Intervju: Črtomir Remec

Črtomiru Remcu, direktorju Stanovanjskega sklada Slovenije, gre vsekakor priznanje, ker se že tretji mandat trudi, da bi se uresničil nacionalni stanovanjski program, za katerega je vlada po ustavi dolžna zagotoviti sistemski vir zadostnega financiranja in zemljišča, brez česar se ne more povečati ponudba dostopnih javnih stanovanj.

V zvezi s tem se pri nas že nekaj časa izpostavlja uspešnost sto let starega Dunajskega modela, pri čemer se najpogosteje poudarja tamkajšnje zaračunavanja neprofitne najemnine od 7 do 9 evrov na kvadratni meter. Ta primerjava s Slovenijo ne vzdrži, saj vemo, da je dohodek na prebivalca v Avstriji nekajkrat višji kot je v Sloveniji. Skoraj pa smo pozabili, da je po vsebini podoben Dunajskemu stanovanjskemu modelu pri nas že obstajal v času osamosvojitve. Potem ko ga je tranzicijska politika, zaslepljena s privatizacijo in z zametovanjem vsega »socialističnega« ukinila, je bil Stanovanjski sklad na lastnem pogorišču pred nalogo, da obnovi vzdržni sistem in zgradi preskrbo s cenovno primernimi stanovanji, kakor to nalaga državi ustava v 78. členu v povezavi s 67. členom ter z 31. členom ratificirane Evropske socialne listine, ki se po ustavi v notranjem pravnem redu uporablja neposredno.

Da to sedaj ni enostavna naloga, ker so se ponekod pojmi med javnim in zasebnim zabrisali, pričajo tudi nejasnosti okrog neprofitnih, stroškovnih in tržnih najemnin. Stanovanjski sklad Slovenije, ki je javna neprofitna ustanova, ima na razpolago ustrezne finančne mehanizme, za katerimi mora po ustavi stati država, zato pač ne more in ne sme delovati po tržnih zakonitostih, kakor to delajo gradbena podjetja. Moralo bi biti tudi jasno, da državni stanovanjski sklad ne more zaračunavati stroškovne najemnine, ampak neprofitno, ki ima v zakonu podrobno določene vse elemente za izračun. Čemu torej izumljati »toplo vodo«? Tako imenovana stroškovna najemnina, ki nima zakonske pravne podlage in ki jo Črtomir Remec v intervjuju v bistvu izenači s tržno najemnino, vsekakor ne more biti v pristojnosti nekih »pravnih služb, ki so že večkrat potrdile pravilnost takšne prakse«.

Tovrstna podjetniška arbitrarnost razlaganja pravnega sistema, češ da je dovoljeno vse, kar ni v zakonu izrecno prepovedano, ni v duhu ustavne določbe 3. člena ustave, po katerem je Slovenija pravna in socialna država in vsled česar javne institucije ne smejo delovati po dobičkanosni logiki. Gre za osnovno preskrbo državljanov z javnimi stanovanji kot cenovno dostopno preskrbo, kjer država deluje v dobrobit svojih državljanov, kar je smisel njene socialne vloge. Zato trditev Črtomira Remca »če stanovalcem ne smemo zaračunati stroškovne oziroma tržne najemnine, potem ne bi mogli graditi ali obstajati«, nima opore v logiki delovanja in obstoja Stanovanjskega sklada Slovenije. Gradnja novih stanovanj na osnovi zaračunavanja visokih najemnin pretežno manj premožnemu delu prebivalstva, ki si lastništva ali tržnega najema ne more privoščiti zaradi ponorelih cen, ki jih diktira špekulativni kapital ter ukinitev neprofitne najemnine ne more biti namen in poslanstvo te državne javne institucije.

Če država zaradi upoštevanja svobodne gospodarske pobude nima moči, volje ali znanja, da bi zatrla škodljive nepremičninske spekulativne prakse, potem ima v imenu javnega interesa na razpolago vsaj mehanizme za njihovo omilitev in prav javni stanovanjski sklad je eden od takšnih instrumentov. Naloga in pristojnost vodstva Stanovanjskega sklada Slovenije pa je, da »udari po mizi« in zahteva, da država v celoti izpolni svojo ustavno dolžnost, ne pa da išče alibi za uvajanje tržnih najemnin, pri čemer pa le-te niso regulirane, torej omejene.

Država mora poiskati druge zakonite vire financiranja, s katerimi se bo javni stanovanjski program redno napajal, kot je na primer davek od premoženja ali davek na promet z nepremičninami, ali pa davek na prazna stanovanja, kakor meni tudi Črtomir Remec, saj naša ustava narekuje ekonomsko, ekološko in socialno funkcijo lastnine. Pri čemer je treba za to odgovorne znova najprej vprašati, kam je poniknil denar od prodaje 160.000 družbenih stanovanj izpred treh desetletij, ki bi moral biti namenjen gradnji novih javnih stanovanj? In če smo prebivalci Slovenije pred leti po nalogu države morali nepovratno dokapitalizirati dobičkonosne banke, mar ni osnovna preskrba državljanov s stanovanji vsaj enakovredna nujnost za obstoj socialne države, ki jo določa veljavna ustava v prid solidarne prihodnosti?