Zmagovalni posel

Matjaž Han je star 53 let, končal je Ekonomsko šolo v Celju, v mladosti pa je bil rokometni vratar. Že leta 1992 je z očetom ustanovil družinsko podjetje »M&M International«, ki se je nekoč ukvarjalo s tiskanjem etiket za Pivovarno Laško in montiranjem naprav za točenje piva, danes pa s čiščenjem bencinskih servisov, recimo Petrolovih. Han je vstopil v politiko leta 1998, nato je v Radečah postal občinski svetnik, leta 2004 je bil izvoljen v parlament, dve leti pozneje je postal župan občine Radeče, leta 2013 pa vodja poslanske skupine Socialnih demokratov. Lastnik podjetja je ostal ves čas. Šele ko je leta 2022 postal minister za gospodarstvo, natančneje dva meseca pozneje, je svoj delež prepisal na ženo Ljudmilo Han. Je torej uspešen politik in podjetnik, po poročanju portala Oštro in njihovega »Detektorja premoženja« je tudi solastnik družinske hiše v Radečah in počitniške hišice na Hrvaškem v mestecu Mandre na Pagu. Hišo sta zakonca Han kupila leta 2018.

V soboto pozno zvečer je bil Matjaž Han izvoljen za predsednika stranke SD. V resnici je bilo to pričakovano. Han je, kot kažejo raziskave javnega mnenja, najbolj priljubljen minister vlade Roberta Goloba, večina delegatov ugašajočega SD pa razmišlja pragmatično. Ni težko ugotoviti, zakaj je Han priljubljen. V politiki je že več kot dvajset let, ljudje ga poznajo, govori preprosto, všečno, tu in tam se poheca, je ljudski človek, ki bi brez težav deloval v kakšni drugi stranki. Han o sebi pove, da ni intelektualec, da pa razume stisko delovnih ljudi. Pravi, da ne mara ločevanja, prepirov in da je v politiki treba prisluhniti vsakomur. »Pogovarjati se je treba z vsemi, kadar sprejemamo odločitve, ki so v prid ljudem,« je tako dejal v intervjuju za Mladino na začetku letošnjega januarja.

Politika naj bi bila sicer veliko več kot to, kar trdi Han. Bila naj bi soočenje različnih pogledov. Argumentativni boj med posamezniki, denimo med tistimi, ki zagovarjajo socialno državo, in onimi, ki jim je bližje vitka. Parlamentarizem je namreč nadzirani spopad različnih interesov, in kdor nima jasnih stališč, se hitro ukloni močnejšemu. Zato je ideja, da je ideologija v politiki nekaj slabega, škodljiva.

»V kontekstu politike ideologija predstavlja sistem idej, vezanih na vrednote,« bi o tej dilemi dejal Samo Uhan, profesor z ljubljanske Fakultete za družbene vede. »Če zase praviš, da nisi ideološka stranka, to pomeni, da nimaš ne idej in ne vrednot. Si prazen.«

Unionski kongres

Da bi bolje razumeli, kaj se je v soboto zgodilo s stranko SD, se je treba vrniti v prejšnji teden. Za predsednika stranke so se po umiku Tanje Fajon, ki jo je odnesla afera s sodno palačo na Litijski ulici, na začetku potegovali trije kandidati: vodja poslanske skupine SD Jani Prednik, ajdovski župan Tadej Beočanin in evropski poslanec Milan Brglez, ki je bil nekoč podpredsednik stranke Mira Cerarja. Vsi trije so obiskovali lokalne odbore, nastopali v različnih medijih, predstavljali program. Matjaž Han je v tem času vztrajno zanikal, da bi kandidiral, nato pa se je sredi prejšnjega tedna odločil drugače. Zbral je podpise delegatov in svojo kandidaturo, kot asa iz rokava, vložil na dan kongresa. Ni težko ugotoviti, zakaj. To je storil, ker se je ustrašil, da bo v stranki zmagala linija, ki ne podpira njegovega pogleda na politiko. Linija, ki bi podrobneje preučila, kaj se je v času Klemna Žiberta dogajalo s financami stranke. Ali preprosteje: zbal se je, da bo zmagal njegov kolega Milan Brglez.

Vse ostalo kongresno dogajanje je bilo predstava za javnost in članstvo. »Burleska,« bi dejali nekateri, »otroška igra« drugi, »boj za stolčke in preživetje« tretji. Matjaž Han je na koncu, po drugem krogu glasovanja, Milana Brgleza premagal zgolj za deset delegatskih glasov. Če bi Brglezovo kandidaturo po prvem krogu podprl še Tadej Beočanin, tako kot je storil Jani Prednik, Han ne bi zmagal. Zmagal je tudi zato, ker je nekaj Brglezovih podpornikov med dolgim preštevanjem glasov po prvem krogu odšlo domov. Na koncu kongresa je bila še najbolj vesela dosedanja predsednica in ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon, ki je ob razglasitvi tesnega rezultata vzhičeno pogledala v zrak. Zlobni strankarski jeziki bi pripomnili, da je to storila, »ker bo ostala ministrica za zunanje zadeve«.

»Moj cilj je, da naši stranki po volitvah uspe sestaviti levosredinsko vlado. Nobene potrebe ni, da delamo vlado z Janezom Janšo.«

Cinizem na stran – Matjaž Han je bil že od samega začetka tihi favorit Tanje Fajon, ne nazadnje je ravno on pred dvema mesecema v času afere Litijska na internih sestankih najbolj grobo napadel nekdanjo ministrico za pravosodje Dominiko Švarc Pipan. Ta je kasneje v intervjuju za Mladino dejala: »Han je reagiral izjemno burno, skorajda je zapustil prostor, kričal je name, da blatim njegovo stranko, v kateri je že 25 let.« Han je bil torej med prvimi, ki si je želel, da Dominika Švarc Pipan odstopi. Želel je, da zgodba o nakupu stavbe na Litijski izgine iz javnosti.

Dominika Švarc Pipan je sicer že pred časom izstopila iz stranke; zdaj se je umaknila tudi iz politike. Njen pogled na dogajanje v SD pa je pomenljiv. Že v petek, dan pred Hanovo zmago, je zapisala, »da se v stranki, če jo bo prevzel Han, ne bo spremenilo nič«. Stranka naj bi se le konsolidirala, nadaljevalo pa naj bi se »strankokratsko razumevanje države, strategija leporečenja, prevar, korupcijskih tveganj ter drvenje stran od vrednot in ciljev socialne demokracije, ki je premnogi vodilni v stranki, kakor je Han, ne živijo niti v odnosih znotraj stranke«. S Hanovo zmago naj bi se skratka odprla »vrata veliki koaliciji in nadaljevanju delitve poslovnih in kadrovskih vrtičkov med SD in SDS«. Nekdanja ministrica za pravosodje ni edina, ki je izredno kritična do Hana. SD je dan po kongresu zapustil njihov nekdanji tajnik Uroš Jauševec. Razočaran, jezen, poln besa je na Facebooku zapisal takole: »V predhodnico SD sem prišel leta 1990, ko so iz nje pobegnili skoraj vsi. Star sem bil 14 let. Danes, 34 let kasneje, odhajam, ker so jo dokončno prevzeli primitivizem, kšeftarstvo, popolna nesposobnost in nenačelnost. Verjetno si bom do konca življenja očital, da mi propada stranke ni uspelo preprečiti.«

Na kongresu se je stranka odpovedala vsebinski razpravi o programu in političnih ciljih, raje je ves čas porabila za odločanje o kadru.

Ni težko ugotoviti, zakaj je Han priljubljen. V politiki je že več kot dvajset let, ljudje ga poznajo, govori preprosto, všečno, tu in tam se poheca, je ljudski človek, o sebi rad pove, da ni intelektualec, da pa razume stisko delovnih ljudi.

Povezovalec

Očitki, ki se lepijo na Matjaža Hana, so si zelo podobni. Han naj bi politiko razumel »kot dilanje«, »kot posel«. Njegov glavni problem naj bi bil, da jo razume kot »domačijsko bratenje v gostilni in pogovarjanje za šankom«, ne pa kot zastopanje idej in vrednot. »Kot ga poznam, in poznam ga dobro, bi brez težav stopil v koalicijo z Janezom Janšo, nedvomno, gotovo bi se dogovorila, četudi bi potem na koncu Janša izkoristil njegovo naivnost, saj je Janševo razumevanje države povsem drugačno kot pa socialdemokratsko,« je dejal eden izmed Hanovih kritikov. »Velik del ljudi, ki so glasovali zanj, je to storil zaradi stolčkov, ideje, da lahko preko stranke uresničijo poklicne ambicije; to so bili torej oportunistični glasovi, ki se jim takšno glasovanje izplača.«

A Hana je vseeno podprla večina strankinih delegatov. Neki starejši in modrejši član stranke ima o Hanu bolj pozitivno mnenje. »V naši stranki se rado govori, da jo je Borut Pahor popeljal na tretjo pot. Kar je res, a glavni ideolog te ideje je bil Igor Lukšič, on je na začetku zakrivil premikanje proti sredini, Pahor pa se mu je pridružil. V socialdemokraciji so pomembne ideje o pravičnosti, solidarnosti, enakopravnosti – in Matjaž Han te stvari zagovarja. Morda je res podjetnik, a ima socialni čut. Morda res nastopa okorno, a premore več socialdemokratske podlage kot marsikdo drug.«

Ostanimo pri dejstvih – tezi, da Han ni vedno načelen človek, pritrjujeta vsaj dva dogodka. Prvi je iz časov vlade Alenke Bratušek. Han je bil takrat predsednik poslanske skupine SD, opravljal je pomembno politično funkcijo. Tedanji minister za finance Uroš Čufer je koalicijske poslance prepričeval, da mora država narediti seznam 15 podjetij, ki bodo namenjena prodaji. Če država tega seznama ne bi naredila, bi Evropska komisija v Slovenijo poslala trojko. Na seznamu se je znašlo ljubljansko letališče, kar je Han podprl. Pozneje se je izkazalo, da je seznam pripravila Slovenija sama in da Evropska unija uradno ni zahtevala, naj Slovenija letališče proda. Tudi Han je nato priznal, da je »bil pod velikim pritiskom« in je glasoval, kot pač je. Če bi bil bolj iskren, bi že takrat, leta 2013, javno spregovoril o dogovorjenih kupčijah, seznama pa ne on in ne stranka ne bi podprla. Han se je uklonil željam kapitala.

Podobna zgodba izvira iz lanskega leta, povezana pa je z vprašanjem o evidentiranju delovnega časa. Zdaj še veljavna zakonska novela je bila najprej usklajena s socialnimi partnerji, z njo so se strinjali tako sindikati kot delodajalci, tako vlada kot parlament. Ko pa se je izteklo šestmesečno uvajalno obdobje, je završalo na delodajalski strani. Han se je kar naenkrat spomnil, četudi ga evidentiranje prej ni motilo, da naj bi bil zakon zelo slab. Pravi socialdemokrat bi se postavil na stran sindikatov in delavcev, ne pa na stran nezadovoljnih delodajalcev.

»Za močno socialno demokracijo«

Dva dni po kongresu, v ponedeljek popoldne, je Matjaž Han v svoji pisarni, v tretjem nadstropju centra Ledina, kjer se nahaja ministrstvo za gospodarstvo, deloval precej utrujeno, a je govoril zadovoljno.

»Res težko je bilo vse skupaj, vse te volitve, pa glasovanja, absolutno bi bil raje le gospodarski minister. Žal mi je, da se je morala Tanja Fajon posloviti. Ampak moral sem iti v to, stranke nisem smel pustiti na cedilu.« Po Hanovem mnenju je danes politika drugačna, kot je bila nekoč. »Učil sem se od Bojana Kontiča, Sama Bevka, Majde Potrata, Brede Pečan, Janka Vebra, Boruta Pahorja, Aurelia Jurija, Dušana Kumra. S svojo mirnostjo pa me je najbolj fasciniral Miran Potrč. To je bil res drug čas, sedeli smo na kolegijih, prebirali zakone, člen za členom, in Miran Potrč je vedel za vsako vrstico. Danes je konec te romantike, drugače je, vsako minuto dobiš neko novico in zdi se, da smo ponoreli. V svetu in v politiki.«

Nekaj ur poprej se je Han sestal s protikandidatom Milanom Brglezom in pogovor med njima naj bi bil korekten. »Milanu Brglezu sem rekel, da imamo v stranki dva pogleda. Prvi je pragmatičen, realen, drugi pa – prav tako pomemben, predstavlja pa ga ravno Brglez – akademski in teoretični. Tako brez enega kot drugega v stranki ne gre. Želim, da imamo oba, ne želim, da v stranki prevlada le ena linija. In veste, kaj sem še rekel? Dejal sem mu, da sem jaz isti socialdemokrat kot on, samo da nikoli nisem bil podpredsednik liberalne stranke.« In kaj je za Hana sploh socialdemokratska ideologija? »Sem strankarsko opredeljen, a nisem obremenjen. Po mojem mnenju nekatere teme ne morejo biti ideološke. Vprašanje, kako narediti pokojninsko reformo, takšno, ki ji bodo zaupali tudi mladi, ni ideološka tema.« Tukaj se Han moti ali pa ne razume dobro, kaj govori. Pokojninski sistem je lahko solidarnosten ali pa je višina pokojnin odvisna predvsem od vplačil vsakega posameznika posebej. Vprašanje pomena solidarnosti je sicer tipična vrednotna opredelitev.

Han rad govori o svojih začetkih, o tem, da prihaja iz majhnega kraja, o tem, da naj bi vseskozi zagovarjal male ljudi. »Radi mi očitajo, da sem na strani kapitala. Če bi bil res takšen, ne bi bil kot socialdemokrat izvoljen šestkrat zapored. Ljudje so v tem času spoznali, kako smo se borili za njihova delovna mesta. Očitajo mi tudi, da sem pragmatičen. Če je pragmatizem to, da poslušaš, da človeku daš roko, da ga slišiš, da si do sogovornika spoštljiv, potem sem lahko pragmatik. Vsega pa vseeno ne bom sprejel. Nekaterih rdečih črt v politiki ne bom prestopil. Takšna je pravica do splava, takšne so pravice za deprivilegirane skupine ljudi.«

Hanov pragmatizem in povezovanje različnosti sta vseeno drugačna od tistih, ki ju širita Borut Pahor ali Anže Logar. Za Hanovimi besedami se skriva vsaj kanček vsebine. Res je, da se rad pogovarja z lastniki kapitala, denimo Jocem Pečečnikom in menedžersko elito, zbrano okoli Kluba slovenskih podjetnikov, godi in prija mu njihova bližina, tudi govorica, a do njih zna biti tudi kritičen.

»Sem predsednik socialnih demokratov in nagovarjam ljudi, ki živijo od dela. Vsi zasebniki niso kapitalisti. Vedeti pa je treba, da vse, kar govorijo različni gospodarstveniki, ni prav. Radi govorijo o tem, kako so davčno preobremenjeni, jaz pa jim vedno razlagam, da če govorimo o davkih na premoženje ali pa na dobiček, je Slovenija davčno zelo ugodna država. Pri nas nimamo pravega davka na nepremičnine. Sam ga podpiram, podpiram obdavčitev tistih, ki imajo v lasti več stanovanj.« A ta nepremičninski davek bi moral, tako trdi Han, nastati kot del širšega družbenega dogovora. »V Sloveniji se je razširila histerija, ker se politiki nismo sposobni pogovarjati o ničemer več. Absolutno torej podpiram uvedbo davka na nepremičnine, a hkrati moramo tudi razmišljati, kako razbremeniti srednji sloj. Sem podpornik ideje, da država razbremeni ljudi, ki živijo od svojega dela. Te ljudi smo ubili, ne dobijo socialnih transferjev, plačujejo visoke stroške za vrtce in podobno. Bistveno je torej, da razbremenimo srednji sloj.«

Hanovo ministrstvo že skoraj dve leti pripravlja zakon, ki naj bi uredil stanje na področju oddajanja nepremičnin v kratkoročni najem; ta zakon naj bi preprečil zlorabe glede špekulativnega nakupa nepremičnin, oddajanje preko različnih platform in podobno. »Na zakon ne bo treba dolgo čakati. 1. maja gre v javno razpravo. Ne delajmo pa si utvar – zakon, ki ga bomo sprejeli, ne bo rešil vseh vprašanj dostopnosti nepremičnin. Kdor pravi, da bo, se slepi in daje mladim ljudem nerealne obljube. Res moramo poloviti ljudi, ki imajo po deset, dvajset stanovanj in jih oddajajo na črno.« V Sloveniji je zaradi visokih najemnin in cen nepremičnin v težki stiski ogromno predvsem mladih ljudi. A lastniki tovrstnih stanovanj imajo z vsakim letom, ko država ne naredi nič, izjemno visoke prihodke. Vsako leto, ko država ne naredi nič, šteje. Zakon je preprost in Han ga že dolgo obljublja.

Han poudarja socialdemokratske vrednote, a res je tudi, da v politični karieri do zdaj ni pokazal velikega socialdemokratskega čuta. Ni človek, ki bi se na barikadah boril za svobodo, enakost in bratstvo.

Hanu pa ne očitajo le pragmatizma in spogledovanja s kapitalom. Drugi očitek je povezan z Janezom Janšo, s tem, da naj bi Han v prihodnosti podprl veliko koalicijo SDS in SD. Pa jo bo res? »Moj cilj je, da bi naši stranki po volitvah uspelo sestaviti levosredinsko vlado. Nobene potrebe ni, da delamo vlado z Janezom Janšo. In veste, zakaj mi to očitajo? Zgolj zato, ker se pogovarjam. Vedeti pa morate, da v tej državi obstajajo projekti, o katerih se morajo pogovoriti in dogovoriti vse stranke skupaj.« Han v isti sapi dodaja, da sam ne bi vladal na tak način kot prejšnja vlada. »Nikoli. In če bi bil v tisti vladi, kot je bil moj predhodnik na tem ministrstvu, Zdravko Počivalšek, bi bile teme, preko katerih ne bi šel. Nepojmljivo je bilo, kaj se je dogajalo s Slovensko tiskovno agencijo, kaj je bilo z imenovanjem tožilcev, kaj je bilo z res norimi vladnimi odloki. Nekaterim stvarem je treba reči ne. Enako bi se uprl tudi Robertu Golobu, če bi denimo zahteval nekaj, s čimer se ne strinjam. Sam ne bi sprejel zmanjšanja socialnih prispevkov.«

A glavne težave Hana čakajo v stranki. Zadolžena je do vratu, trenutno ima za 1,8 milijona evrov obveznosti, hkrati pa je v zadnjem letu z nepremičninskimi posli – obnovo stavbe na Levstikovi ulici in investicijo v nove prostore na Nazorjevi – pridobila še za 600 tisoč evrov obveznosti. Stranki so, kar je precej sporno, denar posojale tudi fizične osebe, skupen strošek tovrstnih posojil je visok, kar je razvidno iz finančnega poročila stranke: kar 284 tisoč evrov. Takšna posojila politični stranki prinašajo konflikt interesov, to je neposredna bližnjica do korupcije. Zelo verjetno sploh ni šlo za posojila, ampak za legalizacijo gotovine.

»Bistvena stvar je finančna sanacija stranke,« pravi Han in dodaja, da je absolutno za to, da se vse stvari razčistijo. »Januarja, ko smo se seznanili z afero na Litijski ulici, sem bil na nekdanjo ministrico res jezen. Danes bi ravnal drugače, nisem poznal vseh ozadij. Na koncu se mora vse razčistiti, tisti, ki so krivi za to šlamastiko, morajo odgovarjati. Če bi sam opazil, da so moji sodelavci naredili neko napako zaradi lumparije, bi jih odslovil, drugače pa bi jih zaščitil. V politiki sem več kot 20 let, v vsem tem času nisem imel nobene resne afere, nobene ovadbe, trudim se, da delam transparentno.«

Hanu ne moremo očitati slabih namenov, ima neki šarm, neko preprosto ljudsko prepričljivost, morda bo s svojo sproščenostjo, naivnostjo res znal nagovoriti nove volivce. Rad se druži in ni vzvišen. In med tem druženjem, na teh ali onih sejmih, spozna veliko ljudi.

Po nekaterih podatkih se na neki fotografiji, posneti na eni izmed salamijad, Matjaž Han objema z Rajkom Janšo, bratom Janeza Janše. Fotografije nismo videli, a smo o njej vseeno povprašali Matjaža Hana. »Seveda sem bil na salamijadah. Rajka Janše osebno nisem poznal, dokler mi ga ni predstavil nekdo drug. Veste, že dolgo sem v politiki in na svetu, zato poznam ogromno ljudi, ogromno podjetnikov. Ne, res se ne spomnim, da bi se objemal z Rajkom Janšo. A če bi se res zgodilo, kaj to sploh pomeni? Obstaja denimo fotografija, kako se rokujem z Janezom Janšo, pa to ne pomeni, da podpiram njegovo politiko. Ta fotografija je nastala ob odprtju plezalnega centra na Prevaljah. Takrat sem Janezu Janši, ko je plezal po steni, v šali navrgel, Janez, rad bi videl, da te varuje Milan Kučan.«

Čas pošasti

Socialna demokracija je v Evropi brez dvoma v krizi, leve teme prevzemajo desni populisti, hkrati pa leve stranke ne znajo nagovoriti volivcev. Kako uspešen bo Han, je težko napovedati. Res je, da poudarja socialdemokratske vrednote, a res je tudi, da v politični karieri do zdaj ni pokazal velikega socialdemokratskega čuta. Ni človek, ki bi se na barikadah boril za svobodo, enakost in bratstvo.

A koga danes v politiki prepričajo gesla minulih stoletij? Danes v politiki ne zmagujejo vrednote in načelnost, zmagujejo moč in neposrednost, preprostost in neintelektualizem. Živimo v času, ko staro umira, novo pa se še ni rodilo. In vrednote? Boj proti neenakosti? Spomnimo se na ciničen izrek Otta von Bismarcka, zagovornika realpolitike, po kateri so etične in moralne vrednote v politiki nepomembne in odvečne. Nanj je v svoji knjigi Morbid Symptoms: An Anatomy of a World in Crisis, v kateri je pisal tudi o propadu evropske socialdemokracije, opozoril zgodovinar Donald Sesson. Zapisal je takole: »Boj proti neenakosti bi lahko bil adut evropske socialdemokracije. Namesto tega so bile stranke previdnejše, pritrjevale so tržni ideologiji. Tako so izgubile. Politika pa je postala cirkus, v katerem vsakdo izbere tistega, ki je na voljo. In sledi Bismarckovemu ciničnemu izreku (v pismu ženi): ’Človek se drži načel le toliko časa, dokler niso na preizkušnji. Ko se to zgodi, jih odvrže kot kmet copate.’«

Kako dolgo se bo socialdemokratskih načel držal novi predsednik SD Matjaž Han? Se jih bo? Jih bo zagovarjal? Ali pa so le predstava za stranko in užaloščene ostale?