pri oblikovanju nove slovenske varnostne in obrambne politike, ki temelji na pospešenem oboroževanju in povečevanju vojaških in obrambnih izdatkov (kar, navsezadnje, potrjujejo tudi podatki Stockholm International Peace Research Institute), za proces militarizacije družbe. Ameriški zgodovinar Michael Geyer je militarizacijo opredelil kot “protisloven in napet družbeni proces, v katerem se civilna družba organizira za produkcijo nasilja”. Če pri militarizaciji govorimo o politiki produkcije nasilja, gre pri vojni, kot pravi Christine Sylvester, feministična avtorica na področju varnostnih študij in mednarodnih odnosov, za “politiko poškodb”, saj je primarni cilj vsake vojne “prizadejati poškodbe ljudem in/ali njihovemu družbenemu okolju”. Vojna kot “politika poškodb” je dejavnost, ki je globoko uspoljena na način, kako je zamišljena, strategizirana in izvajana. Uspoljenost vojne se odraža tudi v tem, kako je predstavljena, kakšen jezik (diskurz) se uporablja, ko pripovedujemo o vojni (“storytelling”), kako so upodobljene femininitete in maskulinitete, katere vloge pritičejo ali ne pritičejo moškim in ženskam v času vojne itd. Torej, tisto, kar feministične avtorice opažajo pri militarizaciji, je, da ta proces spremljajo globoko uspoljeni in rasizirani vojaški narativi.

Zato ne preseneča, da Strateški kompas EU za varnost in obrambo, tj. eden temeljnih dokumentov, na katere se sklicujeta VSRS in OSRS, opaža, da se »soočamo s tekmovanjem sistemov upravljanja, ki ga spremlja prava bitka narativov« (str. 14). Vendar pa tudi feministična definicija obravnava le uspoljene posledice vojne, ki se kažejo navzven, zaradi česar spregleda, kaj je tisto, kar konstituira vojno kot pojav hetero-patriarhalne dominacije. Da bi to razumeli, nam je v pomoč Bourdieoujev koncept “moške dominacije“, ki temelji na nagonu, ki mu Bourdieou pravi “illusio dominandi“ in ki “zapeljuje“ moške v najrazličnejše “igre dominacije“. Med vsemi moškimi igrami za prevlado nad in apropriacijo ženskih teles in teles podrejenih moških (delavcev…), nad spolnimi in seksualnimi manjšinami, podrejenimi oz. koloniziranimi ljudstvi, drugimi živimi vrstami, naravnimi viri na Zemlji in, vse bolj, tudi nad vesoljem (SpaceX!), vojna predstavlja igro moške dominacije par excellence.

Mislim, da s tem nisem povedala ničesar novega pod soncem, je pa izjemno pomembno za razumevanje, da je Ukrajina kolateralna žrtev trka dveh nasprotujočih se in spopadajočih se imperializmov, in sicer Zahodnega (evro-atlantskega) čezmorskega, kolonialističnega imperializma na eni strani ter srednje- in vzhodnoevropskega kontinentalnega, etnicističnega (ne nacionalističnega, kot dr. Kržan zmotno pripisuje ruskemu političnemu razredu) imperializma na drugi strani. To je dr. Rudi Rizman slikovito opisal z besedami, da »se na plečih Ukrajine danes konfrontirata dva imperialna in jedrsko oborožena Goljata«. Vendar trka imperializmov nikakor ne smemo razumeti v smislu huntingtonovskega trka civilizacij, saj kljub temu da evropska imperializma vodijo različni plenilski motivi (evro-atlantskega poganja nenasitni pohlep po neskončni gospodarski širitvi, srednje- in vzhodnoevropskega pa primordialistične fantazije o združitvi vseh etničnih rojakov na etnično / rasno čistih ozemljih), je, kot je pronicljivo ugotovila Hannah Arendt, stalni in najvišji cilj njune politike ekspanzija sama po sebi. Ali povedano z drugimi besedami, oba imperializma sta produkta predatorske družbe, ki svoje preživetje utemeljuje na neskončni ekspanziji. Podobnost obeh imperializmov pa se ne konča s predatorstvom, ampak ju druži tudi posebna politična teologija odrešenja, ki izhaja iz svetopisemskega krščanstva. V jedru te soteriologije je mesijanska hetero-nacija, prežeta z idejami o lastni rasni večvrednosti, ki je predestinirana, da vodi svet. Zato sta tako Zahodni (kapitalski) kot Vzhodni (etnicistični) imperializem manifestaciji »Božanskega naroda«, ki mu je Bog dal pravico, da si v nedogled prisvaja tuja ozemlja, eksploatira naravne vire, človeška telesa (in delo teh teles) in družbeno-kulturne vire skupnosti ljudi, ki ta ozemlja naseljujejo. Če oziroma ko se podjarmljena in kolonizirana ljudstva uprejo tej soteriologiji, se (navzven) benevoletno božje ljudstvo prelevi v imperialističnega gospodarja, ki brez zadržkov poseže po najbolj okrutnih “igrah“ hetero-patriarhalne dominacije, kot so suženjstvo, lakota, (koncentracijska) taborišča, rezervati, (množična) posilstva, množični pokoli, uničenje ekosistemov, genocidi …

Če ta opažanja uporabimo v kontekstu vojne v Ukrajini, kaj hitro ugotovimo, da je kritična javnost na Zahodu, medtem ko odlično diagnosticira imperialistične vzgibe pri ruskem političnem razredu po obnovi “Ruskega sveta“ (Russkiy mir), pa je porazno podinformirana o resničnih motivih zahodnoevropskega političnega razreda za pospešeno militarizacijo, ki smo ji priča v zadnjih desetih letih. Nedvomno, nesebična vojaška in humanitarna pomoč Ukrajini ter zaklinjanje, da z oboroževanjem branimo evropske vrednote in način življenja pred ruskimi geostrateškimi interesi zelo uspešno zakrivata gospodarske (kapitalske) motive EU za neomajno podporo Ukrajini. Tako le redki evropski mediji in politični analitiki vidijo povezavo med zelenim & digitalnim prehodom, ki je popolnoma odvisen od tega, kako uspešna bo EU pri zagotavljanju nadzora nad upravljanjem rudarjenja kritičnih industrijskih mineralov in redkih kovin, in vztrajanjem pri vojaški zmagi Ukrajine nad Rusijo za vsako ceno. Vemo, da se globalni boj za kritične minerale zaostruje, znano je tudi, da se EU v primeru številnih kritičnih surovin zanaša skoraj v celoti na uvoz, pri čemer so dobavitelji teh surovin v fazah pridobivanja in predelave pogosto koncentrirani le na nekaj tretjih držav, zlasti Kitajske.

Vendar je širši javnosti manj znano, da se Ukrajina uvršča med države z največjimi zalogami strateških in kritičnih mineralov, kot so berilij, niobij, tantal …, zadnje geološke preiskave pa kažejo, da se na ozemlju ti. Ukrajinskega ščita nahajajo tudi pomembne zaloge litija, ki bi lahko bile največje v Evropi. Zato ne preseneča, da sta EU in Ukrajina sklenili “strateško partnerstvo“ o kritičnih surovinah v juliju 2021, čemur, po mnenju nekaterih analitikov, gre pripisati glavni motiv za rusko invazijo na Ukrajino, saj je Rusija s tem preprečila Evropi, da bi uresničila svoj načrt za zavarovanje ukrajinskih zalog litija. Glede na to da so bile pomembne zaloge litija odkrite v nahajališčih Shevchenkivske, Polokhivske, Stankuvatske in Kruta Balka, ki so vsa na ozemljih, ki jih je okupirala ruska vojska, je v tej luči treba razumeti tudi “iznenada“ prebujeno bojevitost evropskega političnega in vojaškega establišmenta. To kaže tudi na to, da se fosilna doba, ki so jo zaznamovale vojne za nafto, nepreklicno poslavlja in da smo že v dobi litija, vojna v Ukrajini pa je prva litijska vojna (Tamarindo, Ukrainian conflict: The first lithium war?, 21.4.2021). Sodeč po tem, s kakšno lahkoto so se gospodarji sveta pustili “zapeljati“ v geostrateški ravs za minerale in redke kovine, pa ta vojna še zdaleč ne bo zadnja vojna za litij.