Tehnična in strateška napaka

Če ne bomo aktivno vključevali zaposlenih v soupravljanje podjetij, nikoli ne bomo prebili točke dodane vrednosti, o kateri smo toliko govorili”, so »predvolilne« besede predsednika vlade dr. Roberta Goloba. Tudi v koalicijski program so zapisali »Spodbujali bomo ekonomsko demokracijo, zlasti sodelovanje delavcev pri upravljanju«. Pozabili pa so pripisati »samo ne na našem vrtičku«.

Kar precej prahu se je dvignilo glede (pre)kvalifikacije naložb Pošte Slovenije in Zavarovalnice Triglav. Skrb ni odveč, čeprav je načeloma dokaj irelevantno, kako se bodo »imenovale« naložbe države. Sistem, kjer ima paradržavni SDH roko nad infrastrukturnimi podjetji in jih obravnava kot nekakšne portfeljske naložbe, kjer je pomemben le kapitalski donos, je malone katastrofalen za razvoj teh družb. Žal se nobena vlada do sedaj ni lotila strateškega in širšega razmisleka o bodočnosti slovenske infrastrukture, ki je v luči okoljskih zavez še toliko bolj občutljiva tema. Upravljanje teh družb je še vedno le plen lobistično-političnih in predvsem prijateljskih navez.

Razvoj, projekcije, strategija ter vzdrževanje infrastrukture je tek na dolge proge, ki presega obdobje več mandatov. Nepravilnosti ob neskrbnem upravljanju in slabem nadzoru se bodo v vsem svojem obsegu pokazale šele čez nekaj let. Povsem upravičeno je, da se od teh družb zahteva finančno vzdržno poslovanje, vendar bi težišče strategije poslovanja vsekakor morala biti na zanesljivem in varnem opravljanju osnovne dejavnosti.

Med družbami, v katerih ima država s kapitalskimi naložbami Republike Slovenije in Slovenskega državnega holdinga d.d. večinski delež ali prevladujoč vpliv, se nahaja večji del infrastrukturnih družb ter največja banka in zavarovalnica. Torej družbe, katere so ključnega pomena za delovanje države, gospodarstva in družbe nasploh. Kako je možno, da je navkljub določenim spornim odločitvam lastnika, kadrovskim igricam, lobističnim interesom in nekaterim čudnim korporativnim praksam sistem, oziroma osnovna dejavnost teh družb delovala tako rekoč brezhibno?

Odgovor je jasen! V teh družbah je zaposlenih nekaj deset tisoč delavcev z visoko stopnjo znanja in pripadnostjo dejavnosti, katero opravljajo. Brez njihove angažiranosti bi se ti sistemi že davno sesuli kot hišica iz kart. Pa smo kljub vsemu obravnavani le kot »strošek dela«, skorajda kot odvečen »balast« sistema, ne pa kot kapital znanja. Tistega znanja in prizadevnosti, ki pravzaprav drži sistem pokonci in kateremu bi vsekakor bilo modro prisluhniti.

Zategadelj je tudi povsem nerazumljivo, da je vlada povsem izrinila ustavno pravico zaposlenih do sodelovanja pri upravljanju in določanju strategije SDH. Predstavnike 40.000 zaposlenih v tem holdingu je - kot bojda upravljalsko povsem irelevantno interesno skupino - kar z zakonom (ZSDH) izključila iz nadzornega sveta holdinga, skupnega sveta delavcev holdinga (SSD SDH), ki so ga skladno z Zakonom o sodelovanju delavcev pri upravljanju oblikovali sveti delavcev odvisnih družb SDH, pa Uprava SDH preprosto sploh ne priznava kot legitimnega predstavništva zaposlenih pri upravljanju holdinga. Skratka, holding bi rada »učinkovito« upravljala kar brez sodelovanja njegovega (neizmernega) »človeškega kapitala«, kar pa je misija nemogoče.« Zaposleni, ki s svojim znanjem, kakovostnimi storitvami in odgovornim ravnanjem v veliki meri pripomoremo k poslovni odličnosti in trajnostnemu razvoju na vseh ravneh delovanja teh družb, si zagotovo zaslužimo biti slišani tudi na nivoju, kjer se sprejemajo ključne strateške odločitve. Vse politične stranke, predvsem te, ki danes sestavljajo vladno koalicijo, so se v svojih predvolilnih programih pozitivno opredelile do ekonomske demokracije (tj. soupravljanja, udeležbe pri dobičku in širšega notranjega lastništva zaposlenih). Vsi se zelo radi sklicujejo na tako imenovani razviti del Evrope. V večini teh držav pa je nekaj povsem samoumevno. V vseh organih upravljanja in nadzora (tudi in predvsem holdingih) so zastopani predstavniki zaposlenih z najmanj eno tretjino (državnih celo do polovice).

Ker imamo v Sloveniji dualni sistem delavskega zastopništva, upravljavski del njihovega področja udejstvovanja sodi med pristojnosti svetov delavcev. Vse puhlice o vključenosti delavcev kar hitro zvodenijo, ko je potrebno predvolilne zaveze uresničevati na lastnem vrtičku, kjer pa jim ni niti malo povšeči, da bi jim kdo gledal pod prste.